Demos na Domžalskem je dragocen prispevek k razumevanju procesov osamosvajanja

0
Ervin Anton Schwarzbartl, Tomaž Štebe, Anton Tomažič in Janez Stibrič (Arhiv založbe Demos na Kamniškem)

Zbornik Demos na Domžalskem, ki je izšel konec leta 2020, je dragocen prispevek k razumevanju procesov rojstva demokratične in suverene Republike Slovenije. V knjigi so objavljeni tudi obširen prikaz spopada v Trzinu med vojno za obrambo samostojne Slovenije, ki ga je po objavah in pričevanjih napisal Matjaž Brojan, ter pričevanja nekaterih domžalskih Demosovih pionirjev, od katerih v prispevku posebej izpostavljamo Antona TomažičaErvina Antona Schwarzbartla in Janeza Stibriča.

Od Demosa na Kamniškem do Demosa na Domžalskem preteklo deset let

Ob dvajsetletnici Demosa na Kamniškem je izšel ambiciozen zbornik pod uredništvom Igorja Podbrežnika. V njem so razvili velikopotezno spraševanje o prelomnih časih demokratizacije in osamosvajanja Slovenije v tedanji občini Kamnik.

Leta 2017 sta dr. Marjeta Humar in mag. Igor Podbrežnik uredila zbornik prispevkov s tematsko ambicioznimi prispevki o enem ustanovnih očetov demokratične in samostojne Republike Slovenije Francetom Tomšičem.

Anton Tomažič je leta 2018 izdal neprimerljivo bogato zbirko spominov in dokumentov o svoji, slovenski in tudi domžalski poti skozi čase demokratizacije, osamosvajanja in vzpostavljanja Republike Slovenije. V njej so tudi dokumenti o njegovem delovanju v občini Domžale.

Knjiga Demos na Domžalskem je izšla v trenutku, ko se je vsul plaz nasprotovanja ureditvi muzeja slovenske osamosvojitve.

Igor Podbrežnik in Anton Tomažič sta tudi sourednika zbornika Demos na Domžalskem, ki je izšel ob tridesetletnici Demosa – in v trenutku, ko smo ob vladni odločitvi za ustanovitev muzeja slovenske osamosvojitve doživeli naravnost množičen izbruh dvoma o tej odločitvi oz. plaz nasprotovanja njej, ki je razumno utemeljen le v pozivu vladi oz. ministrstvu za kulturo, naj čim prej pojasni, kako si predstavlja novo ustanovo.

Vsa navedena dela so imeniten dokaz, da preteklost slovenskega osvobodilnega gibanja in rojstva slovenske nacije s težiščem na prelomnih letih 1987–1991 nikakor še ni postala zgodovina.

In da je že samo Društvo Demos na Kamniškem s svojimi dosežki svetilnik, po katerem bi si morali vzeti mero vsi, ki dvomijo o umestnosti nadaljnjih prizadevanj in investicij v ureditev muzeja slovenske osvoboditve in osamosvojitve.

Igor Podbrežnik v Demosu na Domžalskem uvodoma ne poudari zaman:

»Žal pa ne opažamo, da bi se kdo pisanja lotil načrtno, da bi morda celo obstajala strokovna organizacija, podprta z ustreznimi viri za neprekinjeno delovanje, ki bi poskrbela, da se ta del novejše zgodovine celovito razišče. Deloma se to dogaja zaradi zavestnega ignoriranja tistih, ki bi po službeni dolžnosti morali to početi, pa ne; po drugi strani pa tudi tistih, ki imajo pozitivnejši odnos do tega časa, pa mu ne posvečajo ustrezne pozornosti. Zgodovinska distanca pa je vse večja in večja. Ni dobro, da se niti politične stranke, ki so nastale na humusu osamosvojitvenega naboja, ne zanimajo dovolj za lastno politično zgodovino.«

Uvodno predstavitev demosovske politične pokrajine v Demosu na Domžalskem je napisal Anton Tomažič. Predstavil je osnovne značilnosti nastajanja Demosovih strank in samega Demosa. Posebna značilnost dogajanja je bilo predvolilno koalicijsko sodelovanje z domžalsko Zvezo socialistične mladine (ta je novembra 1989 izstopila iz Socialistične zveze delovnega ljudstva), ki pa potem ni zaživelo, vendar niti ne zamrlo.

