Žiga Turk: Delu čast in oblast!

12
1374

Parole, ki se primejo, so redko napačne. Če se primejo, samo z drugimi besedami ponovijo, kar človeštvo že dolgo ve. Taki paroli sta, »vsako delo je častno« in »delu čast in oblast«. Okrog prvega maja se jih naposlušamo. A držita. Povezujeta namreč delo in čast. V potu svojega obraza delamo, odkar smo bili izgnani iz raja. Delo omogoča preživetje. Preživetje je cilj evolucije. Zato je delo častno.

Čast je največ kar človek ima. V konvencijah o človekovih pravicah se to zrcali v konceptu »dostojanstvo«. Pravice so omejene, če posegajo v človekovo dostojanstvo. Mimogrede, tudi zato svoboda govora ni absolutna.

Rezultat dela pa ni samo čast, je tudi premoženje. Premoženje so rezultati dela, ki smo jih prihranili. Če je delo častno, potem je premoženje akumulirana čast in podaljšek dostojanstva osebe. Pravica do premoženja je pravica do časti. Odvzem premoženja je odvzem časti.

Zato je tako perverzno, da so levičarji pod parolo »delu čast in oblast« ljudem plenili premoženje. Plenili so namreč nakopičeno čast. In zato je tako perverzno, da so prevzeli oblast. Ni je prevzelo delo, prevzeli so jo nekateri ljudje. Delu je bila odvzeta čast in delu je bila odvzeta oblast.

Pravica do časti

Pravica do premoženja je torej pravica do časti. Zato je pravica do lastnine naravna, metafizična pravica izpeljana neposredno iz globokih moralnih temeljev. Ni stvar dogovora. Ni pomembno, da ima, če ima, kakšno korist za družbo. Zavest, da je delo častno, je starejše od vseh knjig.

Denis Weaver pravico do lastnine imenuje poslednja metafizična pravica, poslednja pravica, ki ima temelj onkraj tega sveta. Češ, buržoazne revolucije (Francoska, Ameriška in druge), so likvidirale pravice, ki so izhajale iz stanu, vere ali spola. Ostalo je samo premoženje in dejanski zmagovalci teh revolucij – premožni meščani – so ga zapisali v ustave 19. stoletja in v red, ki velja še danes.

Temelji lastnine

Seveda pa si razum ali vera znata ustvariti tudi druge temelje za pravico do lastnine.

Biblični temelj kristjani najdejo v tem, da je Bog dal zemljo Adamu in Evi. Družini, ne človeštvu v souporabo. Začetno stanje stvari je bila družinska lastnina planeta. V antiki so bile nepremičnine lastnina družine, niso se prodajale, niso z njimi poplačevali dolgov. To je bil svet prostor, kjer so bili pokopani predniki in kjer bodo pokopani oni.

Evolucijsko psihološki temelj lastnine najdemo v pregovorih kot sta ”bolje drži ga kot lovi ga”, ”bolje vrabec v roki kot golob na strehi”. Kar že imamo, se nam zdi bolj dragoceno, kot nekaj, kar bi šele lahko dobili. Študije kažejo, da smo dvakrat bolj motivirani, da se izognemo bolečini ob izgubi nečesa, kot da iščemo veselje v pridobitvi taistega. Ohranjanje tega, kar imamo se nam zdi vrednejše od pridobivanje novega. Zato se nam davek na premoženje zdi manj pravičen od davka na delo, in prepričevanje, da je slednji manj produktiven, ne pomaga dosti.

Izgovori lastnine

Ekonomsko utemeljitev lastnine najdemo v tistem stavku, s katerim pojasnjujejo revščino v tretjem svetu: “Ker je lastnina negotova”. Lastnina tam ni varna, vsak hip se lahko pojavi nekdo, ki si jo bo prisvojil. Država, ropar, sosed. Ko Fergusson analizira, v čem je skrivnost uspeha Zahodne civilizacije, na tretje mesto od šestih postavi urejene lastninske pravice.

Družbeno odgovorno razumevanje lastnine najbolje pojasni Orren Boyle, negativec iz Atlas Shrugged. Pravi: »Edino opravičilo za zasebno lastnino je, da služi javnosti«. To razumevanje je diametralno nasprotno vsemu do zdaj povedanemu.

Skrbi me, da je ustava RS samo malo manj zadrta: »Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja«, sicer piše. Ampak dalje, da »zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija«. V slovenski ustavi zasebna lastnina nima metafizičnega bistva, ki jo opravičuje samo po sebi, ni razumljena kot akumulirana čast človeka, ampak ima funkcijo. Kot imajo funkcijo angleška stranišča.

Lastnina je rezultat žrtvovanja sedanjosti (ne potrošimo vsega) za prihodnost (prihranimo v lastnini). Lastnina je žrtvovanje staršev za otroke. Tudi to je evolucijska pridobitev – v najbolj jasni obliki zapisana v mnogih verovanjih, da žrtvovanje v zemeljskem življenju prinaša nagrado v onostranstvu.

