Pred US Jugoslavije branil Deklaracijo o suverenosti države RS

27
727

Slovenska skupščina je pred 29 leti (2. 7. 1990) sprejela in razglasila Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije. Sprejeta odločitev je imela velik simbolen pomen. Z njo so bile jasno potrjene želje slovenskega naroda po samostojnem odločanju o lastni usodi in lastni prihodnosti. Pomenila je predvsem veliko politično spodbudo. Predvsem pa je Slovencem pomagala ohraniti visoko moralo in zaupanje v idejo lastne države. Deklaracija o suverenosti je bila tudi dokaz, da namerava slovenska politika uresničiti želje po samostojnosti in neodvisnosti Slovenije.

S sprejetjem deklaracije 2. julija 1990 je skupščina razglasila suverenost Republike Slovenije. Določen je bil enoletni rok za sprejem nove republiške ustave. Z deklaracijo so bili republiške zakoni postavljeni nad zvezne. Od takrat naprej so zvezni zakoni v Sloveniji veljali le, če ne bodo v nasprotju s slovensko ustavo. Z razglasitvijo primata slovenske ustave in slovenskih zakonov si je Slovenija zagotovila možnost samostojnega odločanja in delovanja. Tega dne se je dejansko pričela uveljavljati suverena država Slovenija.

V Beogradu zagovarjal odločitev slovenskega parlamenta o samostojnosti Slovenije

Potem ko smo kar hitro uresničili Demosove predvolilne napovedi in sprejeli Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije, je nanjo takoj reagirala centralna jugoslovanska oblast, in to tako politično kot tudi pravno.

Že iz naslova tega akta je razvidno, kako izzivajoč je bil za (tedaj še močno) državo in kaj je napovedoval. Pred Zveznim ustavnim sodiščem je bila deklaracija napadana kot protiustavna. Pretila ji je razveljavitev, kar je bilo za nas tedaj sicer že ireleventno. Ko je predsednik našega parlamenta dobil obtožnico in poziv na glavno obravnavo, se je takoj odločil, da v Beograd ne bo šel sam. V Beograd je poslal dovolj nižjega predstavnika – predsednika Zakonodajno-pravne komisije.

In tako sem se moral kar dobro pripraviti. Vedel sem, da me bo »zasliševalo« 12 ustavnih sodnikov. Večina med njimi so bili ugledni profesorji. Moral bom kar dobro obvladati pravno teorijo pravice narodov do samoodločbe. Zanesel sem se, da me bo pri tem podpiral vsaj slovenski sodnik dr. Kristan, kar se je dejansko tudi zgodilo. Dogodku pa so se beograjske oblasti namenile dati tudi velik medijski poudarek.Velikanska ovalna dvorana je bila kar nabita s TV in filmskimi kamerami!

Pričakali so me z uradno prevajalko (?!!!)

Zgodilo pa se je, da je imel moj avion iz Ljubljane več kot enourno zamudo. Nič hudega, so pač vsi skupaj počakali … Ko me je uradni avtomobil pripeljal do Ustavnega sodišča v Novem Beogradu, sem že vedel, da je moralna zmaga naša, saj so me pričakali, kot verjetno dotlej niso še nobenega slovenskega predstavnika: z uradno prevajalko (?).

Predsednikov pozdrav `Dobar dan’ je v sprejemni avli takoj prevedla z ‘Dober dan’.

Od kje nenadoma takšna subtilnost do slovenskega jezika, ko pa so že desetletja slovenski politiki v Beogradu hlapčevsko tolkli ‘srbohrvaščino’? Bili so realisti in vedeli, da je v Sloveniji sedaj na oblasti Demos in morda tudi to, da jaz v njem sodim bolj v ‘trdo’ jedro, s še posebno občutljivostjo do jezika in nacionalnosti, o čemer jih je morda podučil kar dr. Kristan.

