Delo, ki ga opravljajo mame gospodinje, še naprej ostaja spregledano in zapostavljeno

5

Delo, ki ga opravljajo mame gospodinje, še naprej ostaja spregledano in zapostavljeno. Sprašujem se tudi, ali je 95-odstotna vključenost predšolskih otrok v vrtec res družini prijazen ukrep, ali pa gre celo za nezavedno ali prikrito izvrševanje načrta globalističnih lobijev, ki nas s sprevračanjem osnovnih vrednot, agresivnim uvajanjem multikulturalizma in spodbujanjem dekadence pospešeno vodijo v propad? Z razbitjem družine je njihov cilj bliže. A družina, kakršna je dandanašnji, ranjena, poškodovana in s krizo identitete, utegne biti lahek plen.

Marsikaj sem že zapisala o čredni vzgoji najmlajših. Otročičkov seveda, ne ovčic ali teličkov. Pri slednjih me črednost ne moti, medtem ko naj bi bila pri človeških mladičih po mojem mnenju kvečjemu izhod v sili in manjše zlo. Torej zlo. Zlo? Paradoksno pa je dandanes vrtec zakon: nujnost, potreba in zahteva sodobne vzgoje malčkov.

Normalno, saj otroci ne morejo biti sami doma. Normalno, če/ker je mama v službi pa obe stari mami tudi. Normalno, da so vsi zaposleni, kako pa bi sicer preživeli? In tako dalje.

Kaj vse smo sprejeli za normalno! Ali je tudi naravno – še ena mod(er)na beseda – pa v primeru, ko gre za otroke, naše otroke, našo prihodnost, ni važno. Zato pa poudarjamo nadvse strokovno vzgojo in socializacijo, ki jo izvajajo profesionalni vzgojitelji. Tudi vsa mogoča literatura starše kaj kmalu prepriča, da je vzgoja lastnih otrok nekaj, česar pri najboljši volji niso sposobni niti približno zadovoljivo realizirati. Misija nemogoče in vnaprej zagotovljen polom, saj niste strokovnjak.

Jej, jej, jej! Kako neki so nepismeni in preprosti starši tisočletja vzgajali in vzgojili potomce, ne da bi človeštvo propadlo? Morda prav zato, ker niso bili strokovnjaki, ampak predvsem – starši. (Na tem mestu ne bi začela debate o rezultatih sodobne strokovne vzgoje …)

Diskriminacija ali stvar izbire?

Sprva sem se nameravala vzdržati komentiranja ukrepa brezplačnega vrtca za drugega in naslednje sorojence, ki je vendarle – upam vsaj – mišljen zelo dobronamerno, in kar je najpomembnejše, s takojšnjim pozitivnim učinkom za družinski proračun. Čeprav sama nimam več predšolskih otrok, da bi si od tega poziva obetala kakšne osebne koristi, mi vest ne da miru, da se ne bi oglasila zaradi načela pravičnosti – v imenu tistih, ki sami poskrbijo za varstvo svojih predšolskih otrok in morebiti ne utegnejo ali si ne upajo na glas vprašati, zakaj so njihovi otroci diskriminirani.

Medtem ko država prihaja zaposlenim staršem naproti z več možnostmi za lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja in za te namene poleg vrtca plačuje tudi sorazmerni del prispevkov ter nadomestilo za izgubljeni dohodek v primeru dela za krajši delovni čas, so starši, običajno mame, ki niso zaposlene in varujejo svoje otroke, popolnoma prezrte. Niso upravičene do ničesar, čeprav državi privarčujejo precej denarja. In nanje želim opozoriti, ne pa – kot bi mogoče kdo napak razumel – da nasprotujem ugodnostim, ki so jih deležni zaposleni starši.

