Upam si reči, da bodo letošnje lokalne volitve najdolgočasnejše volilno odločanje od uvedbe demokracije naprej. Razen okusnih palačink, ki jih pečejo nekateri kandidati, in golaža, s katerim strežejo drugi, ni ničesar, po čemer bi nam volilna kampanja ostala v spominu.
Janković City in Kanglerstadt
Še najbolj klavrna je podoba v obeh največjih mestih, čeravno druge mestne občine ne zaostajajo veliko. Za Ljubljano in Maribor pa se zdi, kot da velika množica kandidatk (ki so sploh v Ljubljani izjemno dobro zastopane) in kandidatov služi samo zakrivanju za demokracijo nadvse žalostnega dejstva, da izbire sploh ni in da je zmagovalec že zdavnaj znan.
Seveda se župana Janković Cityja in Kanglerstadta med seboj razlikujeta, kot se razlikujeta njuni mesti, ki ju menda krmarita tako uspešno, da se 10. oktobra obema obeta zgolj lahek sprehod. In čeprav se oba po prsih najbolj trkata zaradi stadiona, sta tudi za obema športnima templjema dve povsem različni zgodbi. Za prebivalce Kanglerjeve šzajerske metropole je Ljudski vrt venčna arterija, s katero stoji in pade ves mestni ponos. Ljubljančani Stožic po drugi plati sploh ne potrebujejo, ker jih nogomet ne zanima, potop košarke pa se je tudi pod budnim očesom največjega navijača Uniona Olimpije, ki je za nameček še na “pravi strani”, nemoteno nadaljeval. Ampak najljubši Jankovićev otrok je kljub temu opravil svojo vlogo, saj daje prebivalcem prestolnice neprecenljvi občutek, da so še zmeraj daleč pred vsemi.
Končni rezultat je v obeh mestih enak in v vseh logih prevladuje občutek, da sta za krmilom končno možakarja na mestu. Da, gotovo sta po marsikaterem kriteriju županovala uspešno. A iz sorazmerno kratkega mandata je le pretirano potegniti sklep, da sta hkrati najboljša možna in domala od Boga poslana mestna poglavarja. Česar ne mislijo zgolj njuni podporniki, marveč očitno celo opozicija, ki po kostanj v žerjavico pošilja same tretjeligaše, v najslabšem primeru pa kandidate privleče kar iz bližnje hoste. Sploh Jankovićeva številčna klientela med estradniki in kulturniki se vede, kot da bi njen idol dejansko prinesel ob Ljubljanico mitično zlato dobo. Edini, ki se vsaj malo zaveda svoje vsaj potencialne zamenljivosti, je Zoran Janković sam, saj si drugače ne bi že po štirih letih na magistratu dajal postavljati spominskih obeležij in odkrival na papirju svojemu slavnemu predhodniku, dejansko pa sebi namenjenega spomenika.
Sovjetizacija lokalne politike
Zgledi nedvomno vlečejo in to je tisto, kar nas mora ob Kanglerju in Jankoviću skrbeti. Še malo, pa si bo vsak župan od Osilnice do Škofje Loke želel svoj mali Janković City ali Kanglerstadt, kjer bo enako nezamenljiv kot oba junaka iz velikih mest. Seveda bo vse potekalo pod nalepko nekakšne neodvisnosti in list zaskrbljenih občanov, a dobro vemo, kako je s tem v primeru Ljubljane in Maribora.
Vse to kajpak ne bo pripeljalo h krepitvi resnične civilne družbe, marveč prej spominja na nezdravi razvoj v nekaterih nekdanjih sovjetskih republikah. Tudi tam je – denimo v Belorusiji – miniranje strankarskega sistema pod zastavo strankarsko neopredeljenih “neodvisnih” na koncu pripeljalo do vzpona dvomljivih lokalnih uspešnežev, vse pod geslom “vsi neodvisni, vsi za Lukašenka”.
Najmanj, kar lahko rečemo, je, da so stranke v Sloveniji – pozicijske in opozicijske – ob letošnjih lokalnih volitvah v celoti padle na izpitu. Če je edino res zveneče novo ime v kampanji Darjan Petrič, in to v Kranju, je povedano dovolj. Edina svetla točka zna biti, da Janković z vsakim letom vztrajanja za krmilom prestolnice niža svoj rating v drugih delih Slovenije in si zmanjšuje možnosti za kariero na državni ravni. Tam bi bilo pojankovičenje ali pokanglerjenje scene res zadnje, kar bi si človek želel.
Foto: Wikipedia
