Dekalog – pravo ali temeljne (Božje) zahteve?

34

Apodiktično in kazuistično pravo

V Svetem pismu se nahajajo različne literarne vrste pravnih besedil. Biblično pravo praviloma sledi vzorcu ostalih bližnjevzhodnih pravnih zbirk, s to razliko, da Sveto pismo vsebuje številne različice pravnih oblik, ki se med seboj razlikujejo. Le-te lahko po A. Altu razdelimo na dve temeljni kategoriji starozaveznega prava: kazuistično in apodiktično. Apodiktično pravo, ki se pojavlja v bolj splošnih zapovedih in še večkrat v prepovedih, primera ne definira v podrobnostih, temveč izraža temeljne prepovedi ali zapovedi, ne da bi bilo pozorno na posamezne okoliščine – lep primer predstavljajo pripovedi, ki jih najdemo v dekalogu. Svoje ime je dobilo po brezpogojnem, velelniškem slogu, ki je v drugi osebi, negativni formulaciji in brez določene kazni. Kazuistično pravo, na drugi strani, je izraženo v pogojniku, in ga je mogoče prepoznati po značilni uvodni besedi “če”. Denimo 2 Mz 22,24: “Če posodiš denar … ne bodi kakor oderuh.” Takšno ime izvira iz pogojne oblike, ki označuje specifične pravne primere. V kazuistični obliki so podana splošna pravila, kakor tudi pravila za posebne situacije, ki jih lahko izpeljemo iz glavnega primera. Zakoni v kazuistični obliki urejajo najširše polje življenja v skupnosti.

 

Dekalog – apodiktično pravo

Ker so zapovedi v dekalogu zapisane v obliki kategoričnih imperativov, kar pomeni, da veljajo absolutno, tj. ne glede na okoliščine, in ker so (pogosto) podane brez sankcij in brez natančne definicije, je na mestu vprašanje: kaj ima npr. zapoved v mislih s “prešuštvom”? Kakšne so sankcije zoper prešuštnika? Podobna vprašanja lahko zastavimo tudi za druge zapovedi. Vendar takšna vprašanja niso relevantna, saj dekalog ni zbirka detajlnih zakonov. Namen dekaloga je namreč v formulaciji pogojev za članstvo v zavezni skupnosti − specifični zakoni in zbirke določb, ki razjasnjujejo pomen posameznih zapovedi, so raztreseni po celotnem Peteroknjižju in ne spadajo v dekalog.

 

Nedefinirane zahteve …

Predlagana interpretacija vloge desetih Božjih zapovedi ne razkrije, kako naj bodo le-te v družbi uresničene (prim. zgoraj, Ne prešuštvuj!). Ob sebi namreč potrebujejo ostale zakone in določbe, ki služijo le-tem kot definicija. Če sedma zapoveduje “Ne prešuštvuj!” (2 Mz 20,14 = 5 Mz 5,18), pa ničesar ne pove o tem, kakšna je sankcija za tistega, ki je pri svojem delu bil zaloten. Če jo hočemo pravilno razumeti, moramo poznati vsa pravila, ki se nanašajo npr. na temo prešuštvovanja. “Tako moramo vedeti, da se je sedma zapoved vedno nanašala le na prešuštvo in nikoli na nečistovanje. Vedeti moramo, da je v starodavnem Izraelu obstajalo močno razlikovanje med možem in ženo, kar zadeva prešuštvo. Vedeti moramo, da je zaročena deklica, ki so jo šteli za poročeno ženo (prim. 5 Mz 22,23−24), ali poročena žena storila prešuštvo, če je imela spolne odnose s komerkoli, razen svojim možem ali zaročencem (prim. Ezk 16,32). Moški pa je storil akt prešuštvovanja le, če je imel spolne odnose z ženo, ki je bila zaročena (prim. 5 Mz 22,23−27) ali poročena z drugim moškim (prim. 3 Mz 18,20; 20,10; 5 Mz 22,22). Tako npr. poročen moški, ki je obiskal prostitutko, ni prekršil zapovedi. Prav tako mu ni bilo prepovedano imeti spolnih odnosov s sužnjami svoje hiše itd.