Kako drugačne so stare modrosti od današnjih ekonomskih politik, ko si danes izposojamo denar, ki ga bo treba jutri vrniti. In ko danes puhamo CO2 v atmosfero, ki jo bo treba jutri očistiti. In kako drugačne so od idej, da bi bilo otrokom treba otežiti dostop do premoženja, ki ga niso zaslužili sami, ampak so ga zaslužili njihovi starši.

Lastnina in oblast

Tržno gospodarstvo daje delu ne samo čast ampak tudi oblast. Ljudje odločajo s svojimi potezami na trgu. Kdor na trg nosi več denarja, torej premoženja, ima več besede. In kdor ponuja več svojih izdelkov ali storitev tudi. Več dela pomeni več vpliva na nevidno roko trga.

Nedotakljiva zasebna lastnina je osnova za osebno svobodo in druge človekove pravice. Lastnina kreira avtonomen prostor, daje neodvisnost, pokončnost posamezniku, da je lahko svoboden državljan, da more izpovedovati, kaj se mu zdi prav in kaj narobe, da more brez strahu sodelovati v javnih družbenih zadevah.

Zato vse politične opcije, ki želijo vzpostaviti avtoritaren sistem, poskušajo zmanjšati vpliv trgov, dela in časti. Ideološko so utemeljene na zavisti oz. zameri do uspešnejših in premožnejših. In želijo omejevati pravico do lastnine – npr. z davkom na nepremičnine, obdavčenjem dobičkov in dediščin. Skratka, z ukrepi, ki zmanjšuje varnost premoženja. Konec koncev tudi počasno in nepredvidljivo delo slovenskih sodišč prispeva k temu, da premoženje v Sloveniji ni tako varno kot kje drugje. Kar ne za domače ne za tuje investicije ni dobro, niti za ohranjanje in pritegovanje talentov.

Skratka

V marksističnem ustvarjanju nasprotja med delom in kapitalom, torej med tekočim delom in preteklim delom, med trenutno častjo in akumulacijo časti, se skriva ignoranca do naravnega razumevanje časti, dela in premoženja, kot ga je oblikovala družbena evolucija. Ta vidi svobodno razpolaganje z lastnim premoženjem kot vzrok in posledico svobode posameznika. Ceni in nagrajuje ustvarjanje premoženja, torej shranjevanje rezultatov današnjega dela za prihodnje čase in rodove. To je bila najprej evolucijska nujnost, kasneje pa ekonomska prednost. Kapital je omogočil inovacije, inovacije pa so imele za posledico, da je tekoče delo postalo vrednejše, kot bi bilo brez inovacije. Napredek je posledica žrtvovanja v sedanjosti, da bi imeli več v prihodnosti. Če želimo napredek, je nujno, da čast pripada tudi preteklemu delu.

Status premoženja v Sloveniji ni skladno z njegovim metafizičnim bistvom, ampak naj bi imelo »gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo«. Zato premoženje ni tako varno, kot bi lahko bilo in temu primerna je stopnja varčevanja, investiranja ter hitrost gospodarskega napredka in zmanjševanja revščine. Manjša, kot bi lahko bila.

Zato, delu – tekočemu in preteklemu – čast in oblast. Ne pa tekočemu delu čast, preteklemu pa zavist. Oblast pa ne zavistnim ampak delovnim.

12 KOMENTARJI

  1. Berem:
    … Orren Boyle, negativec iz Atlas Shrugged. Pravi: »Edino opravičilo za zasebno lastnino je, da služi javnosti«. To razumevanje je diametralno nasprotno vsemu do zdaj povedanemu.

    Ja, se strinjam z avtorjem, da je ta misel gospoda Boyla povsem v nasprotju z mišljenjem avtorja prispevka. Ni pa takoooo zelooooo v nasprotju z Biblijo:

    In spet vam povem: Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Mt 19, 24)

    Ko je Jezus to slišal, mu je rekel: »Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Lk 18, 22)

    Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. (Apd 2, 44-45)

    Seveda pa je pomembna razlika. Pri Bibiliji gre za prostovoljno odločitev posameznika, pri socialistih pa za bolj ali manj ropanje. Na katero stran pase gospod Boyle postavlja pa mi ni znano. Pa tudi preveč me ne zanima, to ni bistvo moje opombe.

  2. Lažje gre kamela skozi šivankino uho, … ne pomeni, da je težava bogastvo, temveč, da nekomu pridobivanje trenutnega materialnega bogastva pomeni več, kot večno življenje. Takšen ne bo videl Božjega kraljestva.

    Nekaj materialnega bogastva potrebuje vsak in se ga ni treba sramovati, če je pridobljen pošteno. Gre za t.i. biološki minimum, ki je pa individualna kategorija in precej odvisna od kulture časa. Danes npr. je človek težko brez avtomobila. Kakšen avto bo imel, je spet odvisno od tega, ali ga potrebuje le za vožnje po vaških poteh ali je nenehno na avtocesti ipd.