Ker niso hoteli narediti še kakšne nepotrebne proceduralne napake, so prebrali vse številne določbe o enakopravnosti jezikov jugoslovanskih narodov in aktivirali prevajalne naprave, ki so bile dotlej tam v glavnem neuporabljene. Priznam da sem si slušalke pred vsemi uperjenimi kamerami nadel predvsem iz načelnih razlogov in da me je sprotni prevod bolj motil, kot mi je koristil (saj sem vse razumel), vendar sem se (tudi jaz) zavedal pomembnejšega načelnega učinka, predvsem pa tega, da dosledno uporabljam slovenski jezik.

Ocenjujem, da sem ustno obrambo slovenske samostojnosti dobro izvedel, čeprav je bil rezultat seveda že vnaprej znan: vsi sodniki, razen slovenskega so glasovali za ugotovitev neustavnosti naše Deklaracije.

Poudarjam, da je šlo vsaj z naše strani za povsem formalen dogodek, ki ni in ne bi mogel (več) preprečiti naše usmeritve. Temu ustrezen je bil tudi medijski odmev, saj so bili naslednji dan članki v slovenskih časopisih dokaj majhni (sicer na prvih straneh), v beograjskih pa veliko obsežnejši.

Vir: Tomažič, Anton. 2018. V objemu slovenske pomladi. Celovec: Mohorjeva, str. 431.

27 KOMENTARJI

  1. Avtorju čestitam za to sporočilo in dejanje.
    Zanima me pa v čem se kaže deklaracija o suverenosti danes, če se sploh v čem.
    Pojem suverenosti ni priljubljen kot je pri Hrvatih.
    Mislim, da bi se suverenosti moral zavedati vsak državljan Slovenije in se s tako držo ponosa obračati do drugih državljanov in subjektov. Prosim za vaše mnenje !

    • »Zanima me pa v čem se kaže deklaracija o suverenosti danes, če se sploh v čem. […] Prosim za vaše mnenje !«

      Seveda:

      A. NEKRITIČNA KREPITEV TOTALITARNEGA SISTEMA

      Danes (2019 !), to je skoraj 30 let od ustanovitve Republike Slovenije, se ne- kritično navajanje Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije, objavljene v tedanjem Uradni listu št. 26 z dne 6. 7. 1990, kaže kot eden izmed neusahljivih virov 30-letnega ustvarjanja zmede in indoktriniranja Slovencev s:
      – »socialistično revolucijo«,
      – »združitvijo z drugimi narodi in narodnostmi Jugoslavije v zvezno republiko demokratično in federativno Jugoslavijo« in
      – krepitvijo simbolov preteklega režima,
      kar je neutemeljeno.

      Tega so se bili osamosvojitveni pravniki mogli zavedati. Precizno branje namreč pokaže, da je Deklaracija o suverenosti države Republike Slovenije (1990) poskrbela za to, da je s svojim 1. členom razglasila suverenost skladno z XCII amandmajem k tedanji ustavi jugoslovanske Republike Slovenije (cit. iz 1. člena: »…v skladu s … XCII. amandmajem … razglaša …«), prvi odstavek navedenega amandmaja XCII pa izrecno utemeljuje »socialistično revolucijo« in »združitev z drugimi narodi in narodnostmi Jugoslavije v zvezno republiko demokratično in federativno Jugoslavijo«.

      Besedilo I. odstavka amandmaja XCII (tedanji Uradni list št. 8 z dne 16. 3. 1990) se glasi: »Izhajajoč iz trajne in neodtujljive pravice vsakega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve, se je slovenski narod na podlagi svobodno izražene volje v skupnem boju vseh narodov in narodnosti Jugoslavije v narodnoosvobodilni vojni in socialistični revoluciji v skladu s svojimi zgodovinskimi težnjami, skupaj z narodnostima, s katerima živi, združil z drugimi narodi in narodnostmi Jugoslavije v zvezno republiko svobodnih in enakopravnih narodov in narodnosti – demokratično in federativno Jugoslavijo.«

      B. HUD PROBLEM: DEL OSAMOSVOJITELJEV NAS JE PUSTIL NA CEDILU

      Razlog navedenega je lahko danes (2019 !), to je skoraj 30 let od ustanovitve Republike Slovenije, v tem, da nas je del izmed osamosvojiteljev pustil na cedilu, kar se danes (2019 !) zamegljuje.

