Aktualno delitev na dva tabora je mogoče razumeti za pripravo na novo revolucijo

Z zgodovino se ukvarjamo zato, da bi se iz nje kaj naučili, da preteklih napak v prihodnje ne bi ponavljali. Med delovanjem slovenskih komunistov v tridesetih letih prejšnjega stoletja in koalicije KUL je vse preveč vzporednic, da bi jih smel človek, ki mu je dobrobit Slovenije pri srcu, spregledati.

Komunistična proletarska revolucija je bil cilj slovenskih komunistov

Čeprav maloštevilni, so imeli slovenski komunisti pod vodstvom Kominterne pred sabo jasen cilj: komunistična proletarska revolucija. Da bi ta cilj lahko dosegli, so uporabljali predvsem dve metodi.

Prva metoda so bili množični protesti, pri katerih njihova vodilna vloga ni bila jasno vidna.

Želeli so jih prikazati kot spontan odziv nezadovoljnega ljudstva. Pri tem sta jim prišla še kako prav njihov ilegalni status in gospodarska kriza v začetku tridesetih let preteklega stoletja. Kot primera za to delovanje lahko vzamemo stavki trboveljskih rudarjev in železničarjev v Ljubljani. Pri obeh so šle zahteve stavkajočih bistveno dlje, kot segajo v demokratični družbi običajne sindikalne zahteve. Prav tako so pri obeh manjše, s strani Komunistične partije ilegalno vodene skupine izzvale nasilne nerede in tako provocirale policijo in oblastne strukture.

Druga komponenta delovanja ilegalne komunistične partije in njihovih priprav na revolucijo so bile propagandne parole.

Na tem mestu bi omenil samo dve, ki sta bili v Ljubljani generaciji mojih staršev dobro znane. Sta pa bili po svoje tudi zelo indikativni. Prva je bila:

“Demokracija je mrtva. Ti se lahko odločiš za fašizem ali komunizem.”

Koncept te parole, ki v prvem delu pove neresnico, v drugem pa privzame, da je izrečena neresnična trditev resnica in potegne logičen zaključek. Ta propagandni nastop je bil očitno dobro premišljen, saj je ta parola dobro delovala. Razloga za to sta dva. Trditev, da je demokracija mrtva, je slonela na dejstvu, da so nam, Slovencem, prav države, ki smo jih spoštovali kot demokratične, predvsem Francija naj bi bila zgledna demokracija, z versajsko mirovno pogodbo odrekle pravice državotvornega naroda in nam odvzele skoraj polovico narodnega ozemlja. Tako nastali dvom o demokratičnosti družbene ureditve pa je podkrepila še gospodarska kriza. Drugi razlog, da je bil za vse, ki so sprejeli prvo trditev, da je demokracija mrtva, komunizem edina logična izbira, pa je bil fašistični genocid nad slovenskim prebivalstvom le dobrih trideset kilometrov od Ljubljane.

Dobro znana je bila tudi parola: »Kdor ni z nami, je proti nam

Ta parola zahteva, da se ljudje opredelijo za eno ali drugo skupino. Med tema sovražnima skupinama ni ne sodelovanja ne dialoga. Edino možen je konflikt, torej revolucija, ki so jo komunisti načrtovali. Možno je, da njihovi načrti ne bi uspeli, če fašistične države ne bi leta 1941 izvedle napada na Jugoslavijo in jo okupirale. V teh razmerah je jugoslovanskim komunistom uspelo izvesti boljševistično revolucijo in vzpostaviti teror in totalitarizem, ki je trajal dobrih petinštirideset let.

Med delovanjem prevojnih komunistov in KUL preveč vzporednic

Če sedaj primerjamo dogajanje v tridesetih letih z dogodki v Sloveniji v zadnjih dveh letih, na žalost opazimo mnogo vzporednic. Tudi danes v Sloveniji potekajo spontani protesti petkovih kolesarjev, proticepilcev itd., ki občasno preraščajo v nasilne proteste. Pri vseh teh protestih lahko že površen opazovalec ugotovi, da so sistematično in dobro vodeni. Stranke koalicije KUL sicer zanikajo, da bi te proteste ilegalno organizirale in vodile. Vendar so zame te trditve vse prej kot verodostojne, saj hkrati zatrjujejo, da so ponosni nasledniki Komunistične partije.

Vse preveč je namreč vzporednic z dogodki v tridesetih letih.

Nadalje v svojih nastopih najvidnejši predstavniki koalicije KUL vse stranke, ki sestavljajo sedanjo demokratično izvoljeno vlado, predvsem vodilno stranko te vlade SDS, označujejo za fašistične, in to čeprav so dobile večinsko podporo na večstrankarskih, demokratičnih volitvah. Vendar imajo te nesmiselne trditve predstavnikov koalicije KUL paralelo v komunistični paroli iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Po njihovo v Sloveniji ni demokracije in volivci se lahko odločajo samo za ponosne naslednike Komunistične partije ali fašiste.

Na koncu pridemo še k zadnji paroli predvojnih komunistov. Trditev prvakov KUL, da s strankami, ki sestavljalo sedanjo vlado ali jo samo podpirajo, tudi po volitvah ne bodo sodelovali, in to ne glede na izid volitev, se sliši vse preveč znana komunistična parola Kdor ni z nami, je proti nam.

Delitev na dva tabora je mogoče razumeti kot pripravo na novo revolucijo

In vendar je nepreklicna delitev na dva tabora v jasnem nasprotju z osnovnimi principi demokracije in jo je nemogoče razumeti drugače kot pripravo na revolucijo.

Verjamem, da se ukvarjamo z zgodovino zato, da bi se iz nje kaj naučili, da preteklih napak v prihodnje ne bi ponavljali. In po mnenju pisca te kolumne je med delovanjem predvojnih komunistov in koalicije KUL vse preveč vzporednic, da bi jih smel človek, ki mu je dobrobit Slovenije pri srcu, spregledati. Po mojem mnenju – upam, da sem svoje mnenje s to kolumno dovolj jasno utemeljil – pomeni podpora koaliciji KUL, torej ponosnim naslednikom Komunistične partije, tudi zavzemanje za revolucijo. Ali jo Slovenci res hočemo? Odločitev je za zdaj še naša.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.