Nekdanji šef FEDa (ameriška centralna banka), Alan Greenspan je nekoč javno zagovarjal zlati standard: »V odsotnosti zlatega standarda, je nemogoče zaščititi ‘denarne’ prihranke proti zasegu skozi inflacijo.« Takoj, ko je zasedel mesto prvega moža ameriške centralne banke, je (moral) ploščo obrniti. Njegov naslednik, Ben Bernanke, je pred leti celo izjavil, da če bo potrebno, bodo Američanom metali dolarje skozi okno helikopterja. S tem je želel seveda povedati, da bo centralna banka natisnila oz. umetno ustvarila toliko denarja, kot ga bo potrebno. Ali to danes tudi počne?
Z ukinitvijo zlatega standarda leta 1971, so bili ustvarjeni pogoji za brezmejno zadolževanje in življenje na ‘veliki nogi’. Posledice poznamo in občutimo danes vsi. Naš sodobni finančni sistem je namreč brez realnega kritja in centralne banke lahko poljubno tiskajo nove bankovce, ko so ti pač potrebni. Prav to potrjuje tudi zadnji sklep FEDa, da bodo do leta 2015 tiskali toliko denarja, kot bo potrebno, za ponoven zagon gospodarstva. Podobne ukrepe sprejemajo tudi evropski mehanizmi (spomnimo se pomoči za Irsko, Grčijo, Portugalsko, Španijo).
Dolg narašča
Ta politika se, kot kaže, »obrestuje«. Ameriški javni dolg se je v decembru preteklega leta izenačil s prihodki iz BDPja. Amerika torej dolguje toliko, kot ustvari. Statistika v članicah EU kaže, da se bliskovito približujemo 100 % (Grčija in Italija sta to mejo presegle že pred leti). Portugalska, Španija in Italija so se še pred nekaj meseci javno izpovedovale, da mednarodne denarne pomoči ne potrebujejo, da popolnoma nadzorujejo domače razmere. Danes stojijo v vrsti, da bi prejele denarno pomoč. Dolg je namreč ušel izpod nadzora. S padanjem bonitetnih ocen, rastejo obresti na dolgove. Te obresti pa postajajo nevzdržne. Potrebujejo svež kapital, da dolg preložijo v prihodnost (prestrukturiranje dolga).
Sprašujem se, kaj se zgodi, če se naenkrat na trgu pojavi obilica krompirja. Takrat cena krompirju upade in to izkoristimo za ustvarjanje ozimnice? Po tej logiki bi morala ob obilici denarja v obtoku vrednost temu pasti. In kaj ni ravno padec vrednosti denarja vzrok za podražitve naših vsakdanjih dobrin (predvsem hrane in energentov)? S čim bomo torej ustvarjali ozimnico, zaščito za naše premoženje pred razvrednotenjem?
Z valutami izgubljajo vrednost tudi naši prihranki
Po podatkih bi naj valute v zadnjih 40ih letih izgubile (inflacija): švicarski frank okoli 23 %, ameriški dolar okoli 81 %, angleški funt okoli 88 %. Povedano po domače: tisti, ki je leta 1971 doma hranil 100 frankov, jih ima danes le še 77, dolarjev 19 in funtov le še 12. Kaj pa evro? Spomnim se, da sem leta 2008 tank svojega avtomobila napolnil z 41 €, danes za polni tank, istega avtomobila, potrebujem 78 €. To je 90 % podražitev ali bolje padec vrednosti denarju.
Iran je bila ena prvih držav, ki je napovedala opustitev trgovanja z dolarji, spomladi letos so mu sledili tudi Kitajska, Indija in Brazilija (ter še nekatere druge). Države v razvoju torej ocenjujejo, da je papirnati dolar virusno okužen in ga ni dobro držati v lasti. Tudi šef ameriške centralne banke je danes bolj previden in priznava, da je dolarski sistem »pomanjkljiv«.
Verjetno se še dobro spomnimo, da smo včasih zaradi negotove in nestabilne valute svoje prihranke menjali za devize. S tem seveda ne želim reči, da je evro v takšnem polomu, kot je bil dinar. Jasno pa je vendarle opaziti, da nezadržno izgublja svojo realno vrednost. S tem pa vrednost izgubljajo tudi vsi naši, neprimerno naloženi prihranki, zlasti tisti, ki so hranjeni v t.i. »varnih«, papirnatih naložbah. Pojem »varna naložba« izgublja svoj pomen. Danes namreč popolnoma varne naložbe ni. So le naložbe z večjim ali manjšim tveganjem. Kaj nam je torej storiti?
Rešitev za ohranitev realne vrednosti je v razpršitvi premoženja
Tveganje lahko zmanjšamo z ustrezno razpršitvijo. Če del našega premoženja predstavlja nepremičnina, del papirnate naložbe (denar na banki, delnice, skladi), bi morale del naših naložb predstavljati tudi surovine, ki so poznane kot zelo dober ohranjevalec vrednosti. V tako razsežni krizi, kot je tokratna, bi morali vsaj 20-30 % svojega premoženja pretopiti v likvidno fizično obliko plemenitih kovin, zlata in srebra. Ti kovini sta namreč vedno v kriznih časih predstavljali varno zatočišče in zaščito za premoženje srednjega razreda.
Ustrezna razpršitev je odvisna od vsakega posameznika, njegovega trenutnega stanja in ciljev, stopnje tveganja, ki jo je pripravljen sprejeti ter obdobja, ki ga ima na razpolago. Svetujem izdelavo ustrezne analize in primernega finančnega načrta za zagotovitev stabilnosti premoženja vsakega posameznika. Danes mora biti tako naš glavni cilj ohraniti realno vrednost premoženju in ne, kako bomo čim več zaslužili.
Marko Kocuvan je samostojni premoženjski svetovalec. E: [email protected]