      V 90-tih letih prej. stol. smo namreč Slovenci od demokratične opozicije pričakovali, da bo pretrgala s totalitarnim sistemom slovenskih komunistov. To se ni nikoli ustrezno uresničilo. Tu je razlog, da prokomunizem s stopnjevano neutemeljeno uporabo oblasti še danes (2019 !) izpodbija temelje našega državnega reda.

      Zadnje desetletje se namreč stopnjuje neutemeljena uporaba oblasti, katere rdeča nit je totalitarni sistem pretekle države. Primer je desetletje sinergije protipravnih udarov, ob opori dela nekdaj demokratične opozicije, v točno določeno, pristno opozicijsko demokratično politično stranko in njihovega izpostavljenega prvaka, ki mestoma kot osamelec zavrača gornji prokomunizem.

      Z zlorabami oblasti se teži k prejšnjemu totalitarnemu režimu, ki je v temelju nasproten sedanjemu državnemu redu ter se slednjega izpodbija. Temeljno nasprotje je načelo pravne države z izonomijo, demokracija z delitvijo oblasti ter pristno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V sedanji državni red je to nasprotje utemeljeno s tretjo uvodno izjavo in 2. odstavkom I. razdelka Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z dne 25. 6. 1991, in sicer takole: »[…] ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in, se v njej hudo kršijo človekove pravice […] za Republiko Slovenijo preneha veljati ustava SFRJ […].«

      Nadalje, pojem »osamosvojitelji« poznamo iz časa ob prehajanju iz prejšnjega državnega režima koncem 80-tih in začetkom 90-tih let prej. stol. Tedaj so Slovenci od demokratične opozicije pričakovali, da bo uresničila dve temeljni nalogi:
      – prvo: da ustvarijo samostojno in neodvisno državo, in
      – drugo: da pretrgajo s totalitarnim sistemom slovenskih komunistov.

      Prvo nalogo so uresničili. Druge naloge pa se ni nikoli ustrezno uresničilo.

      Del silovito, a nekritično, promoviranih osamosvojiteljev namreč ni pretrgal popkovine z nekdanjim komunističnim sistemom. Kar je lahko danes (2019 !), to je skoraj 30 let od uveljavitve Republike Slovenije, razlog, da prokomunizem s stopnjevano neutemeljeno uporabo oblasti izpodbija temelje našega državnega reda.

      • Mislim, da tudi prvo ni uresničeno. Leta 1991 je prišlo zgolj do razpada Jugoslavije. Nihče ni ustanovil nič. Neodvisnost dejansko ne slavimo, ne potrebujemo, le državnost. Malenkost smo spremenili državne strukture, vendar je v večini stvari vse ostalo po starem. Ker ni prišlo do dejanske neodvisnosti, tudi ni bilo razloga da bi karkoli spremenili. Nastala je le “paralelna Jugoslavija” v obliki Slovenije.

      • B.1. POSEBEJ HUDO SE JE NA CEDILU PUSTILO LASTNE POŠKODOVANE VAROVANCE NSI

        Danes (2019 !), to je skoraj 30 let od ustanovitve Republike Slovenije, je torej problem lahko 30-letno ustvarjanje prokomunistične zmede in indoktriniranja Slovencev. Razlog pa v tem, da nas je del osamosvojiteljev pustil na cedilu, kar se zamegljuje, kritiko pa mestoma zasmehuje.

