Pred nekaj meseci je minilo sto let od rojstva in deset let od smrti Janka Messnerja, na Koroških kulturnih dnevih v Ljubljani pa so počastili njegov spomin v petek, 8. aprila, ob 17. uri v desnem atriju Mestne hiše Ljubljana s prireditvijo z naslovom 100/10 – Janko Messner, odprtjem razstave Solidarnost ob meji in recitalom Beseda je kulturnemu človeku dragulj.
Mama Janka Messnerja se je zavedala pomena šolanja otrok, nekako pa se je strinjal tudi oče
Janko Messner je bil rojen 13. decembra 1921 v Dobu v zavedni slovenski družini, ki je bila tamkajšnjemu učitelju trn v peti. Janko je kljub temu rad hodil v šolo in se z lahkoto učil. O svojem otroštvu je povedal:
»Moje otroštvo se ni razlikovalo od otroštva mojih socialno zapostavljenih sodobnikov v kmečkih vaseh, le da sem imel za knjige navdušeno in za šolanje navdušljivo mater. To je bila v rani mladosti moja velika sreča. In da je bila poročena z moškim, ki je kot moj oče sicer godrnjal, zakaj da pošilja tudi mene v Celovec študirat, namesto da bi pomagal na polju kruh pridelovati, a je na tihem vendarle z zadovoljstvom registriral moje učne uspehe, izpričane z ocenami kraj šolskih let.«
Gimnazijo je obiskoval v Celovcu, Šentpavlu v Laboški dolini, končal pa jo je po vojni v Mariboru.
Med vojno je doživel veliko hudega, po njej je študiral v Ljubljani, se poročil in dobil dva sinova
Med drugo svetovno vojno je bil v nemški vojski, v januarju 1945 zaradi »razdiranja Hitlerjeve obrambne sile« celo v kazenskem bataljonu, kjer je bil ranjen: izstrelek mu je poškodoval živčni vozel na roki, ki je ostala ohromljena. Ta poškodba mu je tudi preprečila postati pianist, kar si je želel. Po vojni so ga najprej Angleži obsodili, ker se je zavzemal za priključitev slovenske Koroške k Jugoslaviji, pozneje pa je študiral slavistiko v Ljubljani. Najprej je še pred diplomo tri mesece poučeval angleščino na gimnaziji na Ravnah na Koroškem. Tudi poročil se je v tem času. Rodila sta se mu dva sinova: Mirko, ki je študiral germanistiko in slavistiko, je dejaven v politiki in od leta 2006 do 2021 zvezni tiskovni predstavnik avstrijske Komunistične partije, in Jožeta, ki je zdravnik pulmolog na Salzburškem.
Delal je tudi kot taksist na črno, potem pa je skoraj 20 let poučeval na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu
Leta 1955 se je vrnil na avstrijsko Koroško. Ko je bil prišel iz Jugoslavije, je bil nekaj let brezposeln, a deležen mnogih hudih nasprotovanj tudi s slovenske strani. V pogovoru je povedal:
»Danes nimam vzroka obžalovati tista leta, čeprav sem bil na robu prepada. Podjetje Zwitter in Co. mi jih je dalo po riti, da sem se otresel sentimentalne (sušnikovsko) koroške zanesenosti in jel zaznavati hudobijo v sladkih besedah političnih samozvancev in agentov Ozna, Udbe in raznih katoliško zakrinkanih prisklednikov Titovega (zapravljivega) raja … Veš, da zdaj teh potuhnjencev še sovražim ne več, pripomogli so mi – in to je druga, pozitivna plat mojih tedajšnjih ‘sedem suhih krav’ – celo do nekakšnega prevajalskega in literarnega kruha, se pravi življenjskega zadoščenja, vrag jih pocvitraj!«
Takrat mu je veliko pomagal prijatelj, socialistični politik Erwin Pabst, kupil pa si je tudi najmanjši avstrijski rdeči avto Puch 500 – pri tem mu je pomagal brat Štefej, duhovnik – da je na črno kot ilegalni taksist zaslužil kak šiling. Od leta 1963 do 1981, ko se je upokojil, pa je poučeval na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu nemščino, slovenščino in francoščino, v začetnem, tretjem razredu pa tudi latinščino. O tem obdobju piše tudi v Gorših storijah.
