Aktualno delitev na dva tabora je mogoče razumeti za pripravo na novo revolucijo

2

Z zgodovino se ukvarjamo zato, da bi se iz nje kaj naučili, da preteklih napak v prihodnje ne bi ponavljali. Med delovanjem slovenskih komunistov v tridesetih letih prejšnjega stoletja in koalicije KUL je vse preveč vzporednic, da bi jih smel človek, ki mu je dobrobit Slovenije pri srcu, spregledati.

Komunistična proletarska revolucija je bil cilj slovenskih komunistov

Čeprav maloštevilni, so imeli slovenski komunisti pod vodstvom Kominterne pred sabo jasen cilj: komunistična proletarska revolucija. Da bi ta cilj lahko dosegli, so uporabljali predvsem dve metodi.

Prva metoda so bili množični protesti, pri katerih njihova vodilna vloga ni bila jasno vidna.

Želeli so jih prikazati kot spontan odziv nezadovoljnega ljudstva. Pri tem sta jim prišla še kako prav njihov ilegalni status in gospodarska kriza v začetku tridesetih let preteklega stoletja. Kot primera za to delovanje lahko vzamemo stavki trboveljskih rudarjev in železničarjev v Ljubljani. Pri obeh so šle zahteve stavkajočih bistveno dlje, kot segajo v demokratični družbi običajne sindikalne zahteve. Prav tako so pri obeh manjše, s strani Komunistične partije ilegalno vodene skupine izzvale nasilne nerede in tako provocirale policijo in oblastne strukture.

Druga komponenta delovanja ilegalne komunistične partije in njihovih priprav na revolucijo so bile propagandne parole.

Na tem mestu bi omenil samo dve, ki sta bili v Ljubljani generaciji mojih staršev dobro znane. Sta pa bili po svoje tudi zelo indikativni. Prva je bila:

“Demokracija je mrtva. Ti se lahko odločiš za fašizem ali komunizem.”

Koncept te parole, ki v prvem delu pove neresnico, v drugem pa privzame, da je izrečena neresnična trditev resnica in potegne logičen zaključek. Ta propagandni nastop je bil očitno dobro premišljen, saj je ta parola dobro delovala. Razloga za to sta dva. Trditev, da je demokracija mrtva, je slonela na dejstvu, da so nam, Slovencem, prav države, ki smo jih spoštovali kot demokratične, predvsem Francija naj bi bila zgledna demokracija, z versajsko mirovno pogodbo odrekle pravice državotvornega naroda in nam odvzele skoraj polovico narodnega ozemlja. Tako nastali dvom o demokratičnosti družbene ureditve pa je podkrepila še gospodarska kriza. Drugi razlog, da je bil za vse, ki so sprejeli prvo trditev, da je demokracija mrtva, komunizem edina logična izbira, pa je bil fašistični genocid nad slovenskim prebivalstvom le dobrih trideset kilometrov od Ljubljane.

Dobro znana je bila tudi parola: »Kdor ni z nami, je proti nam

Ta parola zahteva, da se ljudje opredelijo za eno ali drugo skupino. Med tema sovražnima skupinama ni ne sodelovanja ne dialoga. Edino možen je konflikt, torej revolucija, ki so jo komunisti načrtovali. Možno je, da njihovi načrti ne bi uspeli, če fašistične države ne bi leta 1941 izvedle napada na Jugoslavijo in jo okupirale. V teh razmerah je jugoslovanskim komunistom uspelo izvesti boljševistično revolucijo in vzpostaviti teror in totalitarizem, ki je trajal dobrih petinštirideset let.

Med delovanjem prevojnih komunistov in KUL preveč vzporednic

Če sedaj primerjamo dogajanje v tridesetih letih z dogodki v Sloveniji v zadnjih dveh letih, na žalost opazimo mnogo vzporednic. Tudi danes v Sloveniji potekajo spontani protesti petkovih kolesarjev, proticepilcev itd., ki občasno preraščajo v nasilne proteste. Pri vseh teh protestih lahko že površen opazovalec ugotovi, da so sistematično in dobro vodeni. Stranke koalicije KUL sicer zanikajo, da bi te proteste ilegalno organizirale in vodile. Vendar so zame te trditve vse prej kot verodostojne, saj hkrati zatrjujejo, da so ponosni nasledniki Komunistične partije.

Vse preveč je namreč vzporednic z dogodki v tridesetih letih.

Nadalje v svojih nastopih najvidnejši predstavniki koalicije KUL vse stranke, ki sestavljajo sedanjo demokratično izvoljeno vlado, predvsem vodilno stranko te vlade SDS, označujejo za fašistične, in to čeprav so dobile večinsko podporo na večstrankarskih, demokratičnih volitvah. Vendar imajo te nesmiselne trditve predstavnikov koalicije KUL paralelo v komunistični paroli iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Po njihovo v Sloveniji ni demokracije in volivci se lahko odločajo samo za ponosne naslednike Komunistične partije ali fašiste.

Na koncu pridemo še k zadnji paroli predvojnih komunistov. Trditev prvakov KUL, da s strankami, ki sestavljalo sedanjo vlado ali jo samo podpirajo, tudi po volitvah ne bodo sodelovali, in to ne glede na izid volitev, se sliši vse preveč znana komunistična parola Kdor ni z nami, je proti nam.

Delitev na dva tabora je mogoče razumeti kot pripravo na novo revolucijo

In vendar je nepreklicna delitev na dva tabora v jasnem nasprotju z osnovnimi principi demokracije in jo je nemogoče razumeti drugače kot pripravo na revolucijo.