        Poglejmo primer:

        Posebej hudo je do danes (2019 !), zaradi problema, da nas je del osamosvojiteljev pustil na cedilu, kar se zamegljuje, prizadelo volilne varovance stranke Nova Slovenija.

        Temeljni politični problem volilnih varovancev stranke NSi je namreč v globoki mnogo-desetletni prizadetosti zaradi hudih dejanj preteklega režima zoper njih (in zoper druge). To traja še danes (2019 !), torej skoraj 30 let od ustanovitve Republike Slovenije.

        S tem temeljnim problemom volilnih varovancev NSi, ki več-desetletno žge te volilne varovance, se vprašljiva selekcija kadrov najožjega vodstva stranke Nova Slovenija zadnjih let ni sposobna soočiti. Program in dejanja NSi ne nagovarja temeljnega problema več-desetletno hudo poškodovanega volilnega telesa svojih varovancev. Temveč se tem hudim poškodbam izogiba.

        Nesposobnost stranke NSi za soočenje s hudo poškodovanostjo svojih volilnih varovancev zaradi dejanj preteklega režima, je razlog, da so program te stranke in početje njihovih pooblaščencev popolnoma nerazumljivi njihovim lastnim (in vsem drugim) volilnim varovancem. Program in dejanja NSi so v samem nukleusu temeljnega problema lastnih volilnih varovancev votli.

        Te votlosti NSi v dolgih letih ni moglo napolniti niti potuhnjeno, a všečno, napadanje določenih politikov NSi zoper edino pristno opozicijsko in demokratično stranko SDS in njihovega izpostavljenega prvaka, ki mestoma kot osamelec zavrača gornji prokomunizem.

        • Saj niste resni! V svojih blodnjah izumljate povsem nove in nesmiselne termine, kot “volilni varovanci”… Ob tem pa nas člane Nove Slovenije prav žalite, kot da sami ne bi znali ocenjevati svojega vodstva, katerega redno tudi izbiramo in potrjujemo. Zagotavljam vam da je (tudi) NSi pristna in demokratična politična stranka!

          • Poskusam vedno znova verjeti, da gre za stranko ljudi, navdihnjenih s krscanskodemokratskimi prepricanji. A kaj, ko me vedno znova razocarajo. Enkrat se priliznejo castilcem Kucanovega lika, drugic otezijo raziskovanje udbovskih arhivov. Tretjic ne ves, ali so za tradicionalne vrednote, ali za LGBT. Kot posebej dovzetne za interese vplivnih lobijev se pa kazejo vseskozi. Skrabec, Vzajemna sta najbolj izstopajoca. Do pred nekaj dnevi, ko so sebe prekosili s prepisom propagandnega gradiva lobistov tobacnih multinacionalk, ki mu je v zadnjem hipu spodrsnilo, da ni dobil zakonske veljave.

            Vam kot clanu, gospod Tomazic, ni malo nerodno za te reci? Npr. za vtis, da vaso stranko lahko kupi ena tobacna fabrika na nacin, da bo zato vec mladih zacelo s kajenjem, vec ljudi obolevalo in vec njih umiralo?

          • g. Tomažič,
            morda pa vi niste resni ali pa ne razumete speciifike slovenskega volilnega telesa (poškodovanosti) ?!
            Iz lastnih izkušenj vem, koliko ljudi je takrat verjelo, da bo prišlo do demokratičnih sprememb.
            Vas nič ne skrbi odhajanje mladih v tujino ali nizka volilna udeležba ? Ali nizka rodnost ?

      • B.2. PRELOM VARSTVA VOLILNIH VAROVANCEV NSI

        Volilni varovanci: čisto jedro, nukleus biti (lat.: essentia) pristne politične stranke je odnos med lastnimi volilnimi varovanci, ki niso nujno člani te stranke, in s strani slednjih na volitvah izvoljenimi pooblaščenci. Čisto jedro biti politične stranke je varstvo oseb, ki so na volitvah stranki podelile volilno pooblastilo ter jim pristna politična stranka v svojem delovanju dolguje polno varstvo.

