Kamniško predavanje mag. Igorja Omerze in njegov pogovor z mag. Martinom Liscem daje misliti, da so rane iz obdobja komunističnega režima, ki so se zarezale v kolektivni spomin Slovencev, zelo globoke in še zelo sveže, na dolgi rok jih bo odpravila domača in šolska vzgoja k odgovornemu državljanstvu in zavestna odločitev celotne družbene skupnosti, da se trudimo za demokratizacijo družbe. Temu procesu v narodu je potreben čas, česar se zaveda tudi Igor Omerza, njegove zgodbe nam oblikujejo kolektivni spomin in so opozorilo pred vračanjem totalitarnih vzorcev.
Nekaj ur pred pogovornim večerom v Frančiškanskem samostanu so se v Bohinjski Bistrici sorodniki, prijatelji, sodelavci in najvišji predstavniki slovenskega državnega vrha poslovili od dr. Franceta Bučarja, velikana slovenske osamosvojitve, predsednika osamosvojitvene in ustavodajne Skupščine Republike Slovenije. Mag. Igor Omerza, ki se je z dr. Bučarjem osebno poznal, saj je bil skupaj z njim v vodstvu Slovenske demokratične zveze in tudi član Družbenopolitičnega zbora Skupščine Republike Slovenije, se je na začetku predavanja prisotne spomnil na Bučarjeve zasluge za sam začetek procesa osamosvajanja.
Omerza je tudi opozoril na Kučanovo sprenevedanje ob smrti dr. Bučarja, da je bila 57. številka Nove revije temelj demokratizacije Slovenije in nastajanja nove države. V resnici pa je pokojnega takrat preganjala tajna policija pod njegovim vodstvom (Milan Kučan je bil takrat predsednik slovenskih komunistov), ki se je skupaj z vsemi socialističnimi silami trudila, da se stališča nekaterih piscev prispevkov za nacionalni program 57. številki Nove revije, ki niso bila skladna s programskimi načeli komunistov, ne bi uveljavila v družbeni praksi. Omerza je opozoril, da obstaja večjo število dokumentov, ki omenjajo kodno ime Tikveš, kar je bilo udbovsko kodno ime pokojnega dr. Bučarja.
Društvo sv. Jakoba, Demos na Kamniškem in Časnik – spletni magazin z mero so v petek, 23. 10. 2015, v kamniškem frančiškanskem samostanu gostili publicista Igorja Omerzo, s katerim se je pogovarjal Martin Lisec. Pogovorni večer je bil sestavljen iz treh delov: uvodno predavanje o metodah UDBE, pogovor obeh gostov, na koncu pa pogovor s poslušalci, ki so samostansko dvorano napolnili do zadnjega kotička. Naj ponovimo, da je Igor Omerza avtor odmevnih knjig o delovanju tajne politične policije iz časa komunističnega režima v skupni državi:Od Belce do Velikovca ali kako sem vzljubil bombo, BombenAtentate, 88 stopnic do pekla s podnaslovom Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića, JBTZ – Čas poprej in dnevi pozneje, Kliči U za umor, ki je izšla tudi v hrvaškem jeziku, a z drugačnim naslovom: HRB, Fenix i Udba – Slučaj Stjepana Crnogorca, Veliki in dolgi pohod Nove revije, letos konec poletja pa je izšla še knjiga KARLA – Udba o Dragi.
V uvodnem predavanju je Omerza prisotnim pojasnil osnovne pojme o Upravi državne varnosti (med ljudmi poznana kot UDBA). V demokratično urejeni družbi, glede na poimenovanje varnostne organizacije, bi pričakovali, da je njeno temeljno poslanstvo opravljanje klasičnih tajnih obveščevalnih služb za zavarovanje državne suverenosti. UDBA pa se po ugotovitvah Omerze s temi aktivnostmi ni ukvarjala, saj delovala kot politična policija, o njenih aktivnostih pa so odločali najvišji politični voditelji tedanjega režima. Razsežnost penetracije tajne službe v vse pore tedanje družbe ureditve je Omerza ilustriral z letnim poročilom slovenskega oddelka UDBE, ki ga je uspel najti v arhivih. Prepričan je, da se UDBA, po obsežnosti nadzora nad družbo in izvedenih aktivnostih, lahko primerja z vzhodnonemško tajno policijo STASI, ki je takratno družbo dobesedno prestrelila s tajnimi policisti in ovaduhi.
