Delovni zvezki od Poncija do Pilata

11

Še eno šolsko leto je naokrog in začenjajo se priprave na naslednjega. Tudi z izbiro učnih gradiv. Z učbeniki in delovnimi zvezki so v Sloveniji že od nekdaj križi in težave. Zapletati se je začelo že v zgodnjih osemdesetih, ko za prve generacije usmerjeno izobraževanih dijakov najprej učbenikov sploh ni bilo, kasneje pa so prihajali po kapljicah. Zdi se, da si to področje po takratni polomiji ni nikoli več opomoglo. V mislih imam predvsem žepe staršev in potrebo otrok po kakovostnih gradivih.

Najnižjo točko je oskrba z učbeniki dosegla v devetdesetih, za časa dolgoletnega vladanja LDS in njenega večnega šolskega ministra Gabra. Takrat so vrata šol na stežaj odprli pohlepu založniških hiš, ki so delale, kar se jim je zahotelo. Učbeniških skladov takrat ni bilo in starši so morali vse učbenike in delovne zvezke kupiti sami. Ko se je država okoli preloma tisočletja končno odločila za ponovno uvedbo učbeniških skladov, so založniki zagnali vik in krik. Razburjali so se, kako da je čisto neprimerno, da bi en učbenik lahko uporabljali tri ali celo pet let, ko pa vendar gre znanost s hitrimi koraki naprej.

Ob uvedbi obveznih učbeniških skladov je seveda prodaja učbenikov upadla, zaradi česar so založniki vse več energije posvetili delovnim zvezkom in učbenikom z elementi delovnega zvezka, torej učbeniki, v katere je možno tudi pisati. Pod krinko “korakanja s časom” so seveda založniki na ta način v sistem spravljali čim več potrošnih gradiv, ki jih morajo učenci kupiti vsako leto nove. V “korakanje s časom” je seveda sodilo tudi bogato ilustriranje delovnih zvezkov, zaradi česar so za en predmet v enem šolskem letu včasih potrebni kar trije delovni zvezki. Starši so plačevali, otroci pa tovorili.

Salomon Zver in Poncij Lukšič

Upanje, da se bo kaj spremenilo, je za časa prejšnje Janševe vlade obudil takratni šolski minister Zver. Iz sistema potrjevanja učnih gradiv so takrat namreč izvzeli delovne zvezke, tako, da je odtlej strokovni svet potrjeval le še učbenike, kot temeljni učni pripomoček, ki pa tako ali tako morajo biti na voljo v učbeniških skladih. Seveda so založniki, kot še vsakič doslej, zagnali vik in krik, češ da minister želi izriniti uporabo modernih pripomočkov in z vztrajanjem na t.i. deformiranih knjigah (v katere se ne sme pisati) v slovensko šolo spet uvaja predpotopne standarde.

A glej ga zlomka. Ne vem, kaj si je od spremembe obetal minister Zver, a da bo zaradi ukinitve sistema potrjevanja uporaba delovnih zvezkov upadla, smo očitno verjeli le najbolj naivni. Zanimivo je seveda, zakaj minister potem, ko je rekel A, ni nadaljeval še z B. Skratka, zakaj obenem z ukinitvijo potrjevanja delovnih zvezkov niso omejili njihove uporabe. Edini rezultat celotne akcije je bil, da so učitelji dobili na izbiro še več delovnih zvezkov, saj ni bilo več nobenih omejitev, razen seveda učiteljeve avtonomije, ki pa je lahko nadvse raztegljiv pojem.

Nevzdržno stanje zaradi vse večjih izdatkov za delovne zvezke na eni strani in nevzpodbudni rezultati mednarodnih primerjav na drugi, še zlasti na področju pismenosti, je tudi Zverovega naslednika, ministra Lukšiča, prisililo, da na tem področju nekaj stori. Najprej je želel uvesti centralno določanje recenzentov učnih gradiv, a kdo ve, zakaj je od namere odstopil. Je pa zato za področje delovnih zvezkov izumil genialno formulo v slogu Poncija Pilata. V pravilniku o upravljanju učbeniških skladov je namreč predpisal, da “ravnatelj pridobi pisno soglasje sveta staršev za skupno nabavno ceno delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv za posamezni razred.” Kar pomeni, da mora vsako leto na vsaki šoli svet staršev potrditi ustreznost cene predlaganih delovnih zvezkov. Kar je seveda podoben “mission impossible”, kot Zverovo zanašanje na učiteljevo avtonomijo. Samo po sebi se postavlja vprašanje, zakaj ni  ministrstvo preprosto predpisalo najvišje dovoljene cene delovnih zvezkov za vsak razred. Tako pa je minister sicer staršem res dal možnost vpliva na ceno delovnih zvezkov, v resnici pa bodo le-ti to možnost le težko izkoristili. Razen seveda na šolah, kjer bo učiteljeva avtonomija vzela v ozir tudi plačilne zmožnosti staršev. Minister pa si je po pilatovsko umil roke.

Opustite upanje, ki vstopate

Upanja, da bi sistem kakršen je, dal pričakovane rezultate, ni prav veliko. Najprej zato, ker večina staršev niti ne ve, da imajo možnost vpliva na ceno. Kar je še huje, tega ne vedo niti v mnogih svetih staršev in na mnogih šolah se ta postopek še danes sploh ne izvaja.

Tam kjer se izvaja, pa seveda trči na zid nezainteresiranosti mnogih staršev, zamere učiteljev zaradi nezaupanja v njihovo avtonomijo, pri nekaterih starših pa celo na hud odpor. In kar je morda najhuje – sistem, da bi naj vsaka šola zase določila primerno ceno, lahko vodi v novo razslojevanje, saj si bodo starši v premožnejših okoliših lahko privoščili več kakovostnih gradiv, kot tisti v revnejših okoljih. V tolažbo nam je lahko le to, da pravzaprav ni nobenega dokaza, da uporaba delovnih zvezkov sploh pozitivno vpliva na kakovost pridobljenega znanja.

Naj torej opustimo upanje? Morda pa bo superminister Turk vendarle rekel B.

Vir fotografije: kopija-nova.si

// //

11 KOMENTARJI

  1. O delovni zvezki – mi pade kar mrak na oči….

    zakaj pod milim nebom so potrebni pri vseh predmetih mi ne bo nikoli jasno, sploh tisti, ki so na koncu leta na pol prazni… zakaj so v delovnih zvezkih za glasbo vedno cd-ji, ki se jih NIKOLI ne posluša doma?! Zakaj je učbenik za angleščino napol delovni zvezek?
    zakaj po 3. razredu potrebujejo otroci delovne zvezke za matematiko, ko bi spodobna zbirka vaj povsem zadoščala?

  2. Gre za področje, kjer smo znova vsi strokovnjaki. Dejansko trenutna ureditev ni slaba. Učitelj izbere komplet, po katerem bo delal, ker ima vsak učitelj svoj stil, in je prav, da si za svoj stil izbere najprimernejšo opremo.

    Hudič pa je v detajlih. Na svetu staršem potrjujemo izbrane komplete, brez obrazložitve. Zakaj je bil izbran nek delovni zvezek in ne drug. Pa ne gre za to, da bi na osnovi obrazložitve potem dejansko starši izbirali. Ne. Obrazložitve bi jasno pokazale, koliko in kako so učitelji se sploh odločali. Koliko pa so se recimo naslonili le na reklame založnikov.

    Verjamem, da smo starši pripravljeni plačati 5EUR več za dobro učno gradivo, če bo seveda le to dejansko pomagalo učencem.

    Gre še za eno področje, kjer je liberalizacija čisto ok, le da nas je dobila nepripravljene prevzeti odgovornost. In levji delež tukaj nosijo učitelji, ki so pač v javnem sistemu, kjer lahko preživiš tudi, če vse skupaj vzameš precej na lahno.

    PS: Oba moja starša sta bila učitelja.

  3. Zelo dober zapis, gospod Gabrovšek, in še kako aktualen!

    In moja zanimiva izkušnja: Sin, ki zaključuje drugi razred, mi večkrat prinese navaden bel list in svinčnik in reče: “Mami, napiši mi račune, prosim.” Ali pa že kar sam napiše in izračuna račune in da meni v popravljanje. Nekajkrat mi je sestavil tudi cel test in sem ga potem rešila – je preveril, koliko še znam računati;)
    Prepričana sem, da je to bolj koristno, kot pa če bi mu samo ponudila vadnico ali delovni zvezek; da ne bo pomote, oboje imamo doma, zato mi njegova izbira še toliko bolj govori o tem, kaj je otrokom v večje veselje in zagotovo tudi znanje.

  4. Točno tako, pa naj (jm) piše kar hoče. Učitelji že ne vedo več kaj delajo ko poučujejo. Poštevanka je potrebna, toda če si otrok ne zna izmislit računa, potem mu nič ne pomaga tudi če vse zna na pamet! Če si en zna zastavit naloge, kaj mu bo vse znanje. Če nima nič za povedat, kaj mu bo angleščina?! In tako naprej. Od vse didaktike in pedagogike je ostalo samo še “korakanje s časom”. In temu se potem reče strokovnost. Samo oblast brez pameti, to so prinesli ministri in ravnatelji v šole.

  5. 1leny, saj to so ključna vprašanja, zaradi katerih starši včasih podvomimo v uiteljevo avtonomijo.

    (jm), nisem strokovnjak za izobraževanje, imam pa odprte oči in spomin, ter znam ocenjevati, kaj otroci danes znajo. Razen tega imam šolsko izkušnjo iz neke druge dežele, ki ima diametralno drugačen pristop, rezultate pri PISI pa v evropskem vrhu.

    Seveda pa se strinjam, naj se s stroko ukvarjajo strokovnjaki. Vendar pa pričakujem, da bodo znali upšravičiti moje zaupanje. Z rezultati in z argumenti, kot praviš. Ko pa si že pri liberalizaciji, ta ne velja le za trg, ampak tudi zame. Država mi pač z davki pobere toliko in toliko in na porabo tega zneska nimam veliko vpliva. Imam pa popolno pravico razpolaganja s tistim netom, ki mi ostane. To pa bom porabil tako, kot menim, da je prav in upravičeno. Zato pa potrebujem argumente.

    AMpak tudi pri tem moramo upoštevati neke omejitve, denimo plačilne zmožnosti vseh staršev. Tako, da je zadeva vsaj dvodimenzionalna – potrebno je postaviti absolutno finančno mejo, znotraj te pa naj učitelji najdejo najoptimalnejšo rešitev.

    gospa Darja, ja, tole pa sodi že korak naprej, v strokovne vode. Kateri so sploh ključni faktorji, ki vplivajo na kakovost poučevanja. Na prvem mestu je gotovo učitelj, njegovo znanje in metode podajanja snovi. Sledijo učbeniki, za delovne zvezke pa nisem prepričan. Morda pri nekaterih predmetih omogočajo več časa za vaje, v tem smislu so bržčas lahko koristni. Po drugi strani pa zagotovo negativno vplivajo na razvoj otrokove domišljije in njegovo pismenost ter sposobnost izražanja.

    Zdravko, poštevanka je nujna, ena redkih stvari, ki jo po mojem mora otrok znati na pamet, ni pa nujno, da se jo uči z delovnim zvezkom – čeprav sem mnenja, da je v takih primerih DZ koristen.