        To jedro, nukleus biti pristne politične stranke, ki je v varstvu lastnih volilnih varovancev, je ob primeroma navedeni NSi prelomljeno. Poglejmo posebej hud primer – BLOKADO ARHIVOV:

        B.3. POSEBEJ HUD PRIMER – BLOKADA ARHIVOV

        Dajmo, zberimo pogum, vstopimo v arhiv in naročimo tehnično enoto, ki se veže na okoliščine nedopustnih dejanj kake izmed prokomunističnih oseb, ki jih mestoma še danes ne smemo svobodno poimenovati. Osvetlimo stvarni problem arhivov Republike Slovenije:

        1. Najprej je seveda problem, ali je od desetletij čiščenj sotrudnikov CK ZKS še kaj ostalo. Je ostalo, je.
        2. Toda specifičen problem je, ali bo dostopno.
        3. Nato bo problem, ali se nam bo sploh kaj dostopnega postopkovno odobrilo, veste, postopek lahko traja. In traja.
        4. Nadaljnji problem je, ali bo odobreno počrnjeno, veste, počrnjeno ni berljivo.
        5. Nato bodo problem multi-pomenske zastraševalne določbe, kot ena izmed številnih je npr. 4. alineja 2. odstavka 65. člena Zakona o varstvu dokumentarnega gradiva in arhivih, ki se glasi: »Javno arhivsko gradivo v javnih arhivih, ki vsebuje osebne podatke, ki se nanašajo na: – storilca kaznivih dejanj in prekrškov, razen kaznivih dejanj in prekrškov oseb, zoper katere je bil voden postopek zaradi nasprotovanja nekdanjemu enopartijskemu režimu, postane dostopno za javno uporabo 75 let po nastanku gradiva ali 10 let po smrti posameznika, na katerega se podatki nanašajo, če je datum smrti znan, če ni z drugimi predpisi drugače določeno.«

        6. POSEBEJ HUD PROBLEM NSI:

        Nadaljnji posebej hud problem je vezan na poizkus s strani opozicijske Poslanske skupine SDS rešiti problem zaprtja ob sprejemanju novele zakona v referendumskem letu 2014. Poizkusili so vnesti specialno izjemo v 3. odstavek noveliranega 65. člena, in sicer v postopku 1547-VI z amandmajem vloženim 8. 1. 2014 pred telesom MDT. Z amandmajem bi se problem glede nekdanjih prokomunističnih funkcionarjev odprlo. Toda amandma je bil nesprejet.

        Nato so poskusili z amandmajem vloženim 21. 1. 2014 pred DZ. Toda tudi ob glasovanju o amandmaju 28. 1. 2014 je bil amandma nesprejet.

        Iz zapisa o glasovanju kaže, da predsedniška pooblaščenka volilnih varovancev NSI – ga. Ljudmila Novak ni podala niti glasu. To je neutemeljeno, saj bi moralo biti zavzemanje za odprtje arhivov nekdanjih funkcionarjev programski nukleus in odločno poslanstvo pooblaščencev volilnih varovancev NSi. Pa to ni. To jedro, nukleus biti politične stranke NSi, ki je v varstvu lastnih volilnih varovancev, je ob primeroma navedeni blokadi arhivov prelomljeno.

        B.4. ČISTO JEDRO GLOBOKEGA PROBLEMA STRANKE NSI

        In ob navedenem primeru se sveti jedro globokega problema politične stranke NSi.

        Globoko prizadeti od hudih dejanj preteklega režima zoper svoje (in zoper druge) volilne varovance, se pooblaščenci v tej stranki ne zmorejo soočiti s temeljnim problemom svojega lastnega volilnega telesa.