Demos – miroljubna zmagovita revolucija

Anton Tomažič

Iz ene Tomažičevih beležk lahko povzamemo prelomen ideološko-programski temelj Demosa:

»Skupne točke Demosa: parlamentarna demokracija, tržno gospodarstvo, konfederacija in suverenost (popolna!), nova slovenska ustava, kmetijstvo – poprava krivic, korenita reforma, depolitizacija družbenih dejavnosti (izobraževanje, šolstvo, sociala), socialna politika – pokrivanje minimalnih potreb.«

Sposobnim organizatorjem je uspelo organizirati velike dogodke, omenimo več kot petsto ljudi v novem kinu v Domžalah 29. januarja 1990 pa veliki predvolilni shod na prostem – Demosov tabor v Domžalah 31. marca 1990. Prav tako intenzivno so pripravljali javne nastope Demosovih veljakov in domžalskih kandidatov.

Rezultat je bila volilna zmaga v občini in uspešna izvolitev poslancev – delegatov v republiški parlament – skupščino.

Anton Tomažič se je v pomladnem taboru pojavil s svojim delovanjem v Litostroju, potem je vstopil v Slovensko demokratsko zvezo: »V Cankarjev dom sem prišel kot osamljen desničarski razumnik, opogumljen z gibanjem slovenske pomladi preteklega leta, kjer sem tudi sam po svojih močeh sodeloval.«

Zaznamoval je delovanje Demosa na občinski in državni ravni. Bil je med vodilnimi, ki so izstopili iz Slovenske demokratske zveze in ustanovili Narodne demokrate. Po njihovem zastoju se je posvetil poslovni karieri, a s svojimi intervencijami ostaja oblikovalec slovenskega javnega mnenja in zgodovinske zavesti.

Osebe in prelomi: Iz Demosa na Domžalskem povzemimo nekaj ilustracij tedanjega časa. Demosovi ljudje niso vstopali v politično tekmo s kapitalom niti z omrežji moči. Zavzemali so prostor, v katerega ne bi mogli vstopiti, če bi ostala na oblasti komunistična elita.

Ervin Anton Schwarzbartl

Ervin Anton Schwarzbartl

Ervin Anton Schwarzbartl je bil vseskozi na bojni nogi s komunizmom, samoupravljanjem. V izlaški Keramiki je bil od leta 1965, leta 1973 so ga kot nasprotnika samoupravljanja odstavili in obsodili na štiri mesece zapora: »Pa je revirska partija zaradi mojega odkritega nasprotovanja samoupravljanju, ker so me razglasili za tehnokrata in ker sem bil praktičen katoličana, ki sem vero javno izpričeval; po Titovem pismu pa je zaradi verbalnega delikta, ker sem trdil, da je Tito zafural Jugoslavijo, zahtevala mojo glavo. Delavci so sicer dva dni stavkali, ker da sem zelo dober tehnični direktor, kar so priznavali tudi vodstvo firme in občinarji, a ni nič pomagalo. Pač nisem nikoli bil v partiji niti s komunisti nisem delil prepričanja niti sprejemal njihovih ateističnih vrednot. Edina partija, v kateri sem bil, je bila SKD vse do njenega kolaboriranja z Drnovškom januarja 1993.«

Za politično kariero v Demosu ga je določil »(P)ravnik in politični aktivist iz Litostroja Anton Tomažič«, ki je »sklenil, da bom poslanec in župan. Ja, kar tako je povedal. To je ponovil še v domžalski kinodvorani 29. januarja 1990 na zboru Demosa, s katerim je tedaj na Domžalskem sodelovala tudi ZSMS«.

Ervin Anton Schwarzbartl postal neprofesionalni župan in poslanec v Zboru občin slovenske skupščine

Schwarzbartl je bil izvoljen v republiško skupščino v Zbor občin, postal pa je tudi domžalski župan oz. predsednik skupščine občine Domžale: »Omenim naj samo, da sem opravljal več del: kot poslanec, župan, pomočnik generalnega direktorja v Izlakah, kmet in gradbinec v Selnici, pa menda še malo moža in očeta, če sem ravno bil doma pred nočjo. Zgodilo se je celo, da na praznovanje svojega petdesetega rojstnega dne nisem prišel, ker sem bil zadržan s zelo pomembnimi sestanki, a danes ne vem več, kateri so bili tako silno pomembni in kako nezamenljiv sem tam bil. Verjetno bi se svet še danes kar vrtel, če bi tedaj umanjkal.«

»Slovenijo je bilo treba najprej osamosvojiti v glavah!« poudarja Schwarzbartl. Njegovo zavzemanje za spremembe je odmevalo po Sloveniji in v Domžalah.

Imel je svoje zahteve pri denacionalizaciji, privatizaciji, lustraciji. Tudi v Demosovem taboru pogosto ni bil uslišan.

Odločno je ukrepal v Domžalah: »Razumljivo je, da sem prvi dan vstopa v župansko sobo dal sneti Titovo sliko in odstraniti zastavo z zvezdo ter podvomil, da je sklic starojugoslovanske Ljudske fronte (komunistov) na Taboru nad Ihanom primeren dan za praznik občine. Na to me je opozoril pisatelj Ivan Sivec, moj simpatizer. Takoj sem tudi uvedel tedenske govorilne ure za občane, kar prej ni bila praksa, na katerih sem izvedel, kaj jih žuli in ali Občina res ‘služi, skrbi, ščiti in pomaga’, torej služi in pomaga občanom ter jih ščiti in skrbi zanje, kar je bilo moje delovno geslo.«

Racionaliziral je upravo, uredil občinsko glasilo … Ko je leta 1991 odstopil predsednik občinske vlade, Izvršnega sveta, Anton Preskar, je bil izvoljen član Liberalno demokratske stranke Jože Lenič:

»Z izvolitvijo Jožeta Leniča se je zatresel Demos, ker je bil Lenič član LDS, a sem pozneje z njim konstruktivno sodeloval.«

Ervin Anton Schwarzbartl je zaprl sex shop v Domžalah in ustanovil vrtec Karitas

Zanimiva ilustracija tistih časov je bil njegovo zaprtje ilegalnega delovanja »erotične dejavnosti v Glorex d.o.o«. Občani »so me opozorili, da se v hiši Vlaste Čavž dogajajo ‘čudne reči’ od vrtenja pornofilmov v erotičnem baru do prodaje erotičnih pripomočkov«. Po anketi je bilo »proti sex shopu 90 odstotkov vprašanih« – torej tako levi kot desni.

Kljub velikemu odporu levih dušebrižnikov, ki so proti Scahwarzbartlu in njegovi ženi Mariji organizirali državno kampanjo, so v okviru Karitas zgradili katoliški vrtec.

Schwarzbartl je »izstopil iz stranke SKD že 26. 1. 1993, ko je Peterletova SKD stopila v koalicijo z Drnovškovo LDS«. »Potem se v zvezi s parlamentom in mano ni več dogajalo nič posebnega, ker tudi za svetnika v Državni svet nisem bil izvoljen. …

Sledi ‘politična smrt’ in samozamolčanje za nadaljnjih trinajst let, ko sem se 2013. leta začel zopet oglašati, ker se bojim, da Slovenija ne ubira prave poti, kot se sedanja restavrirana postkomunistična oblast rada hvali. Moje oglašanje je bilo možno predvsem v Reporterju in Demokraciji ter Družini, ker so mi prispevke v režimskih medijih zavračali ali redko kdaj kaj objavili. Na zahvale, pohvale, graje in klevete se ne oglašam več

Scahwarzbartlov prispevek je odlično dokumentiran. Vsekakor pa bi njegovi spomini zaslužili objavo v celotnem obsegu z vsemi prilogami. To bi bil imeniten portret enega izvirnih pionirjev demokratizacije in zmagovitega osamosvojitelja.