Omerza je podrobneje predstavil metode, ki jih je UDBA uporabljala. Dokumenti slovenske UDBA kažejo, da so vsako leto izdelali preko 100.000 poročil o državljanih, ki naj bi bili po mnenju režima nasprotniki ali vsaj potencialni nasprotniki takratne družbene ureditve, poročila pa so nastajala na temelju prisluškovanja, zasledovanja in številnih drugih nezakonitih oz. moralno spornih dejanj. Številne državljane so fotografirali, precej pogosto je bilo nameščanje prisluškovalnih naprav v stanovanja ali v pisarne ter nameščanje ovaduhov, ki so se pojavili kot sodelavci ali prijatelji. In ti so o tistem, ki so ga spremljali, sproti poročali nadrejenim. Navedene metode, te so posegale v temeljne ustavne pravice, ki jih je vsaj na papirju deklariral tudi tedanji režim, so po besedah Omerze relativno blage, če jih primerjamo z odgovornostjo UDBE za povojne likvidacije, bombni napadi in ugrabitve.
Prisotni v dvorani so se lahko prepričali, da je Omerza izjemno inovativen pri razkrivanju delovanja tajne policije, ki je uničila 70 – 90% svoje dokumentacije, še posebej intenzivno je bilo uničevanje dokumentov v času po zmagi Demosa in vse do njegovega prevzema oblasti spomladi 1990. Snov za svoja dognanja Omerza tako črpa iz maloštevilnih dokumentov, ki jih UDBA ni uspela ali jih preprosto ni uničila, uporablja pa tudi dokumentacijo drugih političnih organizacij ali državnih organov tedanjega časa, ki je ostala ohranjena.
Ko poslušamo Omerzo, se ne moremo znebiti občutka, da se je raziskovanja polpretekle zgodovine lotil na način, ki nas pritegne in nas čustveno poveže z usodami glavnih junakov njegovih pripovedi. Avtor pripoveduje zgodbe, hkrati pa dokumentira vire, ki so mu bili navdih zanje. Njegove knjige prinašajo tragiko osebnih zgodb, ki nas lahko motivirajo, da bi se končno odrekli retoriki o zmagovalcih in poražencih in uvideli razsežnost kršenja človekovih pravic v takratnem režimu, se odrekli nekritičnemu obujanju socialističnih vrednot, kar nas lahko ponovno zapelje v kolesje totalitarnega terorja. Dokumenti, ki jih je Omerza uspel najti, potrjujejo, da se v propadlem režimu ni nič zgodilo brez vedenja najbolj odgovornih oblastnikov. Najbolj poveden je dokument s podpisom Josipa Broza, v katerem narekoval usodo hrvaških gverilcev, ki so jih zajeli leta 1972. Tisti redki dokumenti, pogosto se odkrijejo povsem naključno, vedno bolj bremenijo še živeče funkcionarje UDBE in njihove politične šefe, ki so po osamosvojitvi „izgubili spomin“, saj se še vedno držijo zavez molčečnosti (tudi dokumenti o zavezah molčečnosti obstajajo), ščiti pa jih tudi slovenska zakonodaja, saj je pri nas večina kriminalnih dejanj, ki so jih storili, zastarala. Omerza in Lisec vidita priložnost pregona najbolj zavrženih dejanj v sosednjih državah, kjer je bila UDBA izjemno aktivna in je izvedla vrsto odmevnih atentatov in ugrabitev, saj tam takšna dejanja kazensko ne zastarajo
Predavanje Omerze in njegov pogovor z Martinom Liscem daje misliti, da so rane iz obdobja komunističnega režima, ki so se zarezale v kolektivni spomin Slovencev, zelo globoke in še zelo sveže, na dolgi rok jih bo odpravila domača in šolska vzgoja k odgovornemu državljanstvu in zavestna odločitev celotne skupnosti, da se trudimo za demokratizacijo vseh podsistemov družbene ureditve. Temu procesu v narodu je potreben čas, česar se zaveda tudi Igor Omerza. Zgodbe, ki jih piše Omerza, nam oblikujejo kolektivni spomin in so opozorilo pred vračanjem totalitarnih vzorcev. Njegove zgodbe, s katerimi prikazuje preteklosti, vzbujajo sočutje in nas usmerjajo v samega sebe, empatično se odpiramo tragiki na osebni ravni, prisiljeni smo razmišljati, kako bi v takem primeru sami ravnali, če bi bili preganjalci ali preganjanci. Edino to nas kot posameznike in narod pripelje do katarze, ko spoznamo in se tega zavemo, da se največje zlo skriva v nas samih.
Opomba: na spletni strani demos.nakamniskem.si lahko najdete tudi druge aktualne vsebine.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