        Ta je vezan prav na huda dejanja nekdanjih funkcionarjev, ki so z arhivskim zakonom zaprta. Tu je problem, tu je razlog, da je program stranke v nukleusu votel. Tu je votlost, ki je ne more napolniti vtipkavanje nekih sodobnih sredinsko-ekonomskih enačb v program te stranke, s čimer se poizkušajo konfuzno promovirati zadnja leta.

        Toda lastna prizadetost in nezmožnost za soočenje s temeljnim problemom volilnih varovancev stranke NSi, ni opravičilo za očitke drugim, ki se, za razliko od NSi, s pozicije pristne opozicijske in demokratične stranke s temeljnim problemom, to je z eskalacijo akcij slovenskih prokomunistov danes (2019 !), torej skoraj 30 let od ustanovitve Republike Slovenije, spopadajo.

          • Gospod Tomažič, argumentiranega odgovora niste dali. Hkrati pa stranke znotraj desnega bloka obravnavate kot “mi” in “vi”. Za vas vsi v desnem bloku niso mi. Torej se ne štejete kot del tega bloka, ki bi državi lahko prinesel potrebne spremembe. Ste članica EPP, a je videti, kot da ne veste, kam spadate in koga zastopate.

            Niste ne mrzlo, ne toplo, ampak tisto vmes, za kar Sveto pismo pravi, da se izpljuni. Takšen je žal tudi vaš volilni izid. Tako bo tudi ostalo, če ne boste kaj spremenili.

  2. Meni se zdi danes Slovenija 100% suverena država! Če smo nekoliko omejili svojo samostojnost v korist EU, smo jo toliko, kot je potrebno za skupno funkcioniranje in kot so jo tudi vse druge države članice. Problemi so vedno bili in vedno bodo… meni pa se današnji sploh ne zdijo kaj usodnega (niti problemi z arbitražo in Hrvaško). Nasprotno, po vseh objektivnih merilih je naša država med boljšimi in uspešnejšimi na svetu (standard, varnost, okolje, itd.). Skratka: Naj le tako ostane!

    • “Skratka: Naj le tako ostane!”

      Gospod Anton,
      ste med nič usodnimi primeri prišteli tudi izumiranje SLO domorodcev?

    • Z nečem pa se v vašem zapisu ne strinjam, namreč, da je bila Jugoslavija tedaj še močna država. V resnici je bila Jugoslavija tedaj popolnoma na tleh, ekonomsko, etično, medetnično, v mednarodnih odnosih, skratka velik bolnik. Zmotno smo mislili, da je bila vsaj vojaško, pa tudi to ni res, kar se je izkazalo med 10-dnevno vojno. Kot je nesrečno nastala (kot versajski produkt velesil), tako je nesrečno tudi končala. Pa o naših južnih bratih (no, vsaj bratrancih) ne mislim nič slabega. Večstoletna turška dominacija je pač pustila svoje sledove.

      • Se v celoti strijam, da je bila Jugoslavija takšna, kot navajate. Ampak zato je bila tudi toliko bolj nevarna! Kot se je kasneje izkazalo (Hvala Bogu, da smo mi prvi odšli!), je bil pa ostanek JLA ravno še zadosten za eno hudo vojno morijo po Balkanu…

  3. Med boljsimi in uspesnejsimi v svetu so bile slovenske dezele ze davno. Vsaj v casu habsburske monarhije. Lahko bi tudi tedaj rekli: naj le tako ostane. Pa niso. Odgovorni ljudje zelijo stvari spreminjati na bolje

  4. 2.7.1990 sicer sirse ljudem ni ostal v spominu. Po mojem upraviceno ne. Pravno gledano so imeli ostali ustavni sodniki Jugoslavije in ne dr.Kristan ( zame politicno negativna figura) prav. Suverenost RS temelji na plebiscitno izrazeni volji in se je uveljavila sele s 25.06.1991.

