Apodiktično in kazuistično pravo
V Svetem pismu se nahajajo različne literarne vrste pravnih besedil. Biblično pravo praviloma sledi vzorcu ostalih bližnjevzhodnih pravnih zbirk, s to razliko, da Sveto pismo vsebuje številne različice pravnih oblik, ki se med seboj razlikujejo. Le-te lahko po A. Altu razdelimo na dve temeljni kategoriji starozaveznega prava: kazuistično in apodiktično. Apodiktično pravo, ki se pojavlja v bolj splošnih zapovedih in še večkrat v prepovedih, primera ne definira v podrobnostih, temveč izraža temeljne prepovedi ali zapovedi, ne da bi bilo pozorno na posamezne okoliščine – lep primer predstavljajo pripovedi, ki jih najdemo v dekalogu. Svoje ime je dobilo po brezpogojnem, velelniškem slogu, ki je v drugi osebi, negativni formulaciji in brez določene kazni. Kazuistično pravo, na drugi strani, je izraženo v pogojniku, in ga je mogoče prepoznati po značilni uvodni besedi “če”. Denimo 2 Mz 22,24: “Če posodiš denar … ne bodi kakor oderuh.” Takšno ime izvira iz pogojne oblike, ki označuje specifične pravne primere. V kazuistični obliki so podana splošna pravila, kakor tudi pravila za posebne situacije, ki jih lahko izpeljemo iz glavnega primera. Zakoni v kazuistični obliki urejajo najširše polje življenja v skupnosti.
Dekalog – apodiktično pravo
Ker so zapovedi v dekalogu zapisane v obliki kategoričnih imperativov, kar pomeni, da veljajo absolutno, tj. ne glede na okoliščine, in ker so (pogosto) podane brez sankcij in brez natančne definicije, je na mestu vprašanje: kaj ima npr. zapoved v mislih s “prešuštvom”? Kakšne so sankcije zoper prešuštnika? Podobna vprašanja lahko zastavimo tudi za druge zapovedi. Vendar takšna vprašanja niso relevantna, saj dekalog ni zbirka detajlnih zakonov. Namen dekaloga je namreč v formulaciji pogojev za članstvo v zavezni skupnosti − specifični zakoni in zbirke določb, ki razjasnjujejo pomen posameznih zapovedi, so raztreseni po celotnem Peteroknjižju in ne spadajo v dekalog.
Nedefinirane zahteve …
Predlagana interpretacija vloge desetih Božjih zapovedi ne razkrije, kako naj bodo le-te v družbi uresničene (prim. zgoraj, Ne prešuštvuj!). Ob sebi namreč potrebujejo ostale zakone in določbe, ki služijo le-tem kot definicija. Če sedma zapoveduje “Ne prešuštvuj!” (2 Mz 20,14 = 5 Mz 5,18), pa ničesar ne pove o tem, kakšna je sankcija za tistega, ki je pri svojem delu bil zaloten. Če jo hočemo pravilno razumeti, moramo poznati vsa pravila, ki se nanašajo npr. na temo prešuštvovanja. “Tako moramo vedeti, da se je sedma zapoved vedno nanašala le na prešuštvo in nikoli na nečistovanje. Vedeti moramo, da je v starodavnem Izraelu obstajalo močno razlikovanje med možem in ženo, kar zadeva prešuštvo. Vedeti moramo, da je zaročena deklica, ki so jo šteli za poročeno ženo (prim. 5 Mz 22,23−24), ali poročena žena storila prešuštvo, če je imela spolne odnose s komerkoli, razen svojim možem ali zaročencem (prim. Ezk 16,32). Moški pa je storil akt prešuštvovanja le, če je imel spolne odnose z ženo, ki je bila zaročena (prim. 5 Mz 22,23−27) ali poročena z drugim moškim (prim. 3 Mz 18,20; 20,10; 5 Mz 22,22). Tako npr. poročen moški, ki je obiskal prostitutko, ni prekršil zapovedi. Prav tako mu ni bilo prepovedano imeti spolnih odnosov s sužnjami svoje hiše itd.”
… oz. temeljna načela
Zapovedi, izražene v obliki prepovedi, ne podajajo nobenih natančnih informacij, zato morajo biti razumljene kot temeljna načela. A ne v smislu nadrejenosti nad ostalimi zakoni. Na nekaterih mestih v rabinski literaturi sicer lahko beremo razprave rabinov, ki dekalog hierarhično postavljajo nad ostale zapovedi (mitzvot), vendar nikoli v smislu ekskluzivnosti. V Midrash Rabbah najdemo zanimivo prispodobo odnosa med desetimi zapovedmi in ostalimi določbami: vsaka od desetih zapovedi je predstavljena kot poljub. Vprašanje, ki ga vsaka od zapovedi v obliki poljuba zastavi Izraelcu, se glasi: se zavedaš, da hkrati z menoj sprejemaš še nešteto drugih določil? Vprašanje razkriva, da deset “načel” ne smemo razumeti ekskluzivno, saj dekalog ne predstavlja detajlnega zakonika, temveč temeljna vodila in zahteve, pogoje zaveze. Vprašanje razkriva, da, če ga želimo razumeti v judovskem okviru, moramo preučiti in upoštevati “nešteto drugih določil”, pri čemer besedna zveza ne zajema “le” celotne množice pravil in določb, raztresenih po celotni Postavi, temveč Postavo samo.