    Za religioznega človeka je pomembno, da ve zakaj je na svetu, se zaveda svoje naloge, hrepeni po odrešitvi, materialno bogastvo mu pa pomeni zgolj potrebno materialno osnovo za uresničitev te naloge. Je torej podrejeno temeljni poklicanosti k božjemu.

    • Ja, gospod Tine! Se strinjam z vami! Tako je! Sicer pa kar direktno copy/paste iz navodil Stvarnika človeku:

      V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš.« (1 Mz 3,19)

      Če dovolite, bom vaše besede: “pridobivanje trenutnega materialnega bogastva pomeni več, kot večno življenje” postavil v banke:

      Če posodiš denar mojemu ljudstvu, ubožcu zraven sebe, mu ne bodi kakor oderuh, ne nalagaj mu obresti! (2 Mz 22, 24)

      So obresti v bankah skladne z navodili Stvarnika? So pridobljene v potu obraza bankirja? Kdo ima korajžo odgovoriti?

        • Namesto pogovora je napad na osebo, ad hominem logika. Sicer ste se pa vi, gospod Zdravko spotaknili in padli. Demon v vaši notranjosti spet govori.

          • Ah, ti bi samo rad nekaj napisal, da bi imel zadnjo besedo. Pa naj bo karkoli. Čustveno nepotešen.

  3. Žiga le izpelje, da je parola tudi v delu “in oblast” pravilna. Vendar je napačna, je zavajajoča, je pravara. Podobno kot je prevara v “delo osvobaja”. Zato je pretiral v argumentaciji, sicer pa zelo dober članek. Delo je vsekakor častno. Za oblast pa mu manjka najmanj modrost. Tako da delo ne more imeti kar oblasti.

  4. Delu čast in oblast je navadna ideološka fraza za upravičevanje lastnega privilegiranega položaja. Vsako delo ne prinaša niti časti niti dostojanstva. Čast ima samo tisto delo, ki koristi vsem. Za religiozne ljudi pa tisto delo, ki tako ali drugače prispeva k odrešitvi. Delo, ki prinaša več škode kot koristi, ni častno, prispeva k izgubi ugleda in bi bilo bolje, če ga ne bi bilo. Koliko je prvega in drugega lahko presodi vsak sam.

    Oblast pomeni imeti vpliv na druge. Vsako delo in delovanje vplivata tudi na druge. Toda žal ne vpliva vse v pozitivni smeri. Zato vsako delo ne more imeti oblastne in zaželene časti. Oblast bi morala imeti samo tista dela, ki spet koristijo vsem in za religiozne ljudi, ki prispevajo k odrešitvi. Katera dela na raznih področjih si zaslužijo oblast, spet prepuščam posamezni presoji.

    Splošne fraze tega tipa sicer imajo določeno logiko, a so predvsem zavajajoče z drugimi nameni.

    • Vam beseda oblast pomeni nekaj drugega kot meni. Zame je oblast prisiliti druge, da naredijo nekaj, česar sicer ne bi. Zato je meni parola “delu oblast …” zavajajoča.

  5. Parola Delu cast in oblast ni samo zgodovinsko totalitarno zlorabljena, ampak je tudi pretirana in nezdruzljiva z demokraticnimi principi. Kot ze tine pravi, cast smiselnemu, postenemu in ne kakrsnemukoli delu. In predvsem oblast ne izhaja neposredno ne iz dela, ne iz lastnine. Oblast vsaj naceloma v demokraciji ne izhaja iz ekonomskega trznega polozaja, ampak iz premisleka in volje vsakega cloveka in sumarno ljudstva kot celote, ne glede na socialni status, profesijo, premozenje. Parlament je zakonodajalec, ne kapital in ne delavstvo. Lastniska pravica in skrajna omejenost poseganja v njo je pomembna. Je pa racionalno, da ta pravica ni absolutna. Davki obstajajo v vsaki drzavi in legitimno ter razumno je, da del davkov izhaja tudi iz naslova premozenja. Modrost je v pravi meri. Ne v ideoloski cistosti in zagnanosti, katere odraz je tudi geslo v naslovu Zige Turka, ki mu avtor daje liberalno izpeljavo namesto socialisticne. Sporna in enostranska je tudi ta.

    • Pri davkih se tebi začne kolcat. 🙂 Cesarju, kar je cesarjevega! Ne more si cesar kar jemati, kar ni njegovo. 🙂

    • Gospod IF,
      anglo&USA države so ponudile nov koncept, ki ga je sprejela tudi EU: bistvo vladavine prava so človekove pravice in osebna lastnina je ena od njih. Seveda nastane problem, ko izpolnjevanje ene povzroča negiranje druge. Takrat pa je potreben širši dogovor. Recimo varnost in lastnina. Za povečanje varnosti so nujni stroški, ki pa gredo iz lastnine … po družbenem soglasju.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite