Demokracija in svoboda sta vrednoti, za kateri se moramo boriti

3
Andrej Poznič: Hočem ideološke teme, nočem pa tabujev; hočem, da se pogovarjamo, debatiramo in kregamo in poskušamo najti soglasje za rešitev.

Demokracija in svoboda pa sta vrednoti, za kateri se moramo boriti, ker nas je še dovolj, ki smo izkusili totalitarizem in vemo, da se v njem ne da živeti. Boriti se moramo na notranji fronti zoper petokolonaše totalitarizma, ki prihajajo na medijsko prizorišče s Fakultete za družbene vede in drugih z levičarskimi ideologijami prepojenih fakultet (za socialno delo, Filozofske in Pedagoške fakultete itd.).

Praznični dnevi naše tridesetletnice so mimo. Znova pa so pokazali, da je v Sloveniji majhna, dobro organizirana, v vseh ozirih privilegirana skupina, ki nikakor ne razume niti ne sprejema demokracije. Od tu pa do antipatije, nespoštovanja in celo do sovraštva ni daleč. Zato je ta skupina potencialno nevarna za vse, kar smo pridobili v treh desetletjih, odkar smo se odpovedali totalitarizmu rdeče zvezde, revolucionarni tradiciji in vrednotam (te pa so še vedno »rop, požig, umor«), izbrali pa smo svobodo, pluralnost, demokracijo in to hočemo živeti v samostojni in naši državi Sloveniji.

Na eni strani razum in volja, na drugi žolčna čustva

Na samo obletnico razglasitve naše državne samostojnosti smo imeli proslavo (in mnoge proslave po vsej deželi) ter en primitiven protest, kjer so slavili svoje sovraštvo do demokracije, sedanje vlade in Slovenije kot take. Na eni strani spoštovanje tradicije, veselje nad sedanjostjo in pozitiven pogled v prihodnost, na drugi besede nestrpnosti, zavračanja in brezizhodnosti. Žal pa so prav slednji tudi medijsko nadvse dobro pokriti, podprti in spodbujani. Na eni strani razum in volja v veselju in ponosu, na drugi strani žolčni čustveni izlivi. Poudarjanje čustvenosti onemogoča vsak dialog, debato, ki zahteva argumente. Čustva, na katerih protestoslavci gradijo svoje manifestacije, so njihov najboljši okop. Ni besede, ki bi množico, ki je čustveno razrvana, mogla prepričati ali pa ji pokazati, kako zelo se motijo. Oni so pač prepričani o svojem prav brez argumentov, brez dejstev, ki bi jim bili v prid, ampak z močnimi čustvi in v množici, zato vztrajajo.

Tisti, ki smo prisiljeni vse to gledati in prenašati, pa se sprašujemo: »Do kdaj še?« bodo zmerni levičarji prenašali take čustvene izlive, ki jim niso v čast. Do kdaj bodo taki volili čedalje slabše in bolj povprečne, a toliko bolj ekstremistične predstavnike. Ali je lahko levičarju v ponos T. Fajon, ki nenehno ponavlja eno in isto mantro: »Jaz sem proti?« Ali bi oddal svoj glas zmerni levičar ekstremistu Luku in tovarišem, ki so mu pripravljeni vzeti stanovanje, podjetje …? Ali ima zmerni levičar toliko humorja v glavi, da bi izklopil možgane in oddal svoj glas vedno bolj paničnemu histeriku in zabavljaču, ki ne najde poti nazaj v teater, ampak raje ostaja v parlamentu, ki ga pač spreminja v teater?

Volitve končno spet redne, ne izredne, kakor smo jih imeli od Pahorjevega odstopa naprej

Taki levičarji si vse dovolijo. Spremeniti naš parlament v teater, zlorabiti vse vzvode in orodja demokracije, ponuditi za prestop poslancem mamljive stvari, ki jih ne morejo zavrniti, vse zato, ker nočejo odstopiti od svoje totalitarne drže »mi imamo prav« in »samo mi smemo biti na oblasti«. Če jih ne bi podpirali mediji in njihovi družbenopolitični delavci, nagnjeni v levo, ki lažejo, manipulirajo, ustvarjajo afere tam, kjer jih ni, blatijo Slovenijo v tujini in od tam uvažajo visoko leteče obsodbe, vse za to, da bi lahko na prihajajočih volitvah zmagali in se maščevali.

Vse, kar vidimo in slišimo od levičarskih politkolesarjev in nekaterih povsem iskrenih izjav propadlih politikov, nakazuje, da se bodo maščevali in znova do zadnjega počistili iz državnih služb, z odgovornih mest in iz proračunskih sredstev vsakogar, ki ne tuli v isti rog kot oni.

Po praznovanju prihaja pol leta predsedovanja, ki jih začenjata dva poletna meseca. Po tradiciji sta ta dva meseca politično bolj mirna, zato bomo prisiljeni uživati novinarske race, ki bodo ohranjale pritisk in razpoloženje. Kajti vse se gradi na čustvenosti, vse se gradi na antipatiji. Predsedovanje bo minilo, potem pa so redne volitve tako blizu.

Že zdaj je povsem verjetno, da bodo volitve končno spet redne, ne izredne, kakor smo jih imeli od Pahorjevega odstopa naprej, ko so levičarske vlade metale puško v koruzo in se podajale na volitve »iz opozicije«. In noben novinar jim tega ni očital!

Demokracija in svoboda pa sta vrednoti, za kateri se moramo boriti, ker nas je še dovolj, ki smo izkusili totalitarizem in vemo, da se v njem ne da živeti

Zaradi totalitarnega nastopa levičarskega KUL-a, v pričakovanju desetega novega obraza, ki bo mobiliziral »zlato sredino«, smo Slovenci spet pred usodnim letom za našo svobodo in demokracijo. Boriti se moramo na notranji fronti zoper petokolonaše totalitarizma, ki prihajajo na medijsko prizorišče s Fakultete za družbene vede in drugih z levičarskimi ideologijami prepojenih fakultet (za socialno delo, Filozofske in Pedagoške fakultete itd.).

Boriti se moramo na mnogih frontah, ker smo dobesedno prepojeni z levičarskimi totalitarnimi idejami, tako da nam je pripadnost neki levičarski ekstremistični skupini, npr. Antifi, samoumevna in dobra, pripadnost njim nasprotnim Rumenim jopičem pa odvratna in nedopustna. Pa sta obe skupini na isti premici!

Ali je eno leto dovolj, da bi ta boj dobili in bi se na volitvah slovensko volilno telo odločno obrnilo proč od dedičev KPS in njihovih posodobitev? Brez napora vsakega, ki se zaveda velikosti in težave naše miselnosti, je odgovor: ne. Če se ne bomo potrudili, da bi vedno in povsod na vseh ravneh, predvsem pa tam, kjer so tisti, ki hodijo protestirat, sami sprožali razpravo o držah in besedah, lažeh in manipulacijah, ki jih širijo po svojih medijih, potem je odgovor zopet ne.

Volitve v mali Sloveniji niso odvisne samo od medijev, ampak od našega angažmaja. Vsak lahko prispeva svoj delež, ker resnično vsak glas šteje. Demokracija in svoboda pa sta vrednoti, za kateri se moramo boriti, ker nas je še dovolj, ki smo izkusili totalitarizem in vemo, da se v njem ne da živeti. In tudi vemo, da desetletja levih vlad Slovenijo zamorijo, da postane nemogoče v njej živeti in začno ljudje množično odhajati v tujino. Namesto njih pa uvažamo in spet privilegiramo prišleke z zahodnega Balkana, ki s svojo mentaliteto, vero in kulturo spreminjajo Slovenijo.

Boj Davida proti Goljatu

Če hočemo ostati na svojem gospodarji, potem moramo na smetišče zgodovine poslati nesposobne in ekstremistične levičarje, ki so zbrani v KUL. Ampak tega ne bomo naredili tisti, ki volimo različne demokratične stranke, temveč bodo morali to narediti zmerni volivci levo od sredine.

Toda ali je tem volivcem že dovolj? Ali so oni v tem letu in pol demokratične, pluralne in legitimne vlade, ki dela in je učinkovita, spoznali, da so njihovi voditelji nedemokratični, ker se klanjajo Kidriču, ker si domišljajo, da ne sme biti nihče drug na oblasti kakor oni, ker zagovarjajo nezakonitosti, ker pritrjujejo lažem? Ali so ti ljudje vse to že spoznali ali bodo morali še zaostriti svoje nastope in besede, kar se iz dneva v dan, iz petka v petek, iz nastopa v medijih v nastop v medijih ponavlja? Dvomim. Dvomim, ker je vse sovraštvo proti demokraciji, Sloveniji in predsedniku vlade zgrajeno na čustvenosti, ki ni niti malo argumentirana.

Žal sem glede prihodnjih volitev zaradi naštetega pesimist. Želim si sicer preobrata, ampak ne vidim znakov pomladi. Naredil bom vse, kar je v moji moči, da bi se Slovenija izvila iz oprijema esktremističnega levičarstva tipa KUL. Ampak to je boj Davida proti Goljatu tega sveta, ki je mogočen, vajen svoje obrti, ki počne vse mogoče lumparije, da bi dosegel svoj cilj: vrnitev na oblast, da se bodo lahko maščevali. In to me zelo skrbi, ker bodo Slovenijo popeljali v nov totalitarizem, v katerem nam bodo spet določali, kaj smemo misliti, kako smemo govoriti, in nam grozili s politično korektnostjo, ki ubija vsak napredek in vsako svobodo. Ker vsega tega nočem, bom delal, pisal, prepričeval, pridigal, opozarjal, vpil, bodi prilično ali neprilično, ker ljubim resnico, svobodo in čast.

Vir: Slovenski Čas

3 KOMENTARJI

  1. Demokracija in svoboda pa sta vrednoti, za kateri se moramo boriti

    Stalno boriti! Vsaj dan, vsako uro, vsak trenutek!

  2. Rešitev je pozitivna politična konkurenca, ne pa negativna.

    Politiki se naj kosajo v pozitivnih vrednotah! Vse za skupno in posamično dobro!

Comments are closed.