Janez Stibrič

Janez Stibrič

Pripoved Janeza Stibriča je vpogled v svet, ki ga daleč premalo poznamo. Tisoči podobnih Janezov so bili tisti volivci, ki so prinesli moč in zmago Demosu. Čas je, da bi o njihovem življenjskem oblikovanju in odločitvah v prelomnem času zvedeli čim več, dokler je še čas. Tako bi spoznali zatirano, »drugorazredno«, nemo manjšino, ki je z demokratičnim prelomom prišla do besede.

Stibrič je odraščal v katoliški družini: »Sem pa že od malega nekako čutil, da starša nista bila naklonjena komunističnemu režimu. Tega občutka nisem imel samo zaradi tega, ker smo ob nedeljah in krščanskih praznikih hodili k maši ali ker sem obiskoval verouk, ampak tudi zato, ker sem od staršev občasno slišal kakšno opazko, ki je dala slutiti, da smo ‘protikomunistična’ družina. To so bile sicer nekatere popolnoma nepomembne zadeve oziroma opazke ob nekaterih dogodkih, kot na primer, da se ni dalo v trgovinah kupiti pomaranč ali mandarin v tistem predvelikonočnem času, da bi jih navezali na butarice, ali da so bile v postnem času, še posebej ob petkih, v tovarniških »menzah« na voljo samo mesne jedi in se je s tem skušalo onemogočati vernim ljudem, da bi se držali posta

Stibričevo občutenje slovenstva je prišlo do izraza že v osnovni šoli: »Ko me je učiteljica srbohrvaščine spraševala, zakaj, sem ji rekel, naj mi pove, ali se tudi v drugih jugoslovanskih republikah učijo slovenščino, tako kot se moramo mi srbohrvaščino? Rekla je, da kolikor ji je znano, ne. Nato sem ji rekel, da ko se bodo v drugih republikah učili slovensko, se bom tudi jaz srbohrvaško, prej ne in da mi ta srbohrvaščina v življenju ne bi nikdar prišla prav in da bi se jaz raje učil nemščino.«

Stibrič trmasto proti komunizmu in srbohrvaščini v JLA

S komunizmom pa se je na svoj način soočil v srednji šoli:

»Nekega dne pa med malico sredi igre taroka zaslišim, da je prišel nekdo do vrat v učilnico ter nato na ves glas vprašal, ali bi se kdo včlanil v Komunistično partijo. Bil sem ravno sredi napetega položaja pri igri taroka, ko je šlo za zmago, in sem zaradi tega položil napačno karto ter nato v razburjenju zavpil: ‘Presneti komunisti, vsaj med malico nas pustite na miru …’ Kaj hujšega, kajti spoznal sem, da je bila to učiteljica za STM, ki je bila seveda zagrizena partijka.

Sledil je razgovor pri ravnatelju, odnesel sem jo z ukorom pred izključitvijo – uradno sicer ne zaradi tega, kar sem rekel učiteljici STM-ja, ampak zato, ker sem igral tarok v šoli, kar je bilo seveda prepovedano. Meni je bilo sicer takoj jasno, da je zadeva čisto politične narave, a nisem se mogel zadržati in sem vseeno tvegal ter vprašal ravnatelja, zakaj sem potem samo jaz dobil to kazen, saj smo tarok igrali štirje. Ves razburjen me je poslal ven iz pisarne in rekel, da jaz že dobro vem, zakaj sem dobil kazen ..

Potem je svojo slovensko trmo kazal tudi med služenjem v Jugoslovanski ljudski armadi, kjer je vztrajal, »da lahko vseskozi govorim samo slovensko, tudi pouk (rekli so mu obuka) bi moral potekati za vojake iz Slovenije v slovenskem jeziku«.

»Tega sem se strogo držal – od prihoda v vojašnico marca 1986 pa vse do mojega odhoda po enem letu služenja (torej marca 1987) nisem govoril drugače kot slovensko. V vojašnici je bilo 9000 vojakov (bila je ena večjih v tedanji Jugoslaviji) in prav vsi so vedeli zame, za Janeza, ki govori samo slovensko … Na začetku sem imel zaradi tega kar nekaj težav, velikokrat sem moral kazensko čistiti stranišča, teči dodatne kazenske kroge pri telovadbi itn. A kmalu so ugotovili, da se ne bom uklonil in da je bolje, če me pustijo pri miru.«

Janez Stibrič je bil politično dejaven v SDZ in ND, kot aktivist lepil plakate za volitve

Janez Stibrič se je v Demosu povezal v Slovensko demokratsko zvezo in sodeloval predvsem z Antonom Tomažičem:

»Jaz sem bil kmalu ‘določen’ za sekretarska dela, v bistvu sem začel hitro delovati kot tajnik in kasneje tudi kot tiskovni predstavnik. Z Antonom sva se začela vedno bolj povezovati in kmalu smo se spoprijateljili ter postali tudi družinski prijatelji, še posebej moja mama je rada z njim poklepetala o političnih zadevah.

Ker Anton doma ni imel telefona, je občasno prišel tudi k nam in uporabil našega – telefon je dobil šele kasneje, ko je bil že izvoljen v republiško skupščino in postal predsednik Zakonodajno-pravne komisije. To omenjam, ker številni mlajši bralci tega preprosto ne vedo, kako je bilo v teh svinčenih časih, ko še ni bilo mobilnih telefonov, tudi stacionarni niso bili nekaj samoumevnega, ampak se je na njih čakalo več kot deset let (mi smo čakali kar 12 let) – razen seveda, če si bil včlanjen v Zvezo komunistov.«

»Spominjam se, da sem skupaj še z nekaterimi našimi člani pozno ponoči oziroma v zgodnjih jutranjih urah lepil plakate po Domžalah. Ko smo jih lepili v blokovskem naselju SPB-1, smo šli lepo po vrsti od južnega proti severnem delu, in ko smo dokončali, smo se dogovorili, da gremo nazaj in preverimo, ali se slučajno ni kaj odlepilo. Kaj smo videli? Leva stran se je organizirala in sledili so nam, ter nam potrgali vse plakate. Na srečo smo imeli nekaj malega rezerve in nam je nato uspelo večino teh strganih ali kako drugače uničenih plakatov zamenjati.«

Janez Stibrič je bil eden vodilnih akterjev volilne kampanje, vključeval se je tudi v druge aktivnosti.

Resnica in sprava

V Domžalah so se lotili tudi titoističnega tabuja, ki je mnogim smrtnim žrtvam jemal pravico do groba in spomina.

Ko je Janez Stibrič v okviru popisa zamolčanih žrtev 2. svetovne vojne in revolucije začel pisati o komunističnih zločinih, »se je število anonimnih grozilnih pisem in telefonskih klicev podeseterilo. Že prej sem jih namreč dobival, a se zanje nisem zmenil. Zdaj pa so grožnje postale vse hujše, s smrtjo niso grozili samo meni, ampak vsej moji družini ter sorodnikom«.

Leta 1994 »Komisija za postavitev obeležja zamolčanim žrtvam medvojnega in povojnega komunističnega nasilja – za občino Domžale objavlja javni poziv vsem prebivalcem in organizacijam v občini Domžale, da ji pošljejo podatke o vseh tistih žrtvah, ki doslej še nimajo postavljenega dostojnega obeležja na javnem kraju«. Komisijo je z svojo pregovorno učinkovitostjo vodil Anton Tomažič.

V poročilu o delu Komisije konec leta 1994 so predlagali, naj se »obeležja postavijo vsem tistim znanim medvojnim in povojnim žrtvam, ki so brez groba ali napisa na že obstoječih obeležjih. Vse te žrtve naj bodo po smrti obravnavane na enak način, z dostojno pieteto, ne glede na okoliščine, v katerih so umrle. Izločijo se kakršnakoli politična ali ideološka razlikovanja«.

Zapisali so 138 pozabljenih imen, postavljeni kenotafi v Ihanu in Dobu.

Demos na Domžalskem

V knjigi je objavljen tudi obširen prikaz spopada v Trzinu med vojno za obrambo samostojne Slovenije, ki ga je po objavah in pričevanjih napisal Matjaž Brojan ter pričevanja še nekaterih Demosovih pionirjev.

Zbornik Demos na Domžalskem je dragocen prispevek k razumevanju procesov rojstva demokratične in suverene Republike Slovenije.