Delo, ki ga opravljajo mame gospodinje, še naprej ostaja spregledano in zapostavljeno. Sprašujem se tudi, ali je 95-odstotna vključenost predšolskih otrok v vrtec res družini prijazen ukrep, ali pa gre celo za nezavedno ali prikrito izvrševanje načrta globalističnih lobijev, ki nas s sprevračanjem osnovnih vrednot, agresivnim uvajanjem multikulturalizma in spodbujanjem dekadence pospešeno vodijo v propad? Z razbitjem družine je njihov cilj bliže. A družina, kakršna je dandanašnji, ranjena, poškodovana in s krizo identitete, utegne biti lahek plen.
Marsikaj sem že zapisala o čredni vzgoji najmlajših. Otročičkov seveda, ne ovčic ali teličkov. Pri slednjih me črednost ne moti, medtem ko naj bi bila pri človeških mladičih po mojem mnenju kvečjemu izhod v sili in manjše zlo. Torej zlo. Zlo? Paradoksno pa je dandanes vrtec zakon: nujnost, potreba in zahteva sodobne vzgoje malčkov.
Normalno, saj otroci ne morejo biti sami doma. Normalno, če/ker je mama v službi pa obe stari mami tudi. Normalno, da so vsi zaposleni, kako pa bi sicer preživeli? In tako dalje.
Kaj vse smo sprejeli za normalno! Ali je tudi naravno – še ena mod(er)na beseda – pa v primeru, ko gre za otroke, naše otroke, našo prihodnost, ni važno. Zato pa poudarjamo nadvse strokovno vzgojo in socializacijo, ki jo izvajajo profesionalni vzgojitelji. Tudi vsa mogoča literatura starše kaj kmalu prepriča, da je vzgoja lastnih otrok nekaj, česar pri najboljši volji niso sposobni niti približno zadovoljivo realizirati. Misija nemogoče in vnaprej zagotovljen polom, saj niste strokovnjak.
Jej, jej, jej! Kako neki so nepismeni in preprosti starši tisočletja vzgajali in vzgojili potomce, ne da bi človeštvo propadlo? Morda prav zato, ker niso bili strokovnjaki, ampak predvsem – starši. (Na tem mestu ne bi začela debate o rezultatih sodobne strokovne vzgoje …)
Diskriminacija ali stvar izbire?
Sprva sem se nameravala vzdržati komentiranja ukrepa brezplačnega vrtca za drugega in naslednje sorojence, ki je vendarle – upam vsaj – mišljen zelo dobronamerno, in kar je najpomembnejše, s takojšnjim pozitivnim učinkom za družinski proračun. Čeprav sama nimam več predšolskih otrok, da bi si od tega poziva obetala kakšne osebne koristi, mi vest ne da miru, da se ne bi oglasila zaradi načela pravičnosti – v imenu tistih, ki sami poskrbijo za varstvo svojih predšolskih otrok in morebiti ne utegnejo ali si ne upajo na glas vprašati, zakaj so njihovi otroci diskriminirani.
Medtem ko država prihaja zaposlenim staršem naproti z več možnostmi za lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja in za te namene poleg vrtca plačuje tudi sorazmerni del prispevkov ter nadomestilo za izgubljeni dohodek v primeru dela za krajši delovni čas, so starši, običajno mame, ki niso zaposlene in varujejo svoje otroke, popolnoma prezrte. Niso upravičene do ničesar, čeprav državi privarčujejo precej denarja. In nanje želim opozoriti, ne pa – kot bi mogoče kdo napak razumel – da nasprotujem ugodnostim, ki so jih deležni zaposleni starši.
Res je, da se starši svobodno in premišljeno odločimo za nesubvencioniran način vzgoje v lastni režiji. In res je, da se zavedamo ter prevzamemo posledice te odločitve. Nobena mama se prostovoljno ne odpove službi z namenom, da bo skrbela za svoje otroke in se s tem finančno okoristila. Daleč od tega! Rednemu dohodku se odpove iz prepričanja, da je delo, ki ga namerava opravljati, pomembnejše in vrednejše od ustvarjanja dobička za delodajalca. Da denar ni vse. Ali – še pomnite, da so otroci naše največje bogastvo? – da bo v živo in neprekinjeno opazovala, kako njeno bogastvo iz dneva v dan raste. Dobesedno. Dokler ne zraste dovolj, da ga lahko pospremi čez šolski prag.
(Ne)subvencionirana vzgoja
Grenak priokus pa vendarle ostaja. Delo, ki ga opravljajo mame gospodinje, še naprej ostaja spregledano in zapostavljeno.
Medtem ko država prispeva tudi več kot petsto evrov za posameznega otroka na mesec, da ga namesto mame varuje neka druga oseba, daje malčku, ki ima to srečo, da lahko prva leta preživlja ob mami, 28,09 evra ali manj – kolikor pač znaša 20 odstotkov dodatka na odmerjeni otroški dodatek – pa še to le za prva štiri leta življenja. Razliko lahko izračuna vsak sam.