  5. Suverenost, samostojnost, neodvisnost, … na koncu pa praznujemo dan državnosti. Koga varate? Vse je sama prevara, v kateri seveda komunisti uživajo in so še po 30 letih v sedlu.

  6. Mi vas je prav žal, večnih pesimistov. Z vašimi “argumenti” me niste prav nič prepričali in ostajam (kot vedno) zmerni optimist, pa tudi realist. Podcenjevanje in celo izkrivljanje tedaj pogumne in zgodovinske Deklaracije o suverenosti si lahko izmišljujejo le “generali po bitki”, ki ne upoštevajo zapletene in nevarne situacije v tedanjem času. Ko je bilo treba kdaj iz taktičnih razlogov (vis a vis mednarodne skupnosti) omeniti tudi še Jugoslavijo (kar so morali storiti tudi novorevijaši s Pučnikom vred). Osebno pa sem bil že tedaj med najbolj odločnimi “jastrebi” in sem zahteval samostojno Slovenijo že pred volitvami na svojem glavnem letaku. Danes pa tudi jaz nisem zadovoljen s prevelikim vplivom starih sil in posledično z zakasnelo tranzicijo, vendar smo si zato v veliki meri sami krivi (volivci), o čemer sem tudi že veliko pisal, tako v moji knjigi “V objemu slovenske pomladi”, kot tudi v Časniku. Bog živi še naprej našo drago Slovenijo!

  7. Želim si sistematični konkreten, jedrnat, razumljiv prikaz:

    Kaj smo in kaj še nismo uresničili v samostojni, demokratični državi Sloveniji, vse s ciljem, da z njo ravnamo kot dober domoljuben gospodar, kar je naše normalno pričakovano ravnanje.

  8. Naj naštejem nekaj ciljev, ki jih še nismo uresničili:
    – enako obravnavanje vseh državljanov, kar pomeni ukinitev drugorazrednih
    – pravično pravosodje- brez kršenja človekovih pravic in svoboščin
    – resnicoljubne medije
    – ustvarjalno sodelovanje med pozicijo in opozicijo pri uresničevanju slovenskih ciljev
    – domoljuben, gospodaren odnos na vseh področjih javnega življenja
    – ohranjanje in negovanje slovenske kulturne dediščine
    – uveljavitev slovenske ustavne kulture in pravične zakone…

  9. Uresničili še tudi nismo iskreno ustvarjalno sodelovanje in medsebojno spoštovanje desnih strank.

    Kar pa ne pomeni, da bi morale imeti podobna stališča, razen ko gre za temeljna vprašanja slovenske demokracije in razvoja.

  10. V velikem loku ste se, g. Tomazic, izognili mojega vprasanja o nedavnem odnosu poslancev N.Si in lobistov tobacne industrije. Ki je posebej pomembno tistim, ki vemo, koliko obolevanja in preranih smrti povzroca kajenje. Moj glas na zadnjih evropskih volitvah je sel kandidatu N.Si, potem pa spet hladen tus… Ta potrpezljivost ne gre v neskoncnost.

    • Tole z embalažo za cigarete je pa že pretiravanje, podobno toplogrednim plinom. Marsikdo se te bo še izogibal, ker si tako napadlen v nekakšni “skrbi” za ljudi, ki ji ljudje ne verjamejo, ker ne more biti iskrena in pristna.

    • Prav nič se ne izogibam! Čeprav načeloma ne polemiziram z anonimneži, pa naj vam le povem, da sem prejšnji teden oddal naslednje sporočilo, tako na Twitter, kot na Facebook:
      “Hej poslanci Nove Slovenije! Kdaj boste utemeljeno demantirali vtis, da ste podlegli vplivu cigaretnega lobija? Je šlo za usklajeno politiko celotne poslanske skupine ali za dejanje posameznika? Glede tega je velika razlika!”
      Doslej kakšnega prepričljivega odgovora še nisem dobil…

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite