Za veliko večino slovenskih državljanov je super volilno leto mimo. Najprej smo imeli evropske volitve kjer je zmagala pomlad. Očitno zato, ker zime tiste volitve niti ne zanimajo saj dobro vedo, da preko državnega aparata in sodstva mirno polnijo »naše evropske kvote« s cvetkami iz naše politike, kjer je Alenka Bratušek le zadnji in najbolj nesramen poizkus v tekmi za dobro plačane Bruseljske plače. Nato pa je nastopila zima, ki je čedalje hujša. Spet so v enem mesecu iz nič ustvarili stranko, ki je s samimi politični amaterji prva v parlamentu. Poraz pomladi je bil popoln. Slovenski parlament je postal tihi dom zlorabe prava in sistema. Kaj je drugega kot zloraba, kar dela večina, ko skliče sebi všečne pravnike samo zato, da izkrivijo zakon in omogočijo večini, da enemu poslancu, Janez Janši, vzamejo/zamrznejo mandat, ki ga je zakonito pridobil od suverena, to je od volivca? Kaj je, če ne zloraba sistema, ne-ustanavljanje komisije za nadzor varnostnih služb s strani večine, ker je tam Janez Janša? Zadnji znak zimske nadoblasti pa je enominutna seja o samokandidaturi »banditke kravatarske«. Zima nikakor ne bo dovolila, da bi kdorkoli postavljal pod vprašaj njenih kadrov in to kljub temu, da se njihova nesposobnost in pokvarjenost ne moreta skriti. Piko na i letošnjim volitvam so dale pravkar končane občinske volitve. Vse po starem, bi človek dejal. V Ljubljani si bodo volivci še štiri leta privoščili sedanjega šerifa, kar jih bo udarilo po žepih. Najprej že naslednji teden, ko bodo prišle nove položnice z občinskim davkom in potem z novimi in novimi zadolžitvami, da o kazenskem pohodu redarjev na avtomobiliste niti ne razmišljamo. Iz sedanjih več kot 800 evrov bo zadolženost na prebivalca dosegala nove rekorde. Morda bo pri 1.500 € na glavo, Ljubljančan vendarle nehal voliti človeka, ki ga sili, da se vozi po čedalje bolj zanemarjenem mestu, razbitih ulicah in »družinski upravi«, pri čemer družina tu ni nobena pohvala, ampak spominja na poimenovanja iz juga Italije.
Kako volimo Slovenci?
Slovenci ne volimo z glavo. Manjka nam temeljna razumnost, ki je zato potrebna. Po 70 letih partijskega pranja možganov, so v narodu uničili sposobnost logičnega razmišljanja. Sicer ne bi bilo mogoče, da reveži volijo bogataše, ki govorijo všečno in davkoplačevalci take, ki od teh davkov dobro, predobro živijo in koristijo vse »pridobitve socialne države«. V Sloveniji namreč ni redek primer, da nekdo, ki ima 1.500 € plače (neto), živi v socialnem (državnem, službenem) stanovanju, velikem in lepem, blizu njegovega delovnega mesta, ima pa poleg tega še svoj, ne državni, vikend hišo na morju in še kaj, oni pa, ki prejema zajamčeno plačo, živi v hiši, ki si jo je sam zgradil in gara kot črna živina, da preživi sebe, svojo družino in one prve, ki se redijo na njegov račun. Ob tem ni logično, da slednji voli prvega, sovraži pa slovensko pomlad in njene predstavnike. Ni logično, je pa razumljivo.
Slovenci tudi ne volimo z žepom. Manjka nam osnovni odnos do matematike prihodkov/odhodkov. Vsak materialist, kar Slovenci nedvomno smo, ve, da ne more in ne sme več zapraviti kakor zasluži, in da se ne sme tako zadolžiti, da ne bi mogel vrniti. Kar je pri osebnih financah jasno, postane motno pri javnih. Računi ne lažejo. Vse nam pravi, da smo se zadolžili že do svojega vratu, zdaj nas bo »naša glava«, t.j. tista elita, ki nikoli ni delala, ampak se vedno napajala pri državnih jaslih, potopila do nosu ali še dlje, ker so očitno prepričani, da bodo ostali »na suhem, ker so zgoraj«. Briga te ljudi raja, ljudstvo, narod, država… ne briga jih niti somišljenik ali pajdaš, ampak samo tisti strašni »jaz« zaradi katerega tako neusmiljeno uničujejo vse, kar je skupnega.
Vedno znova se sprašujem, zakaj Slovenec voli kakor voli? In odgovor je zastrašujoč. Voli tako, ker mu tako paše in ker si tako obeta, da se ne bo nič spremenilo. »Kismetovska« mentaliteta vdanosti v usodo, ki jo je tako slikovito izrazil znani francoski kralj »za menoj potop« in »država sem jaz« nas vodi vsakič, ko na volitvah volimo z želodcem in ne s pametjo in ne z denarnico. Naš moto je: »Zdaj sem jaz tukaj in hočem čim bolj udobno živeti«. S tako mentaliteto niti nismo sami, ampak je v Evropi vse preveč milijonov tako mislečih ljudi. Jaz, jaz, jaz in še enkrat jaz. To je moj program. To je naš program. In tako se čedalje hitreje premikamo v propad. Čedalje bolj se obnašamo kakor znani Adolf, ko je zaprt v svoj bunker še konec meseca marca 1945 premikal neobstoječe armade in sanjaril o zmagi. Na nek način me vsake slovenske volitve znova prepričujejo, da smo vsi »hitlerjanci«. Ne nacisti, hitlerjanci, ker se obnašamo kot Adolf, ko je bilo že vsem očitno, da bi bilo najbolje, da se preda.
Zaradi svojih stalnih, ponavljajočih in trajnih napačnih izbir se je naša demokracija spremenila v demokraturo. Namesto izbranih predstavnikov ljudstva nam vladajo strici iz ozadja. Namesto svobode se je vrnil verbalni delikt. Namesto poštenega sodstva doživljamo zlorabo aparata za ohranitev revolucionarne ideologije in privilegijev. Namesto dinamičnega gospodarstva razpad. Namesto nove pomladi našega naroda apatijo in izseljevanje. Namesto spoštovanja drug drugega, preganjanje drugače mislečih po starem vzorcu.
Zdaj bo štiri leta mir. Potem bo na vrsti novo volilno leto. Zato upanje še obstaja.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