Podobno lahko primerjamo druge stroške, ki jih ima država s starši vrtčevskih otrok, kot je npr. plačevanje nadomestil za starševsko odsotnost z dela zaradi bolezni otrok. Ko skrbita za svojega bolnega otroka mama – gospodinja in njena zaposlena kolegica, opravljata povsem enako delo, plačilo pa je zelo različno. Medtem ko prva ne dobi nič, zaposlena mama prejme 80 odstotkov običajne plače. Samo ne recite, da je druga na slabšem kot prva, ker prva prejema prav toliko kot sicer, pa čeprav je to celih 0,00 evrov, druga pa 20 odstotkov manj kot običajno.
Ne oporekam nadomestilu za zaposleno mamo, temveč zgolj opozarjam na neenakovredno obravnavo enakih del, saj za čas nege prevzame stroške država: zakaj je ne bi plačevala vsem? Če drugega ne, želim poudariti, da so otroci, ki so v domačem varstvu, neprimerljivo cenejši za državo, obenem pa drugorazredni – naslednja izmed modernih besed –, vsekakor neenakovredni vrstnikom, če primerjamo sredstva, ki jih država nameni prvim in drugim. Saj veste, kako otroci medsebojno primerjajo darila, ki so jih dobili od babice. A gorje, če niso vsaj za silo primerljiva in uravnotežena!
Biti mama na polno
Še en poenostavljen primer. Zanemarim druge stroške in predpostavim, da za dva predšolska otroka država prispeva krepko več, kot zasluži njuna mama, ki je na minimalcu. S svojo pametjo bi rekla, da bi marsikatera mama pustila službo, če bi za varovanje svojih otrok prejemala znesek, kakršnega država nameni za njihovo oskrbo v vrtcu. Obenem trepetam pred možnim spoznanjem, da bi veliko teh mamic še naprej raje delalo za minimalno plačo, ker je ukvarjanje z otroki naporno, zahteva celega človeka, in to ves čas, ter je nekako skregano z imeti rad samega sebe in vzeti si čas zase …
Pa bi vendarle lahko ponudili to ali še katero drugo vmesno opcijo. Za spodbudo mamam, ki že brezplačno vzgajajo bodoče davkoplačevalce, da ne bi imele samo črno-bele izbire med plačanim vrtcem in neplačanim domačim varstvom. In v premislek tistim, ki kolebajo med materinstvom in nujnostjo zaposlitve zaradi zagotavljanja primernih materialnih pogojev.
Mogoče pa bi le katera mama ostala doma, sprostila delovno mesto in … ugotovila, da je mnogo bolj izpopolnjena in koristna, če je zgolj mama. Ne mama na pol, ampak na polno.
Je 95-odstotno vključenost predšolskih otrok v vrtec res družini prijazen ukrep?
Resolucija o družinski politiki kot enega glavnih ciljev navaja izboljšanje kakovosti družinskega življenja. V sklopu tega predvideva 95-odstotno vključenost predšolskih otrok v vrtec. Morda je namen brezplačnega vrtca tudi doseganje tega zapisanega cilja? Čeprav nisem prepričana, da brezplačni vrtec resnično izboljšuje družinsko življenje, ko pa dejansko podaljšuje ali celo ustvarja nepotrebno ločenost družinskih članov. Koliko je močna, povezana in izboljšana družina, ki pod isto streho skorajda samo še spi skupaj, večino budnega časa pa je raztresena? Česar ni, tega pač ni mogoče izboljševati.
Ne prepriča me niti trditev, ki jo – verjetno sebi v opravičilo – mnogi ponavljajo, da je kvaliteta skupaj preživetega časa pomembnejša kot kvantiteta. Oboje je potrebno! A manjši kot je otrok, več bližine, trdnosti in stalnosti odnosov potrebuje – več kvalitetne kvantitete. Saj poznamo tisti frazem: veliko babic – kilavo dete … Tudi zato sem vneta zagovornica domače, družinske vzgoje (predšolskih) otrok. Zakaj ne bi otrokom omogočili, kar je zanje najboljše? In zakaj ne bi država prepoznala ter ovrednotila tudi tega, navsezadnje najbolj naravnega načina odraščanja človeških bitij?
Prav tako se sprašujem, v kolikšni meri gre res za družini prijazen ukrep in koliko za naslednjo izmed medvedjih uslug. Ali celo za nezavedno ali prikrito izvrševanje načrta globalističnih lobijev, ki nas s sprevračanjem osnovnih vrednot, agresivnim uvajanjem multikulturalizma in spodbujanjem dekadence pospešeno vodijo v propad? Z razbitjem družine je njihov cilj bliže. A družina, kakršna je dandanašnji, ranjena, poškodovana in s krizo identitete, utegne biti lahek plen.
Znana hudičeva zvijača je, da pod krinko lepega, dobrega, prijetnega, prijaznega … skriva nasprotje tega, kar prikazuje. Žal je prevara mnogokrat prepozno odkrita.
