Ali Žerdin: Čevlji. Kosi žice. Ženske kite. Usnjeni pasovi. Mumificirana trupla. Mumificirani ostanki človeških glav. Mumificirani obrazi. Ko človek vidi fotografijo mumificiranega obraza, posneto v Hudi Jami, v rovu Barbara, je v Munchovem Kriku komaj kaj več groze kot na osnovnošolskih risbah.
Za Hudo Jamo je širša javnost izvedela 4. marca 2009. V petek bosta minili dve leti. Tisto, kar vemo, je, da je za debelimi betonskimi zidovi skrito presežno zlo. Bistveno več od tega ne vemo. Kdo so pobiti? Jih je tisoč ali deset tisoč? So vojaki ali civilisti? Koliko med pobitimi je žensk? So vmes tudi otroci? Niti pametnega odgovora na vprašanje, zakaj posmrtnih ostankov niso prinesli iz rudniških rovov in jih spoštljivo pokopali, nimamo.
/ … /
Z odgovorom na vprašanje, zakaj so bili povojni poboji štirideset let potlačeni, politični analitik danes ne bi smel imeti težav. Pač – imeli smo režim, ki razkritja dejstev o letu 1945 ni dopuščal.
Zakaj so povojni poboji potlačeni tudi danes?
/ … /
Med drugo svetovno vojno je bilo ubitih več kot sedemdeset tisoč Slovenk in Slovencev, neposredno po vojni še približno štirinajst tisoč. V prikritih grobiščih, ki so raztresena po vsej Sloveniji, je še nekaj deset tisoč trupel. Morda sto tisoč. Druga svetovna vojna je bila za Slovenijo krvava. Krvavo je bilo tudi obdobje po drugi svetovni vojni. Če bi se zanašali na banalnost statistike, bi lahko sklenili, da so bili meseci po vojni vsaj tako krvavi kot štiriletno vojno obdobje. Od druge svetovne vojne je minilo skoraj 66 let. Le jasna predstava o zlu, ki se je zgodilo, je jamstvo, da se to ne bo ponovilo.
Več: Delo