Res je, da se starši svobodno in premišljeno odločimo za nesubvencioniran način vzgoje v lastni režiji. In res je, da se zavedamo ter prevzamemo posledice te odločitve. Nobena mama se prostovoljno ne odpove službi z namenom, da bo skrbela za svoje otroke in se s tem finančno okoristila. Daleč od tega! Rednemu dohodku se odpove iz prepričanja, da je delo, ki ga namerava opravljati, pomembnejše in vrednejše od ustvarjanja dobička za delodajalca. Da denar ni vse. Ali – še pomnite, da so otroci naše največje bogastvo? – da bo v živo in neprekinjeno opazovala, kako njeno bogastvo iz dneva v dan raste. Dobesedno. Dokler ne zraste dovolj, da ga lahko pospremi čez šolski prag.

(Ne)subvencionirana vzgoja

Grenak priokus pa vendarle ostaja. Delo, ki ga opravljajo mame gospodinje, še naprej ostaja spregledano in zapostavljeno.

Medtem ko država prispeva tudi več kot petsto evrov za posameznega otroka na mesec, da ga namesto mame varuje neka druga oseba, daje malčku, ki ima to srečo, da lahko prva leta preživlja ob mami, 28,09 evra ali manj – kolikor pač znaša 20 odstotkov dodatka na odmerjeni otroški dodatek – pa še to le za prva štiri leta življenja. Razliko lahko izračuna vsak sam.

Podobno lahko primerjamo druge stroške, ki jih ima država s starši vrtčevskih otrok, kot je npr. plačevanje nadomestil za starševsko odsotnost z dela zaradi bolezni otrok. Ko skrbita za svojega bolnega otroka mama – gospodinja in njena zaposlena kolegica, opravljata povsem enako delo, plačilo pa je zelo različno. Medtem ko prva ne dobi nič, zaposlena mama prejme 80 odstotkov običajne plače. Samo ne recite, da je druga na slabšem kot prva, ker prva prejema prav toliko kot sicer, pa čeprav je to celih 0,00 evrov, druga pa 20 odstotkov manj kot običajno.

Ne oporekam nadomestilu za zaposleno mamo, temveč zgolj opozarjam na neenakovredno obravnavo enakih del, saj za čas nege prevzame stroške država: zakaj je ne bi plačevala vsem? Če drugega ne, želim poudariti, da so otroci, ki so v domačem varstvu, neprimerljivo cenejši za državo, obenem pa drugorazredni – naslednja izmed modernih besed –, vsekakor neenakovredni vrstnikom, če primerjamo sredstva, ki jih država nameni prvim in drugim. Saj veste, kako otroci medsebojno primerjajo darila, ki so jih dobili od babice. A gorje, če niso vsaj za silo primerljiva in uravnotežena!

Biti mama na polno

Še en poenostavljen primer. Zanemarim druge stroške in predpostavim, da za dva predšolska otroka država prispeva krepko več, kot zasluži njuna mama, ki je na minimalcu. S svojo pametjo bi rekla, da bi marsikatera mama pustila službo, če bi za varovanje svojih otrok prejemala znesek, kakršnega država nameni za njihovo oskrbo v vrtcu. Obenem trepetam pred možnim spoznanjem, da bi veliko teh mamic še naprej raje delalo za minimalno plačo, ker je ukvarjanje z otroki naporno, zahteva celega človeka, in to ves čas, ter je nekako skregano z imeti rad samega sebe in vzeti si čas zase

Pa bi vendarle lahko ponudili to ali še katero drugo vmesno opcijo. Za spodbudo mamam, ki že brezplačno vzgajajo bodoče davkoplačevalce, da ne bi imele samo črno-bele izbire med plačanim vrtcem in neplačanim domačim varstvom. In v premislek tistim, ki kolebajo med materinstvom in nujnostjo zaposlitve zaradi zagotavljanja primernih materialnih pogojev.

Mogoče pa bi le katera mama ostala doma, sprostila delovno mesto in … ugotovila, da je mnogo bolj izpopolnjena in koristna, če je zgolj mama. Ne mama na pol, ampak na polno.

