Zgodovinar dr. Milko Mikola je v Ljubljani predstavil knjigo Kazenske ustanove in zaporniki v Sloveniji 1945 – 1951. Knjigo je izdala in založila založba Nova Obzorja. Sozaložnik knjige je Inštitut Karantanija. Dr. Mikola je posebej izpostavil, da so bila v Sloveniji takoj po koncu druge svetove vojne ustanovljena komunistična koncentracijska taborišča, kar se še danes skuša zamolčati.
Na predstavitvi knjige so sodelovali zgodovinar dr. Milko Mikola, nekdanji predsednik ustavnega sodišča in nekdanji minister dr. Lovro Šturm, publicist Ive A. Stanič in urednik Demokracije Metod Berlec, ki je pogovor povezoval.
Zgodovinar dr. Milko Mikola velja za najboljšega poznavalca povojnega komunističnega nasilja v Sloveniji, saj se z njegovim preučevanjem intenzivno ukvarja že več kot dvajset let. Poleg knjige, ki jo je danes predstavil, je o povojnem komunističnem nasilju v Sloveniji napisal še šest drugih z dokumenti in arhivskim gradivom bogato opremljenih knjig in s tem opravil pionirsko delo na področju preučevanja te tematike. Njegovo najpomembnejše in hkrati življenjsko delo predstavlja knjiga Rdeče nasilje, ki je izšla leta 2013, in podaja prvi celovit pregled povojne represije v Sloveniji. Dr. Mikola je o povojnem komunističnem nasilju v Sloveniji pripravil tudi osem zbornikov dokumentov in pričevanj. Za svoje znanstvene dosežke na področju zgodovinopisja je leta 2013 prejel Zoisovo priznanje.
O povojnih kazenskih ustanovah in njihovih zapornikih v Republiki Sloveniji je bilo v preteklosti zelo malo napisanega in objavljenega. Zato se je predstavitve knjige udeležil tudi publicist Ive A Stanič, ki je oral ledino na tem področju s svojo knjigo V čigavem imenu? Poleg tega je napisal še več knjig s podobno zgodovinsko tematiko. Po njegovem je pomembno, da se te stvari raziščejo in objavijo ter s tem predstavijo širši slovenski laični in strokovni javnosti.
V obdobju od konca vojne leta 1945 pa do leta 1951, ko je bila represija komunističnega režima najhujša, so v Sloveniji obstajale nekatere kazenske ustanove, ki so tipične za najtrše totalitarne režime. Tako so v Sloveniji v tem obdobju poleg zaporov in kazensko-poboljševalnih domov obstajala tudi koncentracijska taborišča ter delovna taborišča za prestajanje kazni prisilnega, poboljševalnega in družbeno koristnega dela. V obdobju od leta 1945 do 1951, se pravi v najbolj represivnem obdobju po drugi svetovni vojni je bilo v kazenskih ustanovah zaprtih najmanj okoli 62.000 oseb. Ker je bila veliki večini prostost odvzeta iz političnih razlogov, so med njimi absolutno prevladovali politični zaporniki. Med njimi je bilo izrazito veliko število žensk. Dr. Mikola je ob tem posebej izpostavil žalostni usodi Jožice Gorenjak in Elze Premšak, o kateri je že pisal v Demokraciji.
Nekdanji predsednik ustavnega sodišča in nekdanji minister dr. Lovro Šturm, ki je tudi sodeloval na predstaviti knjige, je ob tem spomnil, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v več svojih odločbah ugotovilo, da je šlo takrat za totalitarni zločinski komunistični sistem. Posebej je poudaril, da leta 1945 ni prišlo do osvoboditve, ampak je en totalitarni sistem, zamenjal drugega. O pravi osvoboditi po njegovem lahko govorimo šele po prvih demokratičnih volitvah leta 1990.
Zapisal Metod Berlec. Več lahko preberete na demokracija.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