Pisal je poezijo, prozo in dramska dela, in to v slovenščini, nemščini in podjunskem narečju
Je kulturni in politični delavec, za pomembno lastnost kulturnika pa ima, kakor je zapisal v črtici Iz mojega življenja, tudi trmo: »Zdi se mi, da je za razvoj kulture trma zelo pomembna: da človek vztraja pri tem, kar je spoznal za pravično, življenjsko potrebno.«
Piše v slovenščini, nemščini in v domačem podjunskem narečju: prozo, liriko, dramska besedila, kritike, kulturnopolitične in literarnokritične spise; prevaja iz slovenščine in v slovenščino. Objavljal je tudi pod psevdonimi Ivan Petrov, Petrov Anzej, Pokržnikov Luka, Matjaž Kropivnik, Ožbej Komelski, Rejsna Snemok. Že njegova prva knjiga novel Skurne storije je po izboru časnika Delo postala »slovenski literarni mejnik« 20. stoletja za leto 1971; njegov je med drugim tudi napis na Peršmanovi domačiji, kjer so nacisti pobili celo družino, ker je dajala hrano partizanom.
Janko Messner je pisal tudi socialnokritične satirične pesmi. Devet jih je poslal na prvi trienale humorja in satire leta 1995, kjer je za tri od njih dobil nagrado zlati aritas. Med njimi je po njegovih besedah kar na prvem mestu satirična samokritična pesem Od rojstva do smrti in vstajenja, poleg te pa sta bili nagrajeni še Dva tabora in Monolog z Goethejem. Žirija je nagrado utemeljila takole:
»Angažirana literarna aktivnost Korošca Janka Messnerja seže na različna zvrstna področja in tudi z nagrajenimi pesmimi razodeva aktualne ostrice. Ob prevladujoči aforistiki je pesem sorazmerno manj zastopana; glede na to pa je žirija strnila mnenje, da pesmi Janka Messnerja zaslužijo najvišje priznanje Aritasa iz več razlogov: pesmi so hkrati osebno izražene in odraz splošnih aktualnih problemov; izhodišče jim je sodobni svet v tisti pojavnosti, ki izziva satirične bodice in meri na družbene napake in na samokritično refleksijo; Messnerjeve pesmi so hkrati splošno razumljive in vsebinsko aktualne in se ne vežejo na trenutni položaj in pojav; zato ohranjajo trajno sporočilno sredico. Messnerjeve pesmi pomenijo prispevek k širši pesniški ubeseditvi s satirično naravnanostjo.«
Janko Messner je za svoje delo dobil nagrade v Sloveniji, Avstriji in drugod po svetu
Vedno je bil povezan s slovenskimi literati in kulturnimi delavci, zlasti so (bili) njegovi prijatelji duhovnik Ignac Muri, literati Ciril Kosmač, Janez Menart, Smiljan Rozman, Ervin Fritz idr. Kot predsednik Društva slovenskih pisateljev, publicistov in prevajalcev v Avstriji je dal ob 150. obletnici rojstva vzidati spominsko ploščo Antonu Janežiču v cerkvi v Šentjakobi v Rožu, na Dunaju pa je priboril Ivanu Cankarju Cankarstrasse. Povezal se je tudi z južnoameriškimi osvobodilnimi gibanji, zlasti mu je pri srcu Nikaragva; tam je bil njegov prijatelj duhovnik teologije osvoboditve, pesnik Ernesto Cardenal.
Janko Messner je pomemben tudi kot avtor televizijskih in radijskih iger, njegova televizijska drama Vrnitev je dobila nagrado zlata Praha. Tudi druga njegova uprizorjena dela so bila zelo odmevna, nekatera tako zelo, da jih avstrijska državna televizija ni hotela predvajati za območje celotne Avstrije. Z dramo Schüleinschreibung/Vpisovanje pa je spodbudil spremembo državnega zakona, ki omogoča vpisovanje otrok k dvojezičnemu pouku v Celovcu.
Poleg omenjenih dveh nagrad je dobil tudi nagrado Prešernovega sklada, nagrado Prežihovega Voranca, nagrado Pergamino de Honor v Nikaragvi ter častni križ Avstrijske republike za znanost in umetnost prvega razreda od zveznega predsednika, vendar je to nagrado »vrnil, ker predsednik Avstrijske republike ni podprl prošnje slovenskih koroških organizacij, naslovljene na ORF, da prikaže televizijsko dramo Vrnitev in Člen 7 v s e m Avstrijcem«.
Umrl je 26. oktobra 2011 v Celovcu, pokopan pa v Dobu pri Pliberku, kjer je bil tudi rojen.
Epitaf si je sestavil sam:
»Tukaj zdaj miruje Pokržnikov Luka, da si hajmatland lahko oddahne. Tebe pa, ki zdaj to bereš, naj pocuka: če želiš, da dostojanstvo ti ne usahne, jezik si domači k srcu jemlji pa pokonci hodi po tej zemlji.«
Ob stoti obletnici njegovega rojstva in deseti obletnici smrti so Janku Messnerju v spomin na Dobu pri Pliberku odprli novo točko Slovenske pisateljske poti.
Fotografije, kjer ni naveden avtor, so iz knjige Slovenski književniki, rojeni od leta 1920 do 1929.