Je 95-odstotno vključenost predšolskih otrok v vrtec res družini prijazen ukrep?

Resolucija o družinski politiki kot enega glavnih ciljev navaja izboljšanje kakovosti družinskega življenja. V sklopu tega predvideva 95-odstotno vključenost predšolskih otrok v vrtec. Morda je namen brezplačnega vrtca tudi doseganje tega zapisanega cilja? Čeprav nisem prepričana, da brezplačni vrtec resnično izboljšuje družinsko življenje, ko pa dejansko podaljšuje ali celo ustvarja nepotrebno ločenost družinskih članov. Koliko je močna, povezana in izboljšana družina, ki pod isto streho skorajda samo še spi skupaj, večino budnega časa pa je raztresena? Česar ni, tega pač ni mogoče izboljševati.

Ne prepriča me niti trditev, ki jo – verjetno sebi v opravičilo – mnogi ponavljajo, da je kvaliteta skupaj preživetega časa pomembnejša kot kvantiteta. Oboje je potrebno! A manjši kot je otrok, več bližine, trdnosti in stalnosti odnosov potrebuje – več kvalitetne kvantitete. Saj poznamo tisti frazem: veliko babic – kilavo dete … Tudi zato sem vneta zagovornica domače, družinske vzgoje (predšolskih) otrok. Zakaj ne bi otrokom omogočili, kar je zanje najboljše? In zakaj ne bi država prepoznala ter ovrednotila tudi tega, navsezadnje najbolj naravnega načina odraščanja človeških bitij?

Prav tako se sprašujem, v kolikšni meri gre res za družini prijazen ukrep in koliko za naslednjo izmed medvedjih uslug. Ali celo za nezavedno ali prikrito izvrševanje načrta globalističnih lobijev, ki nas s sprevračanjem osnovnih vrednot, agresivnim uvajanjem multikulturalizma in spodbujanjem dekadence pospešeno vodijo v propad? Z razbitjem družine je njihov cilj bliže. A družina, kakršna je dandanašnji, ranjena, poškodovana in s krizo identitete, utegne biti lahek plen.

Znana hudičeva zvijača je, da pod krinko lepega, dobrega, prijetnega, prijaznega … skriva nasprotje tega, kar prikazuje. Žal je prevara mnogokrat prepozno odkrita.

5 KOMENTARJI

  1. “Kaj vse smo sprejeli za normalno!”

    Ja, res se je pametno vprašati, kaj vse smo sprejeli za normalno? Na kratko: satanovo pot v smrt.
    Sedaj pa Sveto pismo v roke in začnimo naštevati, kaj so Božji napotki in potem zadevo obrnemo in dobimo zelo dober opis današnjega sveta na zahodu.

  2. Malo kritike. 😉

    Ne, v znanstvenih krogih kritika ni namenjena oviranju avtorice pač pa izboljšanju njenega naslednjega članka. 🙂

    Torej družina. Ne, človek je čredno bitje in ne družinsko. Če vam je bolj všeč, lahko takšno skupino poimenujete trop, pleme ali vas, a dejstvo je, da je za človeka najustreznejša socializacija v skupini 30-50 ljudi. Sociologi vam bodo potrdili tudi, da smo se sposobni vživljati, si zapomniti in se pristno povezovati z do 200 ljudmi.

    Podobno je za našo vrsto pomembno, da se že otroci socializirajo. Že tam nekje od treh let naprej.

    Ne, pleme ni negacija družine. Pleme tvori več družin skupaj. V patriarhalni ureditvi to pomeni, da se že mali otroci igrajo skupaj z vrstniki, ki so jim v sorodu po očetovi strani. V matriarhalnih plemenih bi to pomenilo po mamini strani, a takšne najdemo le še kje po pragozdovih. V zadnjem času pa se vse bolj pogosto socializiramo glede na kraj bivanja – ljudje, ki živimo blizu drug drugega. Pravzaprav pa je takšen način socializacije za Slovenijo značilen že tisočletja. Govorim o vaški skupnosti, kjer sorodstvene vezi niso najmočnejše vezivo.