 

… oz. temeljna načela

Zapovedi, izražene v obliki prepovedi, ne podajajo nobenih natančnih informacij, zato morajo biti razumljene kot temeljna načela. A ne v smislu nadrejenosti nad ostalimi zakoni. Na nekaterih mestih v rabinski literaturi sicer lahko beremo razprave rabinov, ki dekalog hierarhično postavljajo nad ostale zapovedi (mitzvot), vendar nikoli v smislu ekskluzivnosti. V Midrash Rabbah najdemo zanimivo prispodobo odnosa med desetimi zapovedmi in ostalimi določbami: vsaka od desetih zapovedi je predstavljena kot poljub. Vprašanje, ki ga vsaka od zapovedi v obliki poljuba zastavi Izraelcu, se glasi: se zavedaš, da hkrati z menoj sprejemaš še nešteto drugih določil? Vprašanje razkriva, da deset “načel” ne smemo razumeti ekskluzivno, saj dekalog ne predstavlja detajlnega zakonika, temveč temeljna vodila in zahteve, pogoje zaveze. Vprašanje razkriva, da, če ga želimo razumeti v judovskem okviru, moramo preučiti in upoštevati “nešteto drugih določil”, pri čemer besedna zveza ne zajema “le” celotne množice pravil in določb, raztresenih po celotni Postavi, temveč Postavo samo.

34 KOMENTARJI

  1. Ah, goospod Samo! Človek si je in si bo vedno nekoliko po svoje tolmačil Božje zakone, da bi si izpolnil nekaj, kar mu Bog sicer prepoveduje. Za novo evnagelizacijo pa bi bilo najbrž zelo dobro, če bi začeli razlikovati med Božjim zakonom, cerkvenimi zakoni in ljudskimi običaji.

    • Spoštovani AlFe,

      Človek si je in si bo vedno nekoliko po svoje tolmačil Božje zakone, da bi si izpolnil nekaj, kar mu Bog sicer prepoveduje.

      Zelo se strinjam z vami! Nekoliko sem to želel prikazati, nakazati v besedilu na primeru prepovedi prešuštvovanja.

      Za novo evnagelizacijo pa bi bilo najbrž zelo dobro, če bi začeli razlikovati med Božjim zakonom, cerkvenimi zakoni in ljudskimi običaji.

      Še enkrat se zelo strinjam z vami. Bo pa to zelo težka in boleča (pre)izkušnja, in hkrati dejstvo od katerega bo odvisno, ali bo nova evangelizacija uspešna … Karkoli ta pojav (v celoti) že označuje.

  2. Zanimiv članek. Predlagam, da bi v časniku objavili članek o naravnem pravu in njegovem pomenu v današnjem kriznem času.

    • SVITASE, o naravnem pravu je nedavno pisal prof. dr. Petkovšek, pa se ta trenutek ne spominjam, kje pravzaprav je objavil svoje pisanje na to temo. Morda bi lahko pomagal urednik s točno navedbo tega prispevka.
      Lep pozdrav.

      Franci

  3. Je namen tega članka vnovično prepričevanje (že tako zmedenih in labilnih) ljudi, da baje božje zapovedi ne štejejo dosti in da je potrebno gledati le na zlorabljeno sladko-magično besedo ljubezen?
    Ljubezeni ni brez zapovedi. Zapovedi pa so nesmiselne, če ni ljubezni. Oboje je treba videti.
    Redukcije so vedno kratka pot. Ta najprej porodi živčnost, potem shizofrenijo, na koncu pa nasilje.

    In Kristus je prišel utelešen na svet ravno zato, da bi človeku odločilno pomagal pri izpolnjevanju zapovedi, ki krepijo tako odnos z Njim kot z ljudmi.

    Če namen tega članka ni v zamegljevanju, tedaj svoj pomislek vzamem nazaj.

    • Spoštovani g. Gorazd Korotanski,

      ne, namen prispevka ni nikakršno prepričevanje, da Božje zapovedi ne štejejo kaj dosti.

      Namen prispevka je zgolj pojasnilo “pravne narave” dekaloga. S tem priznanjem, da se seveda ne morem popolnoma izogniti sugestijam, ki jih je višje lepo obesedil g. Alfe: “Človek si je in si bo vedno nekoliko po svoje tolmačil Božje zakone, da bi si izpolnil nekaj, kar mu Bog sicer prepoveduje.”

      V primeru, ki ga navajam, namreč o prešuštvovanju, in ki je prikrojeno lastnemu tolmačenju Božje volje, se lepo izvaja ravno vaša trditev “Ljubezeni ni brez zapovedi. Zapovedi pa so nesmiselne, če ni ljubezni.”, ki jo seveda podpišem.

      • Zelo dobro izhodišče za novo, vsebinsko polnejšo debato in idejno verjetno bolj zanimivo tudi za ideologe:
        “Človek si je in si bo vedno nekoliko po svoje tolmačil Božje zakone, da bi si izpolnil nekaj, kar mu Bog sicer prepoveduje.”
        Tale “po svoje tolmačil” je izredno zanimiv. Zakaj? Ravno v tem tiči skrivnost za rešitev vseh problemov, ki jih ima človek kot posameznik in družba prav zaradi posameznikovega “samovoljnega tolmačenja” dekaloga. Bog namreč človeka ni ustvaril zato, da bi ga mučil s prepovedmi in zapovedmi. Saj tudi na cesti niso znaki in druge označbe zato, da bi kratile našo svobodo, temveč ravno zato, da zagotovijo našo varno pot do cilja. Lahko pa si vzamemo več “svobode” in se požvižgamo na vse prometne predpise in ko se nam zgodi nesreča, bomo preklinjali cestne predpise a na koncu v resnici nosimo le posledice lastne neumnosti.

        Enako je z “vožnjo skozi življenje”. Dekalog je le v službi cestnih predpisov, ki nam omogočajo varno potovanje. Se pri ravnanju z avtom ali kakšnim drugim tehničnim aparatom ne držimo navodil proizvajalca? Samo po sebi je umevno, da se ravnamo po njih. In če je človeka “izdelal” Bog in celo po svoji podobi. Potem je edini, ki pozna pot, ki jo imamo prehoditi in ve tudi za vse pasti, ki se skrivajo na njej.
        Kdor ima nekaj modrosti v sebi, bo to kmalu spoznal in zaživel življenje v polnosti, ki ga ne prinašajo užitki tega sveta. Spozna pa ga tisti, ki se odloči, da bo “navodilom za uporabo” zaupal in se v veri podal novim dogodivščinam naproti.
        Jezus je sam dejal, da kdor bo v Njegovem nauku vztrajal, bo spoznal resnico in resnica ga bo osvobodila.
        Splača se poskusiti. Vztrajanje namreč prinaša nesmrtnost. Vse drugo je le bleda senca najslabšega ponaredka.

  4. Spoštovani avtor, najprej moje pohvale za zanimiv članek!

    Glede razlikovanja med “Božjimi” in “cerkvenimi” zakoni (kar opozarja g. AlFe) v povezavi s trditvijo, da “ljubezni ni brez zapovedi” (g. Gorazd), pa se mi zdi “zanimiv”(da se ne izrazim pregrobo;) “božji” zakon, zaradi katerega se katoliška zaročenca (v Italiji in Braziliji) kljub njuni želji nista mogla (se še vedno ne moreta) poročiti, ker je zaročenec pred poroko doživel prometno nesrečo ter postal impotenten (in invalid).

    Gre za del kanona 1084, ki določa, da se impotenten ne more poročiti, in je definiran kot “božji” zakon in zato nespremenljiv, za razliko od npr. celibata, ki je cerkveni zakon.

    Vsaka njuna medsebojna naklonjenost (npr. telesna), čeprav le logična posledica njune ljubezni, ki jo nesreča in invalidnost v samem bistvu nista prizadela, in ki bi pomenila več kot prijateljstvo, bi posledično s strani Cerkve (ker nista poročena) pomenila dejanje proti Bogu oz. greh. Z vidika ljubezni in sočutja pa seveda vse prej kot to.

    Še menite, da ljubezni ni brez zapovedi? V povezavi s tem se postavi tudi retorično vprašanje, ali ljudje brez zapovedi res ne bi bili zmožni presojati zgolj po merilih sočutja, solidarnosti, altruizma (kar bi bilo za etično dejanje povsem dovolj)?
    Dokaz, da je to možno, lahko najdete pri mnogih nevernih ali tistih, ki za dekalog še slišali niso, ali pa v odgovoru na vprašanje, ali bi verni kar kradli in ubijali, če ne bi verjeli, da je te zapovedi določil Bog (pa pustimo tu ob strani, da se Bog v uvodu v dekalog, v katerem je zapoved “ne ubijaj”, hvali za svoje zasluge, da je Izraelce izpeljal iz Egipta, iz eksodusa pa izvemo, da jih je izpeljal s pomorom nedolžnih egipčanskih otrok…).

    • Kam nas pripelje razumevanje sv. Pisma brez cerkvenega učiteljstva prim. Ananas v zadnjem odstavku. Kako hitro pozabimo, da nedolžnih otrok ni pomoril Bog temveč Faraonova zakrknjenost. Res, da piše, da mu je Bog zakrknil srce, vendar je treba poznati orientalski način izražanja. Zgodba je podkrepljena zato, da bi Izraelci verovali v Boga, ki je v bistvu dobrota in pravo srečo prinaša samo življenje iz vere po božjih zakonih.

      • Preprosto vprašanje (lahko tudi za Cerkveno učiteljstvo;): ali je Bog imel kaj (karkoli) pri tem pomoru otrok, ali ne?
        (ni ključno, zakaj jih je umoril; umor nedolžnega otroka je pač umor; ni pa ga mogoče opravičevati z zakrknjenostjo nasprotnika – slednja tudi ni ubijala, ampak je bila kvečjemu le povod za pokol egipčanskih otrok, ki pa ga ni opravil faraon…)

        Če namreč Bog ni imel nič pri teh pomorih in so to ljudje Bogu le pripisali, je to praktično že ateistični pogled na Biblijo. Če pa je imel kaj (karkoli, tudi npr. le dopustitev umorov) pri tem, pa je storil po vseh etičnih merilih zlo dejanje. Po katekizmu pa ni dovoljeno delati zla, tudi če bi iz tega sledilo kaj dobrega.

        Pri tem velja omeniti, da naj bi bila Bog in Jezus ista oseba, ter da je Jezus ta dogodek (pasho) praznoval (pri zadnji večerji), ter da je pasha tudi pri katolikih (po mojih izkušnjah) vedno označena kot dejanski dogodek (tudi, če ga ne razumemo čisto dobesedno), ki pa bi, če Bog ne bi imel ničesar pri tem (ali pa če dogodka v resnici sploh ni bilo), potegnil za seboj številne in korenite dogmatične posledice. V »Dogmatični konstituciji o božjem razodetju« med drugim tudi piše, da je Bog navdihnil ljudi, da zapišejo v Svetem pismu »vse to in samo to, kar je on hotel«.

      • Človek je ustvarjen po Božji podobi, torej svoboden, da se odloča med dobrim in zlim. In ko se odloči za zlo, se pač zgodi nekaj slabega, kajne? To je cena svobode. Potem pa začne nekaj modrovati: “Bog, če si vsemogočen in ljubezen, potem bi moral to preprečiti!” In v isti sapi nadaljuje: “Hočem svobodo!”

        • Hvala za vaše razmišljanje in odgovor. Vendar še vedno ne vem, ali opravičujete zlo dejanje, kar pomor otrok je, s slabim dejanjem vodje njihovih staršev, ali pa ne verjamete, da se je sploh zgodil in so ljudje to Bogu le pripisali in v resnici sploh ni imel opravka z rešitvijo Izraelcev iz Egipta (slednje sicer nasprotuje večim trdnim izhodiščem

          • ..slednje sicer nasprotuje večim trdnim Cerkvenim izhodiščem in bi imelo velike dogmatične posledice, hkrati pa bi se povsem skladalo z ateističnim pogledom na Sveto pismo.

          • Hm … to bo nesporazum, jaz ničesar ne opravičujem. Samo zapisal sem ceno svobode: ODGOVORNOST. V tistem primeru je zadeva jasna: če si vodja, imaš tudi odgovornost. Vodja je šel v boj z Bogom, ker je hotel biti močnejši, višji in tako dalje. Pa se je opekel, plačali pa so navadni ljudje. Nekam znano in sodobno to zveni, kajne?

            Gospod Ananas,
            kaj menite o vojskovodji, ki se gre vojno z 10 vojaki nad mogočno armado? Nekako tako je lahko primerjava med faraonovo vojsko in Bogom. Seveda se pa zadeva spremeni, če odrekate Bogu tisto, kar pač Bog je. Potem imate popolnoma prav, če s človeško logiko ocenjujete Boga, potem je seveda Bog totalno zmešan tip.

          • Četudi je vodja vojske šel v vnaprej izgubljen boj z Bogom, ali se je zato moral Bog znesti prav nad otroki? Odgovornost je res pomembna, ampak da nekdo, ki naj bi bil, kot verujete, vsemogočen in poosebitev Ljubezni, uveljavi odgovornost vodje nasprotnikov za njegovo slabo ravnanje (kot posledico svobode) tako, da pomori nedolžne otroke, tega pa, priznam, ne razumem.

            Katera značilnost Boga pa je tista, zaradi katere bi morali našo presojo etičnosti dejanj spremeniti tako, da za etičnost ne šteje le merilo sočutja?
            Umor egipčanskih otrok je zame pač umor, pa čeprav ga je storil Jezus v osebi »očeta stvarnika«. Katekizem pravi, da ni dovoljeno delati zla, tudi če bi iz tega sledilo dobro.

            Očitno bomo pač ostali pri dveh različnih načinih ocenjevanja, kot pravite. Jaz s svojo »človeško« logiko ocenjujem etičnost dejanj zgolj po merilih sočutja in altruizma, ne glede na to, kdo je storilec, in zato kvečjemu storilce ocenjujem po etičnosti njihovih dejanjih in ne etičnosti dejanj po storilcih.
            In to je zame prava svoboda in odrešitev, saj sočutja in ljubezni ni treba nikdar ničemur in nikomur prilagajati, saj je to glavno in za samo presojo etike dejanja edino pomembno.

    • ANANAS,

      v cerkvenem kanonu, ki ga omenjaš v podkrepitev, kdaj se moški ne more poročiti (ta besedica “ne more” je mimogrede sporna. Lahko se poroči, vendar če to ženi zamolči, cerkvenega zakona sploh ni bilo!!!).
      TOREJ: ZA PRAVILNO SKLENJEN CERKVENI ZAKON SO PRI MOŠKEM POTREBNE SLEDEČE SPOSOBNOSTI:

      1) EREKCIJA
      2) PENETRACIJA
      3) EJAKULACIJA

      Če ena od teh sposobnosti manjka, cerkveno sodišče lahko razglasi ničnost zakona! Nikoli pa Cerkev ne razglasi LOČITEV ZAKONA!
      Pa še to: Ženina morebitna nesposobnost zanositve, pravilno sklenjen cerkveni zakon ostane v veljavi!

      • Po Božjem zakonu (ta del kanona 1084 je Božji, ne le Cerkveni zakon) v primeru impotentnega invalida zakon(»poročni«) sploh ne nastane.
        Tudi če zaročenka za impotenco ve, in celo če si kljub temu želi poroko, se ne smeta (ne moreta) poročiti (opomba1)! Če ju vseeno župnik poroči, zakon kljub temu ni nastal, ampak je ničen.

        Božji zakon torej preprečuje zaročenki, da se poroči s svojim zaročencem, ki je tik pred poroko postal invalid in impotenten, pa čeprav si oba želita preživeti življenje drug z drugim in biti več kot prijatelja.

        Impotentni torej za Boga (po RKC) ni vreden poročnega stanu in jima brani doživljanje ljubezni na njima ljub način, čeprav jo resnično čutita drug do drugega in se sprejemata takšna, kakršna sta, in si želita preživeti življenje drug z drugim ne le kot prijatelja, ampak kot zaljubljenca, kot mož in žena.
        In to zgolj zato ker je zaročenec nezmožen (sicer le po naravni poti) zaploditi otroka. In posledično bosta s strani Cerkve in Boga označena za grešnika, če bosta kaj več kot prijatelja.
        Hm, sama ljubezen tale Božji zakon…

        Opomba1: resničen primer:
        http://www.smh.com.au/news/unusual-tales/impotent-groom-told-not-in-church/2008/06/09/1212863524983.html

    • Ne bi nikogar sodil. Sodil pa bi sama dejanja, ne glede na storilca, saj storilec ne more opravičiti (ne)etičnosti dejanja – razen v zelo avtoritarnih, totalitarnih režimih, ko je nekdo bolj »enak« kot ostali, zato nedotakljiv in se o njem pač ne spodobi dvomiti…

      V tem konkretnem primeru pa me zanima le, če tisti, ki nekaj trdijo, zmorejo prevzeti tudi vse posledice te trditve.

      Sicer pa nisem jaz tisti, ki “sodi” zaročenki impotentnega invalida, ki je to postal tik pred poroko, da se kljub njeni željji ne sme poročiti z njim, in ju posledično označuje za grešnika, če bi želela ostati kaj več kot prijatelja… Jaz jima privoščim vso ljubezen;)

      • Bla bla, g. Ananas. Vaša etičnost je zgolj filozofska. Na videz. Kaj pa vi ceste o etičnosti. Za vas je recimo smrt zlo, ker ste sočutni. A smrt je tudi odrešitev, končna sodba, prehod v raj. Mar tega ne privoščite človeku?

        O ljubezni tudi samo nakladate. Zakaj v vašem primeru ta par ne bi mogel uživati ljubezni neporočen? Mislim da jo lahko. Vaše sočutje je lažno, če nimate razuma.

        • Glede na odsotnost argumentov v vašem komentarju (a obilo ad hominem obkladanj) lahko hitro zaključiva: zame je smrt, povzročena s strani drugega, res zlo (razen v zelo redkih primerih, npr. evtanazija v zelo redkih primerih), nepovzročena smrt pa le naravno dejstvo (in v tej razpravi nepomembna).

          Tako je zlo (zame) tudi pomor egipčanskih otrok s strani Boga (za to gre namreč v citiranem odlomku iz Eksodusa, o tem se pogovarjamo v tem delu),a za vas očitno ne.
          Zakaj se potem dejavno ne zavzemate za takšna dejanja, če jo, kot ste utemeljili etičnost povzročene smrti, tako “privoščite človeku” in je “prehod v raj”? Če je nekaj etično, je vredno spodbujanja…

          Glede para: kako pa bi takšen par lahko užival svojo ljubezen cerkveno neporočen, če bi hotela biti v “polnem občestvu” s Cerkvijo oz. Bogom? Ali imata torej lahko npr. telesne nežnosti, ki pomenijo več kot prijateljstvo?

          Za Cerkev je par, ki živi življenje kot mož in žena, pa nista Cerkveno poročena, nevreden obhajila. Božji zakon (kanon 1084) pa jima preprečuje obljubo zvestobe in ljubezni drug drugemu in telesne nežnosti…

          • Odveč vam je razlagati, ker ste tako užaljeni.

            Ne moreta živeti kot mož in žena, saj je on impotenten ste napisali. Torej nimata nobenega problema ne z Bogom, ne s Cerkvijo.

            O etiki sem vam samo postavil ogledalo. Da bi videli svojo neobjektivnost. Žal to ni mogoče, ker ste večji od Boga.

          • Brez skrbi, obkladanje “bla, bla”, “kaj pa vi veste…”, “…tudi samo nakladate…” me ne gane, saj izhaja iz nemoči argumentiranja tistega, ki to stresa;)

            Zakaj tak par ne bi mogel živeti kot mož in žena, čeprav je on impotenten? Če postane impotenten po poroki, zakon obstane. Ali torej takrat ne živita več kot mož in žena?

