Delo: D. Rupel o zapiranju odprtosti

4

Slovenska ‘tranzicijska levica’ si ne prizadeva prikrivati le resnice o sedemdesetih oziroma osemdesetih letih, ampak hoče zamegliti 
tudi dejstvo, da je zmagala odprta družba 
kot utelešenje svobodomiselnosti.

/ … /

Odločitev o zapiranju arhivov, ki se sklicuje na domnevno neustavnost veljavnega zakona iz leta 2006, je bila po vsem videzu povezana z ustavno obtožbo proti predsedniku Danilu Türku. V tej obtožbi, v parlamentarni razpravi (2. marca 2010) o Türkovem odlikovanju Ertla in v polemikah, ki so sledile na Koroškem in v Sloveniji, je bilo postavljeno vprašanje o predsednikovi obveščenosti o bombnem napadu v Velikovcu leta 1979. To vprašanje je bilo utemeljeno s Türkovo nekdanjo funkcijo v organu SZDL, ki se je ukvarjal s slovensko manjšino na Koroškem. Bombni napad je Stane Kavčič v svojih spominih označil kot udbovsko operacijo, ki so jo bili naročili tedanji slovenski politični oblastniki.

/ … /

Slovenija se je s Türkovim odlikovanjem Ertla simbolično poistovetila z Jugoslavijo, z novim zakonom o cenzuri pa se je pravno poistovetila z razpadlo državo. Pozanimal sem se tudi o arhivih v drugih državah. Leta 2006 so v nemškem Bundestagu za pooblaščenko, ki skrbi za dostop do arhivov Stasija, z večino 486 : 60 izvolili Marianne Birthler. Po televizijski oddaji mi je eden od udeležencev mimogrede rekel, da ščitijo osebe, ki živijo v tujini, in naj se o tem pozanimam pri znanem koroškem diplomatu.

/ … /

O tem (Op. WikiLeaks) piše Slavoj Žižek (Spodobno vedenje v dobi WikiLeaks) v novi številki London Review of Books. Žižek zavrača razlago WikiLeaks kot »novega poglavja v slavni zgodovini boja za ‘svoboden pretok informacij’ in za ‘pravico državljanov do obveščenosti’«. Žižek primerja WikiLeaks z boljševiško vlado, ki je leta 1918 objavila vse tajne listine ruske carske diplomacije, in ugotavlja, da »WikiLeaks ogroža formalno delovanje oblasti« in nas spodbuja, da dosežemo drugačno delovanje oblasti, ki bi preseglo meje predstavniške demokracije«.

/ … /

S tem v zvezi je zanimiv članek urednika časopisa New York Times Billa Kellerja, WikiLeaks: pogled od znotraj (WikiLeaks: The Inside Story), ki so ga 28. januarja objavili v International Herald Tribune. Keller opozarja: … da so pooblaščena uredništva (Der Spiegel, El Pais, Le Monde, The Guardian, The New York Times) skrbno izbirala in preurejala (angleško edit ) – v bistvu cenzurirala depeše, ki so jih dobila od WikiLeaks; in da so v skladu s svojo etiko izločala občutljivejše dele.

Ob vsem tem je treba reči vsaj dvoje. Da WikiLeaks kljub najboljšim namenom vendar ni dosegel ravni odkritosrčnosti, kakršna je bila značilna za rusko boljševiško vlado leta 1918; in da so boljševiki praviloma bolj odkritosrčni, kadar gre za rusko carsko diplomacijo, bistveno manj pa, kadar gre za podatke ali sporočila – za svoboden pretok informacij in za pravice državljanov do obveščenosti – o delovanju samih boljševikov.

Več: Delo

4 KOMENTARJI

  1. Glej no glej. Je pa tovariš Rupel tudi avtor naslednjih vrstic:

    “Janša je demagog. V politiki je nesramen in rad podtika. Ne izbira sredstev, Je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak služabnike.”
    (Dimitrij Rupel, 1995)

  2. Rupla je na koncu le srečala pamet, rx-a pa še zdaj ne.

    Eni so potrebovali bolečo izkušnjo z LDS-om, da so ugotovili, kako so pokvarjeni.

  3. Tovariš Rupel o Ivanu Janezu istega leta: “Janšev načrt je spraviti slovenske oblasti v težave, pa naj stane, kar hoče. Vloga ‘konstruktivne opozicije njenega veličanstva’ mu ne ugaja. Njegov bistveni cilj je v Sloveniji povzročiti čim več zmešnjav in sporov. Važno je, da bi bilo čim manj uspehov in normalnega življenja. Tako bi bil pripravljen teren za prihod Rešitelja.”
    In tovariš Ivan Janez o tovarišu Dimitriju: “Zame ste enostavno oseba, ki ne more brez gospodarja. In ko ga najde, je pripravljena popljuvati vse, ki trenutnemu gospodarju niso všeč. Jaz se ne bom več ukvarjal z Vami.”
    Dasiravno nerad se moram z obema tovarišema globoko strinjati. 😉

  4. Slovenci smo bedaki. Na oltar propadle komunistične ideologije in širjenja boljševistične revolucije po svetu, smo žrtvovali svoji manjšini v Italiji in Avstriji. Ob širjenju komunizma in revolucije po svetu so strategi Sovjetske zveze in Jugoslavije, ter Slovenski podrepniki med slovenskima manjšinama ustanovili močni udbovski bazi, ki bi naj izvažali revolucijo v zahodni svet. Zadeva je že v štratu propadla, saj se slovenski komunistični zamejci niso mogli uveljaviti v politiki sosednjih držav. Zagriženo so se udinjali tamkajšnji opoziciji, ki nikoli ni imela vpliv na zboljšanje razmer manjšin, tako da te stalno upadajo in je slovenstva v zamejstvu samo še za vzorec. Drugo deviacijo, ki so jo spočeli slovenski udbovci, pa lahko označimo kot kontrabant. Sledili so namreč slovenskemu junaku Martinu Krpanu in pričeli s švercom in finančnimi mahinacijami. Ob terorizmu, lahko to ocenimo, kot kriminal. Državni kriminal.
    To počenja slovenska politika že več kot 60 let, zato se ni čuditi upada predstavnikov slovenskih manjšin na Primosrkem in Koroškem.
    Ob spremembi oblasti, bo potrebno temeljito prečsati to zgrešeno politiko in akterje takšne politike ožigosati, saj so izraziti krivci za vse tegobe, ki jih morajo prenašati zamejski Slovenci.
    Zavestne znanstvenike pa že sedaj pozivam, da se začnejo ukvarjati s to problematiko in postrežejo z rezultati, ki bodo prikazali kvarnost takšne politike in katastrofalne posledice.

Comments are closed.