Verjamem, da se ukvarjamo z zgodovino zato, da bi se iz nje kaj naučili, da preteklih napak v prihodnje ne bi ponavljali. In po mnenju pisca te kolumne je med delovanjem predvojnih komunistov in koalicije KUL vse preveč vzporednic, da bi jih smel človek, ki mu je dobrobit Slovenije pri srcu, spregledati. Po mojem mnenju – upam, da sem svoje mnenje s to kolumno dovolj jasno utemeljil – pomeni podpora koaliciji KUL, torej ponosnim naslednikom Komunistične partije, tudi zavzemanje za revolucijo. Ali jo Slovenci res hočemo? Odločitev je za zdaj še naša.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

2 KOMENTARJI

  1. Prispevek krepi zgodovinsko metodo ob primerjavi zadevnih dogodkov. To je odraz dobrega pristopa v smer precizne osvetlitve in utemeljitve več desetletno persistirajočega tabúja, ki je jedro akutno globoke slovenske krize. To vključuje v prispevku okrepljeno osvetljevanje nepretrgane rdeče niti zadevne organiziranosti ob primerjavi njihovih metod danes in prej, na primer organiziranih množičnih protestov v »tridesetih letih« in tedanjih »propagandnih parol« kot se metodi navaja v prispevku vidnega staroste SLS in nekdanjega ministra za znanost in tehnologijo ter za okolje in prostor.

    Prispevek se v osvetljevanju problemske rdeče niti ozira v »trideseta«, kar je pravtako odraz dobrega pristopa zaradi preseganja tipske zataknjenosti sodobnih prodemokratičnih analitikov zgolj v omenjanje enega in istega leta 1941, ter komajda kaj pred tem, kot začetka nikoli pretrgane rdeče niti zadevne organiziranosti. Vendar začetek zadevne nepretrgane organizacijske rdeče ni »v začetku tridesetih let preteklega stoletja. Kot primera za to delovanje lahko vzamemo stavki trboveljskih rudarjev in železničarjev v Ljubljani«, temveč vsaj že v aprilu 1920 vzporedno z železničarsko in splošno stavko.

    Ob odrazih dobrega pristopa pa se prispevek še danes zateka k indoktrinacijsko vprašljivim sintagmam kot so »propagandne parole«, »komunistična proletarska revolucija«.

    Temeljna metodološka »propagandna parola« osvetljevane več desetletne rdeče niti zadevne organiziranosti se, tako prej kot danes, kaže v podtaknitvi neutemeljene prokomunistične indoktrinacijske sintagme v ostale Slovence – narodni izdajalci. To temeljno podtikanje ostalim ima različne pojavne oblike, na primer fašisti, diktatura in tako naprej, vse pa v smislu temeljne podatknitve ostalimj Slovencem, da so narodni izdajalci. Slednja (in tovrstne sintagme) je podtaknjena, saj so akterji sintagme sami tisti, ki izdajajo. Izdajajo slovenski narod in državo z organiziranjem – v preteklosti že totalnega in oboroženega – udara v prodemokratične Slovence in njihovo sedaj pristno demokratično državo. Slednje, torej organiziranje – v preteklosti že totalnega in oboroženega – udara v ostale Slovence in njihovo državo, je v prispevku neutemeljeno poimenovano s »komunistična proletarska revolucija«, saj gre za uporabo prokomunistične indoktrinacijsko »propagandne parole« v sodobnem prispevku.

    Kaže, da gre pri persistiranju navedenih sintagem (»komunistična proletarska revolucija«, »propagandne parole«) še danes (2021), to je 30 let od ustanovitve Republike Slovenije, za indoktrinacijski tabú, ki uspešno več desetletno persistira iz pretekle totalitarne države. Razlog uspešnega persistiranja je lahko v tem, da nas je v začetku 90-tih let prejšnjega stoletja in dalje del osamosvojiteljev, zbranih v demokratični opoziciji Slovenije, pustil na cedilu. Tedaj, torej v 90-tih so Slovenci od demokratične opozicije pričakovali, da bo uresničila dve temeljni nalogi: prvo, da ustvarijo samostojno in neodvisno državo, in drugo, da pretrgajo (»lustrirajo«) s totalitarnim sistemom slovenskih komunistov. Prvo temeljno nalogo, to je ustanovitev Republike Slovenije so uresničili.

    Druge temeljne naloge se ni nikoli ustrezno uresničilo in se ni pretrgalo z državnim podsistemom slovenskih totalitarnih prokomunistov. Danes, torej leta 2021 je lahko to nepretrganje, kar vključuje tudi persistiranje indoktrinacijsko podtaknjenih prokomunističnih sintagm, razlog, da nikoli pretrgani državni podsistem, ki ima organizacijsko rdečo nit s preteklim totalitarnim, z v zadnjem desetletju stopnjevano neutemeljeno uporabo oblasti izpodbija temelje našega državnega reda. Torej izpodbija tudi prvonavedeno temeljno nalogo. Gre za izpodbijanje temeljev naše države, kar omogoča ponovno vzpostavitev temeljev pretekle totalitarne države v praksi. Temelji prejšnjega režima so nasprotni temeljem sedanjega državnega reda.

  2. Dejstvo je, da tisti, ki žele pravico oz. pravičnost in mir za vse, nikoli ne morejo uporabljati krivičnih metod onih, ki jim cilj-to je oblast za vsako ceno-posvečuje prav vsa-tudi krivična oz. nasilna sredstva.

Comments are closed.