            Gre za vprašanje, kaj je bistvo zakonskega odnosa (oz. vsakega ljubezenskega odnosa) – če je to že njuna medsebojna ljubezen (ki se lahko odraža tudi v telesnih nežnostih – mimogrede: obstajajo tudi telesne nežnosti, ki presegajo prijateljstvo in jih tudi impotentni lahko izvajajo), je nelogično preprečevati takšen odnos takemu paru.

            Cerkev ga namreč preprečuje, saj se ne moreta poročiti cerkveno (na srečo pa jima poroke ne brani država). In če hočeta živeti v ljubezni povsem enako kot drugi pari (minus nezmožnost tistih spolnih odnosov, ki zahtevajo erekcijo – kar pa v samem bistvu ne prizadene njune ljubezni), ju bo Cerkev označila za nevredna prejeti Jezusa (torej imata problem z Bogom in Cerkvijo), in to zgolj zato, ker je zaročenka tudi po nesreči in nastanku invalidnosti njenega zaročenca odločena ljubiti impotentnega.

            Res pa je, da je za Cerkev bistvo poroke zaradi “rodovitnosti” zakona tudi “konzumacija”. A s tem smo se od polja ljubezni že oddaljili in se približali goli dogmi (o Božjem namenu neločljivosti spolnega odnosa in rodovitnosti), čeprav je (vsaj po mojem mnenju) ljubezen (tudi v spolnem aktu) neodvisna od (ne)rodovitnosti (če se o tem oba strinjata), saj se dajeta drug drugemu (pač le v telesnem stiku odražata njuno ljubezen) in ne nekomu tretjemu.
            A v tem delu razumem, da boste imeli zaradi dogme Cerkve drugačno stališče.

  5. Glede gornjega razmišljanja povem še to zanimivost, ki se je zgodila v Malagi, Španija. Mlada fant in dekle sta se cerkveno poročila. Žena je kmalu spoznala, da njen mož za erekcijo potrebuje FETIŠ! Ne boste verjeli, njegov fetiš je bilo vonjanje smrdljivih potnih nogavic… Malaško cerkveno sodišče je omenjeni cerkveni zakon takoj, po hitrem postopku, kar ni navada in praksa, omenjeni zakon razglasilo, da ga nikoli ni bilo!!!!

    Lep pozdrav.

    Franci Koncilija

  6. Moja misel ne zadeva zadnjih člankov, ampak nekoliko višje:

    Boga ni mogoče presojati razumsko, ampak predvsem čustveno.

    Pri razumskem gledanju na Boga je v ospredju človekova korist, ki jo človek pričakuje od Boga.Zato se človek čudi zakaj ni od Boga vedno nagrajen in zakaj so nekateri življenjski dogodki razumu nelogični.

    Pri čustvenem odnosu z Bogom pa je v ospredju ljubezen do Boga. V tem primeru pa človek pozitivno obravnava vsakršen življenjski dogodek. V jnem vidi božje sporočilo, ki je največkrat vzgojnega pomena za človeka. Zato, da bi človek odpravil svoje napake do sebe in do človeške skupnosti kot tudi stvarstva.

    To slednje, bi morali upoštevati tudi v politiki in bi z lahkoto rešili vse medosebne in razvojne probleme.

  7. Ob tej debati (še posebej ob prispevkih g. Zdravka:), ki je zame zanimiva zaradi želje in sposobnosti (vernikov v razne avtoritete) prilagajanja presoje etičnosti dejanja glede na storilca dejanja (ne pa samega dejanja), je bil opravljen zgovoren eksperiment:

    Otrokom v Izraelu je bila dana v presojo zgodba iz Biblije (zavzetje Jerihe). Otroci, ki iz besedila videli, da so opisani genocid opravili “junaki” Biblije, so to dejanje odobravali. Otroci, katerim pa so imena biblijskih oseb in krajev nadomestili z drugimi, pa so isti dogodek zavračali.
    Zanimivo je tudi, da so otroci, ki so genocid zagovarjali, le-to počeli z izključno verskimi “argumenti”, npr. “pravilno so ravnali, da so ljudstvo iztrebili, saj so bili druge vere…”