  6. Matija, hvala za odličen zapis.

    O smiselnosti, potrebnosti in kvaliteti DZ bi bila potrebna široka strokovna razprava. Nekaj je o tej temi v svojih dveh knjigah Bajke in povesti o devetletki in Siva knjiga o osnovni šoli v RS pisal dr. Kristjan Musek Lešnik (http://www.sivaknjiga.si/). Na žalost pravega sogovornika nima.

    Na ZASSS (www.zasss.si) delamo vsako leto interno raziskavo o cenah DZ po slovenskih regijah. Nekaj napredka je. Opaziti je, da na svetih staršev poteka razprava, v kateri učitelji in vodstva šol argumentirajo izbiro DZ. Starše tudi pozivamo, da spremljajo, ali se DZ izpolnjujejo. To je v prvi vrsti namenjeno spremljanju učenčevega rednega dela, seveda pa tudi ugotavljanju, ali se DZ uporabljajo.

  7. Malo se sprašujem, če so učbeniški skladi in podobne stvari res optimalna rešitev za naše otroke. Kaj otroku ostane oprijemljivega za kasnejše obnavljanje znanja, ko učbenik vrne v sklad, če nima delovnega zvezka? Zaradi tega se mi kombinacija učbenikov in delovnih zvezkov ni zdela slaba rešitev. Večji problem se mi zdi delovni zvezek, ki ga učitelji zahtevajo, a ga ne izrabijo v celoti ali vsaj v večjem delu. Ali pa debela skladovnica fotokopij (ki jih moramo ravno tako plačati, kar na koncu ni nič ceneje kot delovni zvezek) in se prej ali slej porazgubijo.
    Sicer so pred nami meseci, ko bodo mediji polni objav o tem, koliko stane komplet potrebščin za šolarja. Če bi se pošteno vprašali, koliko denarja letno vložimo v znanje naših otrok, koliko pa v pa v njihove GSM aparate in naročnine mobilnih operaterjev, potem cena za učbenike ne bi bila največji znesek.

    • imam 3 otroke v različnih fazah šolanja. Še nikoli se ni zgodilo, da bi katerikoli kdaj kasneje pogledal ali v učbenik ali v delovni zvezek (v osnovni šoli), komaj čakajo, da jih dajo v star papir:)
      glede na razvoj in dostopnost elektronskih medijev bi bilo dobro razmišljati tudi v tej smeri.

      • To je žalostno. Predvsem pa govori o kvaliteti učbenikov. Užitek je brat kak stari učbenik izpred 2.sv. vojne! Ali takoj po njej. Kar kadijo se ven koncepti. Današnji učbenik pa je faktografski leksikon. Kdo bo to še kdaj bral? Nikoli.
        Zato ni rešitev v elektronskih medijih, ampak v spoštovanju znanja. Znanje je večno! En učbenik na dvajset let je več kot hud tempo.

      • Alenka, kar običajna praksa je, da se osnovnošolski učbeniki v nadaljevanju izobraževanja ne uporabljajo. Pri večini predmetov se snov v srednji šoli ponovi, samo se obravnava na višjem nivoju. Present simple je present simple in je enak v osnovni in srednji šoli. In če imaš v srednji šoli nov učbenik, je jasno, da osnovnošolskega ne boš odpiral.

    • Berem: “Ali pa debela skladovnica fotokopij (ki jih moramo ravno tako plačati, kar na koncu ni nič ceneje kot delovni zvezek) in se prej ali slej porazgubijo.”

      No, recimo: 2 uri tedensko je 70 ur na leto in je 70 fotokopij, to je 7 €. Tako preko prsta računano. Je kak delovni zvezek za 7 €?

      Porazgubijo? Ja, seveda, če pa ne znamo čuvati ne zvezka ne fotokopij. Lahko se pa naučimo. Samo … potem nekdo z imenom in priimkom ne bo delal biznisa iz naših otrok. In to mu ni všeč! Zelo jezen bo!

Comments are closed.