Človekove pravice in ideologija

7
384
»Novi vladajoči razred« ima polna usta socializma in polne žepe evrov

Razumevanje fenomena človekovih pravic brez razumevanja konteksta njihovega nastanka skozi večdimenzionalen pregled zgodovine ni mogoč. Pa vendarle poskušajmo zadevo poenostaviti. V osnovi gre za dva principa:

  • družbeni sistem, kjer so v ospredju človekove pravice (pravice posameznega individuuma) in je »dobrobit« skupnosti temu podrejena;
  • družbeni sistem, kjer je posameznik podrejen skupnosti oz. kar je še mnogo huje, ideologiji, kateri je ta skupnost podrejena.

Ker stvarnost ni nikoli črno-bela, temveč je v razponu od bele k črni (oz. obratno), se posamezne situacije temu primerno nahajajo nekje vmes. V sistemu, kjer so najpomembnejše človekove pravice, se temu želimo približati, ker jih je težko v popolnosti doseči (demokracija in človekove pravice niso same od sebe dane, za njih se je potrebno stalno boriti). Sistem, kjer pa je pomembnejša skupnost in če se le temu doda ideologija, pogosto pride do suspendiranja človekovih pravic zaradi višje ideje kot npr.:

  • izgradnja tisočletnega rajha v nedoločeni prihodnosti
  • ponovna oživitev veličine Rima
  • izgradnja raja na Zemlji v obliki brezrazredne komunistične družbe
  • izgradnja teokratske družbe, kjer je vse podrejeno »Njemu«, da nas bo sprejel v nebeškem raju ipd.

Izgradnja organizacijske kulture, v kateri so človekove pravice temeljno načelo delovanja družbe

Nobenega od teh dveh osnovnih družbenih sistemov ni moč izgraditi čez noč. Izgradnjo organizacijske kulture, v kateri so človekove pravice temeljno načelo delovanja družbe (posledica še zagotavljanje pravice do lastnine, prostega trga kapitala, produktov in delovne sile) lahko sledimo skozi zgodovino skozi nekaj (po mojem mnenju) ključnih mejnikov:

  • rimsko pravo (pax romanum: enaka pravila igre veljajo za vse državljane)
  • krščanstvo, ki omogoča odpuščanje grehov in s tem dolgov svojim dolžnikom
  • reformacija, ki zahteva od posameznika visoko stopnjo osebne odgovornosti za svoja dejanja
  • razsvetljenstvo, ki postavi šibkejšega (posameznika) pred samovoljo močnejšega (država)
  • odprava suženjstva in rasne segregacije, ter spolne in verske neenakosti.

Le to po brutalnih dveh svetovnih vojnah in sočasnem vzponu totalitarnih ideologij pripelje do spoznanja (v zahodnih demokracijah) o pomenu pravic vsakega posameznika. To se ubesedi v  Splošni deklaraciji človekovih pravic, ki je bila sprejeta na Generalni skupščini Združenih narodov (10. dec. 1949) in nato do njene težavne uveljavitve v vsakodnevno prakso (upravno, sodno, delovno, družinsko ipd.). Sovjetska zveza in njeni sateliti (tudi Jugoslavija) niso bili njeni podpisniki.

Suspenz človekovih pravic na račun višje ideje se je končal z denacifikacijo

Organizacijska kultura, kjer so posamezniki podrejeni skupnosti (suspenz človekovih pravic na račun višje ideje) pa tudi ne nastane čez noč. Gradi se skozi daljše časovno obdobje in ga zato tudi ni enostavno spremeniti. Če si pogledamo nacional-socializem (nacizem), se je ta gradil mnogo daljše obdobje, kot pa je bil formalno na oblasti. Njen razvoj lahko sledimo vsaj v sredino 19. stoletja, ko Bismarck preide od konzervativcev k liberalcem in začne podpirati velikonemško idejo in jo s podpiranjem nemške industrije ter vojnim gospodarstvom tudi uspe realizirati. Temu pridruži tudi skrb za nemškega delavca (tik preden ga cesar Vilijem II odstavi leta 1890) z zavarovanjem pred poškodbami, zdravstvenim in pokojninskim zavarovanjem, kar postane osnova nacionalnega socializma (nacionalni interes in socializacija družbe – splošna skrb države za vse, kar se dogaja v državi tako na ekonomskem (gospodarstvo) kot zasebnem področju – kultura, šport, izobraževanje ter predvsem vzgoja državljanov od zibke do groba ipd.).

Do poraza sistema leta 1945 je to trajalo najmanj 90 let (verjetno pa še dalj v preteklost, zagotovo lahko najdemo prvine že celo pred francosko revolucijo).  V tem sistemu so bile človekove pravice redno suspendirane v korist višje ideje (desetine milijonov žrtev), kar je bilo sprejemljivo dejstvo za vse, ki so bili skozi čas ustrezno »zgrajeni« preko vzgoje, izobraževanja, medijev ipd. Zmagoviti zahodni zavezniki so se tega zavedali (prepričan sem, da je k temu veliko pripomogel Hayek s svojim esejem – Pot v hlapčevstvo (suženjstvo), marec 1944) in so zato začeli  s procesom denacifikacije:

  • odstavili so sodnike (za nastop sodniške službe so morali biti člani ali pa vsaj oportuno privrženi nacisti)
  • vrh uprave in čiščenje navzdol
  • prepoved vseh simbolov nacizma
  • denacifikacija šolskih programov s prevzgojo učiteljev
  • striktno kaznovanje poveličevanja nacizma ipd.

Slovenski proces indoktrinacije bil dolgotrajen, predvsem pa zelo temeljit

Proces je bil dolg (še traja), vendar uspešen. Nemčija je danes demokratična država, kjer se spoštujejo človekove pravice na prvem mestu. Na teh izkušnjah so izvedli oz. še zmeraj izvajajo tudi dekomunizacijo Vzhodne Nemčije. V to so vložili velika sredstva, vendar še niso povsem uspeli (še vedno obstaja »Osinostalgija«, kar se vidi v velikem številu privržencev stranke Levice v »novih« deželah). Ključno pri tem je, da se je proces spreminjanja organizacijske kulture izvajal s »prisilo« od zunaj (zasedbene sile v zahodnih sektorjih, oz. Zahodna Nemčija v  deželah, ki so bile okupirane s strani Sovjetske zveze). Tu je potrebno opozoriti, da je bil proces prehoda iz nacizma v komunizem na področju dežel pod okupacijo SZ sorazmerno enostaven – sistema sta si v mnogočem identična…

Če si pogledamo našo državo, lahko ugotovimo, da je bil proces indoktrinacije ravno tako dolgotrajen, predvsem pa zelo temeljit. Vključeval je tako:

  • fizične ukrepe (likvidacije, »prevzgoja« v gulagih in klasičnih zaporih (politični procesi ali celo brez njih), izgon iz države, onemogočanje kariere oz. celo preživetja osebam, ki se niso bili pripravljeni ukloniti v kasnejšem obdobju režima ipd.
  • kot metode indoktrinacije preko šolskega sistema (od jasli dalje do postdiplomskega študija, kar je vključevalo tudi ustrezno »izgradnjo« pedagoškega kadra na vseh nivojih), medijev, tki. imenovalne civilne sfere (športna, kulturna, ljubiteljska inp. društva – tki. SZDL sistem), delovanja celotnega upravnega aparata vključno s sodstvom in organi pregona.

To je pri prebivalstvu povzročilo veliko strahu in s tem je bil v kali zatrt kakršen koli možen odpor zaradi možnih represalij (ta je prisoten še dandanes) in pa postopno otopelost ter sprejemanje totalitarnega obrazca kot samo po sebi umevno obliko organizacijske kulture. Po letu 1991 ni bilo zunanjega elementa prisile za spremembo organizacijske kulture (tako kot v Nemčiji, v veliki meri tudi v Avstriji in Italiji…).

Totalitarni obrazci v družbi obstajajo in se celo krepijo

Resda ni bil več tako močan prvi element (fizični ukrepi, razen onemogočanja kariere, pač po principu »naši – vaši«, kar so vzele za svoje tudi tki. »pomladniki«), je pa bil v njenih rokah še celotni drugi del (metoda indoktrinacije). Vsi vzvodi so ostali v rokah »starih sil« (in so danes še močneje v njenih rokah) in to tako šolstvo, mediji, tki. »civilna sfera« (šport, kultura nevladne organizacije ipd.), javni sektor na vseh področjih, kar le ta preko obvladovanja parlamenta in s tem posledično ohranjanja statusa quo (državno premoženje, javni sektor v državni lasti ipd.) spretno obvladuje. Tako totalitarni obrazci (suspendiranje človekovih pravic zaradi višje ideje) v družbi obstajajo in se pogosto celo krepijo. Posledično povprečen slovenski izobraženec ni sposoben sprejeti še manj pa razumeti standardov, katere nam »vsiljujejo evropski birokrati iz Bruslja in Strasbourga« vključno s sodniki EU in Evropskega sodišča za človekove pravice.

7 KOMENTARJI

  1. Ko živimo sonaravno, sosrtvarstveno, je v življenju vse enostavno in lepo:

    resnica je resnica, pravičnost je pravičnost, poštenost je poštenost, odgovornost je odgovornost, ljubezen je ljubezen, domoljubje je domoljubje, zdrava samozavest je zdrava samozavest, spoštovanje osebnega dostojanstva je spoštovanje-
    ne pa igrati oziroma živeti nekaj drugega ali vmesnega.

  2. Za tako pozitivno življenje, pa je potrebno imeti pristen občutek, ki potem odseva v resničnih prej naštetih življenjskih vrednotah, tako v zasebnem kot v javnem življenju.
    Pristen občutek pa pridobivamo od otroštva dalje.
    Prav gotovo pa se da mnogo pridobiti s praktičnim izobraževanjem oziroma vajo.

Prijava

Za komentiranje se prijavite