Pred dobrima dvema letoma je v javnosti odjeknila novica, da so delavci v sicer že dolga leta zaprtem rudniku odkrili številna trupla ljudi, ki so bili pobiti v tednih in mesecih po koncu druge svetovne vojne. Najdba trupel ni bila naključna. Ljudje iz okolice Laškega so ves čas vedeli, kaj se skriva v njihovem podzemlju. Huda jama je – za zdaj še neuradno – največje množično grobišče v Evropi. Rudarji so dolge mesece z rokami prebijali pregrado za pregrado, ki so jih po opravljeni nalogi v rudniku postavljali ubijalci. Za vsako porušeno pregrado so naleteli na nove in nove podobe popolne groze. V rovih so odkrili trupla, ki so bila videti živa. Prvega, ki se je skušal rešiti, so poimenovali Begunec. Drugega, ki se je prebil čudežno daleč, so krstili za Upornika. Tretji je umrl v smrtnem kriku; poimenovali so ga Krik. Med pregradami so bili v rovu ujeti lasje, spleteni v kite. Ducati, morda stotine dekliških kit. Povsod so bila mumificirana trupla, kosti, obleke, čevlji, žice, glavniki, molilne knjižice, igrače. Dokazi o nedolžnosti.
Pred prvimi pričami grozodejstev je bilo stisnjenih več sto metrov človeških teles. Ker so bile barikade nepredušne in v jaških ni bilo kisika, je njihova koža skupaj z mišicami ostala skoraj nedotaknjena. Vsa trupla so bila gola. Nekatera so bila objeta. Ljudje se umirali drug na drugem.
/ … /
Malce za deveto pregrado v glavnem rudniškem jašku je mušic več kot drugod. Tudi vonj je drugačen. Na sredi betonske plošče, pokrite z deskami, je mogoče opaziti loputo, ki vodi v ozek prepadni jašek, globok petdeset metrov. V jašek se spušča razmajana lesena lestev. Jašek je bil do vrha poln trupel. Vanj so metali enega po enega. Veliko jih je bilo še živih.
Zdaj, skoraj šestinšestdeset let pozneje, so se ostanki trupel, nepregledna količina kosti in las, posedli za nekaj metrov. V jašku je najmanj 3500 trupel. Videti jih je mogoče s prostim očesom. Med njimi so ženski in otroški skeleti.
Država se je odločila, da bodo ostali anonimni. Da bodo ostali v jami. Zdaj ko se je do njihovih trupel prebil kisik, bodo organsko gnitje, plesen in mušice končali delo, ki ga je spomladi 1945 začela neka druga država.
V Hudi jami je bilo ubitih najmanj 4000 ljudi. V kostnici, ki leži štiristo metrov od vhoda v jamo, bo zloženih, ne pokopanih, le 750. Le ostanki tistih ljudi, ki so jih našli v glavnem rudniškem rovu. Pred dvema letoma so oblasti namreč ustavile izkopavanje žrtev.
Pred tedni je kostnica prestala tehnični pregled. Nato je jamo obiskala državna delegacija. Uradniki niso stopili do jaška, polnega trupel. Strinjali so se, da je bilo v rudniku opravljeno veliko delo.
/ … /
Ostanki ljudi, ki čakajo, da jih prestavijo v kostnico, so trenutno še vedno v le streljaj oddaljenem prostoru, poimenovanem strojnica. Tam so nekoč gojili šampinjone, saj je strojnica najbolj vlažen del jame. Do nje vodijo mušice. Roji mušic. In vonj; vonj sveže razpadajočih trupel. Kako je, po skoraj šestinšestdesetih letih, to sploh še mogoče? Oblasti so se odločile ostanke 750 žrtev premestiti v prostor, kjer so skeleti začeli gniti. Trupla so zložili v plastične zabojčke in jih položili na police, kjer so nekoč shranjevali gobe. Prekrila jih je debela plast bele plesni, ki spominja na novozapadli sneg. Telesa so se skrčila; skeleti so zlezli vase. Prišle so mušice. V strojnici, njihovem pašniku, lezejo v oči, ušesa in usta, v telesne pore. Smrt v Hudi jami ni nič manj živa kot spomladi 1945.
Mušice so dokaz, da povojni poboji niso stvar zgodovine, temveč sedanjosti. Iste mušice, ki se hranijo s trupli, sem ter tja tudi priletijo iz jame, kjer se po bližnjih travnikih ob vikendih sprehajajo mlade družine in igrajo otroci.
Do odprtja kostnice bo minilo še precej časa. Dotlej bodo izkopani skeleti povsem razpadli in zgnili.
Tudi trupla lahko umrejo.
Več: Delo