    Torej družina? Da. Sem vaš navijaš, gospa Martina. Upam, da bo vaš glas slišan. A mogoče ne bo nič narobe, če obenem še razmislimo, kako bi se tudi otroci, ki jih čuvajo njihovi lastni starši (in ne strokovnjaki iz “drugih plemen”), čim bolje socializirali.

    Že dolgo nas strašijo, da bosta avtomatizacija in robotizacija imeli za posledico množična odpuščanja in posledično nezaposlenost. A verjamem, da bomo kot družba znali ustrezno odreagirati in zmanjšati vsem (ali skoraj vsem) število delovnih ur na teden. Verjamem, da bo tako vse več mam ostalo doma ali delalo za bistveno skrajšan delovni čas. Tudi očetov. In da bodo namesto jaslic in vrtcev sami skrbeli tako za varstvo kot tudi socializacijo svojih otrok.

    Pravzaprav opažam, da se nekaj takšnega že dogaja. Cirkusi okoli korone so mnoge pripravili do tega, da so obnovili svoje kmetijice. Mnogi se selijo ven iz mest. Mnogi starši celo sami šolajo svoje otroke. Da o predšolskih otrocih ne govorimo.

    Tako da aktualne razmere poudarjajo pomen našega apela za več družine pri vzgoji otrok. 🙂

    • Ne, clovek ni credno bitje. Je družinsko bitje. Poligamne skupnosti so modne in prehodne muhe. Izraelski kibuci so prehodna muha. Marksova vizija propada vrednosti meščanske druzine je podobno jalova kot njegovo podpiranje revolucij in komunizma.

      Vaške skupnosti so bile pomembne in koristne. Bilo bi plodno, če bi se taka povezanost kot nekoč spodbujala in ozivljala. Nikoli v moderni dobi pa niso bile pomembnejše od družine. Primarnost družine je civilizacijski dosežek.

      Kljub temu ne vidim razloga za radikalno odklanjanje vzgoje v vrtcih. Nenazadnje, ali avtorica potem nasprotuje tudi katoliškim vrtcem? In če naj obdobje vrtca otroci raje preživijo doma, zakaj pa ne tudi šole? A bi bilo idealno, da sole kot institucije sploh ni in da v celoti vzgojo in izobraževanje v roke prevzamejo starsi?

      Mislim, da ne. Moderni svet potrebuje tako druzino kot celico primarne socializacije ter trajno zavetje kot potrebuje tudi specializacijo, stroko in spoštovanje strokovnih kompetenc in avtoritete institucij.

  3. Nisem vprašana, pa vseeno oporekam. Če malo provociram (a mislim precej resno), bi potem morali nekoliko spremeniti lestvico prioritet oz. jo ‘raz-idealizirati’? Ker če spodbujamo trend, naj otrok v družini preživi čim manj (budnega) časa, potem pristajamo na to, da je vrtec primaren – pa čeprav verbalno stavimo na družino.

    Prva otrokova leta so temelj za rast in razvoj osebnosti. Zelo se potrudimo za izdelavo trdnih temeljev pri novogradnji – a za otroške temelje nam je precej vseeno oz. se o tem pravzaprav niti ne sprašujemo in slepo prevzemamo sugerirane modele vzgoje. Ker s(m)o v preteklosti rekli A (= ženska mora od doma!), je to potegnilo za sabo celo plejado naslednjih domin.

    S kuhanjem žabe pa tudi vemo, kako je: postopoma segrevamo in žaba se zave realnosti, ko je že prepozno. Z uničevanjem družine je … podobno. Načrti za njeno uničenje so že zelo stari, a še vedno zelo aktualni.

Comments are closed.