PREJELI SMO. Na televizijskih poročilih o zadnjih demonstracijah v Ljubljani sem videl tudi plakat z napisom »Vse na Goli otok«. Ustava dovoljuje zbiranje ljudi ob protestih in zakon določa, da morajo biti protesti mirni in da je nasilje, ali pozivanje k nasilju, zakonsko prepovedno. Tudi sam sem sodeloval na protestih, sicer ne sedaj, pač pa pred časom, ko je civilna skupina »Tržnice ne damo« nasprotovala gradnji garaže pod ljubljansko tržnico. Ti protesti so bili v skladu z ustavo in zakonom, tako kot jih tudi ne kršijo tisti sedanji protestniki, ki mirno protestirajo. Ravno tako s televizijskim poročanjem o plakatu »Vse na Goli otok« ni nič narobe. Nasprotno, novinar ali novinarka mora poročati o vsem, o mirnih protestih, o huliganih, o granitnih kockah, o molotovkah in o plakatih. Vendar, poleg novinarske zvrsti poročanje obstoja tudi novinarska zvrst komentar. Moja pripomba in moj ugovor je, da nisem zasledil nobenega uredniškega komentarja o plakatu Goli otok. Komentarji so bili o protestih, o pozivanju k nasilju, o nasilju, o granitnih kockah in molotovkah in tako naprej, o plakatu Goli otok pa ne.
Ali je plakat o pošiljanju vseh na Goli otok pozivanje k nasilju? Menim, da je. Golega otoka ne morete imeti, če nimate totalitarnega režima z eno samo stranko, če nimate sodnega in policijskega sistema, ki je popolnoma pod vplivom totalitarnega režima in, seveda, če nimate tajne policije, ki vse vodi in ki organizira koncentracijsko taborišče. Torej še enkrat, javni poziv, da pošljemo vse na Goli otok, je tudi pozivanje k uvedbi režima, ki bi to omogočil, z vsemi naštetimi atributi. Tak poziv pomeni poziv k kršenju osnovnih človekovih pravic, poziv k hudemu fizičnem nasilju in, navsezadnje, poziv k temu da se nekatere fizično likvidira. To je tudi poziv k spremembi demokratične ureditve, ki jo imamo, in k uvedbi totalitarnega režima. Menim, da je pozivanje na vse to vsekakor pozivanje k nasilju, kakor tudi menim, da so takega pozivanja sposobne sedaj v Sloveniji le majhne skupine.
Vendar, še enkrat, kje so pa televizijski uredniški komentarji na pozive te vrste? Jih ni. Vse televizije komentirajo vse, tega pa niso. Ali so to prezrli? Ali jih to ne briga? Ali menijo, da bi se s primernim komentarjem komu zamerili? Ali je to še en primer novinarske samocenzure?
Odgovore na ta vprašanja prepuščam bralcem. Bi pa, da bi vsem olajšal razmišljanje o tem, zastavil hipotetično vprašanje: Kaj pa če bi se na demonstracijah pojavil plakat z napisom »Vse v Dachau«. Vsebinsko bi bil tak plakat enak tistemu o Golem otoku. Dachau, in vsa druga koncentracijska taborišča nacistov in fašistov so lahko bila samo zato, ker so bili na oblasti totalitarni režimi, z vsemi naštetimi atributi.
Ali bi imeli priliko videli uredniške komentarje v hipotetičnem primeru Dachau (ki pa je vsebinsko enak dejanskemu primeru Goli otok), in kakšni bi ti komentarji bili? In če bi bili, zakaj bi pa bili, če jih v primeru Goli otok ni bilo?
To so zelo težka vprašanja, katera si pa moramo zastaviti. Še nedolgo tega si nisem mogel predstavljati, da bi kdorkoli, pa tudi jaz, napisal tako kolumno, kot je ta. Smo pa, vsaj nekateri, že kar nekaj časa opozarjali na izginjanje vseh pravnih in etičnih vrednot, ki jih vsaka demokratična družba mora imeti, kakor tudi na rušenje ugleda visokih demokratičnih inštitucij, ki so bile postavljene ali izvoljene v skladu z demokratičnimi standardi ali pa po ustavi.
Posledica tega rušenja in izginjanja demokratičnih, pravnih in etičnih vrednot je, da lahko na protestih majhne skupine skrajnih levih ali desnih ali obojih skupaj pozivajo k nasilju, pa naj bo to nasilje v obliki kock, molotovk ali plakatov, in da so pri tem vsaj do neke mere uspešni. In še več, nihče – ali smo že tako otopeli? – se na to primerno ne odzove.
To so sicer ostre besede, menim pa, da so upravičene, Menim pa tudi, da zelo velika večina Slovencev in Slovenk besednega in dejanskega nasilja ne podpira. Obenem pa tudi menim, da je zelo potrebno o vsem, kar se sedaj dogaja in kar zasluži obsodbo, javno spregovoriti. Zato sem tudi to napisal.
Mag. Andrej Aplenc
Foto: Wikipedia
