Nekoč so delavce in obrtnike okoli prinašali graščaki, zdaj pa?

1

Mračni časi Frida Globokožepnega so mimo, ampak med kadri v bodoči vladi je kar precej njegovih posnemovalcev, ki bi tudi jemali več, kot je zapisano v bukvah.

Nekoč v davnih časih so na deželi pol ure hoda iz Kranja prav na robu Zarice, soteske, v katero je Sava izglodala svojo strugo, sredi polj za bukvami zrastle koče, v katerih so popravljali vile, kose, srpe, grablje pa pluge in tudi kako konjsko vprego ali voz bi našli tam pod milim nebom. Dela so imeli čez glavo in soldi so jim kar leteli na kup. Tega se je zavedal tudi njihov graščak Frido Globokožepi in čeravno je imel vsega v izobilju, je hotel še več, kot je bilo dogovorjeno in zapisano v bukvah.

Niso opazili, da njihov graščak jemlje več, kot je bilo zapisano v bukvah

Da se dogaja nekaj nenavadnega, sprva niso opazil niti valpet niti dekle ne hlapci, tega ni zapazila niti njegova žena graščakinja, akoravno ni nič ušlo njenim budnim očem. In potem se je zgodilo, kar se je pač zgoditi moralo, pa je nekega jutra padla med uboge garaške hlapce in dekle strašna vest, da jih njihov graščak krade, da jim pobere več kot desetino, da jim pobere še več, kot jim je deželna oblast pobrala za davke, in tudi, da bo njihov gospod zato dobil nekaj let počitka na stroške deželne oblasti.
V kočah med mizarji, kovači, tesarji in drugimi garači je pričelo vreti. Ko je šušljanje in spogledujoče se mrmranje doseglo višek, so garači od nekod slišali, da se bo njihov graščak milo rečeno zmazal in se izmaknil temnici v deželnem mestu Kranju. Ugotovili pa so tudi, da je bolje biti še naprej priden in pohleven, da je najpametneje držati jezik za zobmi in molčati, kajti graščak, vseh muh poln, jim zna še kaj od plače odtrgati in jim tako še bolj otežiti žalostno življenje, saj so pogruntali, da so na mestnem glavarstvu precej kratkovidni, ako gre za graščakove lumparije, pa silno natančni, ako kako gladno hlapčevsko dete pobere kak sadež z gospodovega vrta.

Če nese denar na tuje, domači ljudje ne bodo vedeli …

Minilo je potem kar nekaj časa in kar nekaj Save je steklo po strugi Zarice in v deželi Kranjski se je marsikaj spremenilo. Graščaki niso več tako pred očmi jemali svojim podložnikom, kot prejšnje čase. Dognali so, da je bolj umno, ako kupijo in postavijo kako kočo v tuji deželi, pa nanjo nabijejo tablo, na tablo pa napišejo za spoznanje drugačno ime od onega domačega. Tako je storil tudi Frido Globokožepi s kočarije za bukvami. V tej novi bajti onstran gora v deželi Koroški niso popravljali vil ne srpov ne kos niti ne plugov, tjakaj je graščak Frido pridno fural solde, zato jih je v domačem gradu in v kočah vedno bolj manjkalo, dokler niso not med koče vdrli mestni biriči in za dajatve pobrali vse, kar je še vrednega bilo, dekle in hlapce pa pognali čez prag.

Mračni časi Frida Globokožepnega so mimo, ampak na svetu je kar precej njegovih posnemovalcev

Od tistih mračnih časov je minilo okroglih 150 let. Sava še vedno teče proti Ljubljani, a v soteski Zarici ne gloda več tal, saj je jez elektrarne Mavčiče dvignil gladino jezera prav do obrobja gorenjske prestolnice. Po Kranju zdaj šepetajo in nekateri preveč na glas razmišljajo, da se tudi zdaj dogajajo podobne reči kot v tistih starih in groznih časih, da pa takrat še niso imeli svobodnih in neodvisnih sindikatov in svetov delavcev niti nadzornih svetov, nobenih pravobranilcev, tožilcev, sodnije, kriminalistov niti večstrankarskega parlamenta s koalicijo in opozicijo, niso imeli niti ministrstva za delo, socialo in družino, kaj šele računskega sodišča, komisije za preprečevanje korupcije, narodne banke, slovenskega državnega holdinga in slabe banke, niso imeli službe pravne pomoči, kaj šele varuhinje človekovih pravic, takrat se jim niti sanjalo ni o pravni državi, niso imeli ne radia, televizije niti časopisov ne. Ko poslušajo Kranjčani zgodbo iz onih strašnih časov, se pokrižajo in pravijo: »Neverjetno? Kaj takšnega da se je dogajalo? Dandanes se kaj takega ne more pripetiti niti v najzakotnejši vasi. Danes bi takemu direktorju, menedžerju brž stopili na prste.«
Na njegove prste ali prste njegovih delavcev?

1 komentar

  1. Zelo poučna zgodba. V šolah pa še vedno trabezljajo nekaj o mračnih srednjeveških časih in vnebovpijočih ožemalskih dajatvah desetinah.

Comments are closed.