    Tamarin (profesor na Izraelski univerzi) je v tem poskusu nakazal, da “ko je iz igre odpadla zvestoba verski pripadnosti, je velika večina otrok izrazila moralno sodbo, kakršno lahko pričakujemo od večine ljudi. Tisto kar je spremenilo odnos otrok do genocida, je bil torej izključno zorni kot, ki ga je določalo versko prepričanje.”
    http://archives.timthinksthat.net/2010/02/religion-morality-and-how-it-divides/

    Skratka, kar sem hotel z vsemi mojimi komentarji pod tem člankom povedati (hvala vsem za razpravo:), je, da si želim, da bi presojali etičnost dejanj ne glede na storilca, ter da bi ravnali izključno po merilih sočutja, altruizma, (ljubezni, če hočete)- že samo to je dovolj, da bodo naša dejanja sočutna in ljubeča.
    Takoj, ko bomo pa za presojo etičnosti uporabili argument avtoritete, pa to ne bo nič dodatno pripomoglo k etičnosti dejanja, ampak v primeru, da avtoriteta ne ravna etično, slednjo celo zavrlo.

  8. Spet sodite Boga. Prav zanima me kdo je to otrokom v Izraelu dal v presojo… Tisti, ki tako uči ali uporablja Biblijo, tega ne sme početi. To je zloraba otrok! In vi skozi etičnost tega ne vidite?

    • Spoštovani g. Zdravko, mislim, da se lahko strinjava, da imava očitno res v temelju povsem različna merila za presojo etičnosti.

      Vaša (ne)logika etike, po kateri je takšen poskus versko neobremenjene presoje biblijskega dogodka zloraba otrok, hkrati pa se vam pomor nedolžnih egipčanskih otrok (ki naj bi se po doktrini vaše vere dogodil) s strani Boga ne zdi sporen (ker se v dejanja avtoritet, v tem primeru Boga, pač ne spodobi dvomiti…) – to je res neka povsem druga “etika”, za katero sem vesel in ponosen, da je ne zagovarjam.

  9. Še dobro da ste dali link. Sem šel brat in glej, profesor ki je to počel je dobil odpoved!!! Le zakaj?!

    Če Bog za vas ni avtoriteta, potem ne vem kaj na vam rečem.

    • Zakaj je dobil odpoved? Raziskava je bila narejena v 60tih in 70tih prejšnjega stoletja. Glede na versko zagrizenost v Izraelu (sploh v takratnih razmerah) me takšno ravnanje ne preseneča.
      In je takšno ravnanje je le še dodaten argument v podkrepitev tezi, ki jo je ugotovil v eksperimentu (morebitna neetičnost eksperimenta pa niti ne vpliva na samo veljavnost teze).

      Če smem, eno vprašanje za Vas, g. Zdravko:
      če bi vam Bog naročil (na katerikoli način že, ki bi vas prepričal, da je resnično Božje naročilo), da me ubijete. Ali bi to storili?
      Zelo vesel bom Vašega odgovora.

      • Ne vem zakaj. Ampak predpostavljam, da zaradi zlorabe otrok, kot sem vam že napisal. To se ne dela.

        Glede vprašanja pa, to sodi pod psihično zdravje. Znani so primeri, ko je kdo ubijal po “božjem” naročilu, in je šlo za psihično motene ljudi.

        Vi se obnašate šarlatansko, sicer bi lahko še marsikaj rekla.

        • Hvala za odgovor. Se povsem strinjam z vami, da to sodi pod “psihično zdravje”. Se mi pa ob tem zastavlja vprašanje, zakaj tako menite:
          – ali ker je naročilo uboja neetično (menite, da bi Bog sicer lahko naročal, vendar ne da bi naročil ravno umor – v tem primeru ločujete etiko od Boga, in je torej etika neodvisna od Boga);
          – ali pa zato, ker Bog sploh ne more nič naročati (čeprav v Cerkvi obstajajo pričevanja o opravljenih dobrih delih po naročilih Boga)- v tem delu pa bi se bližali ateizmu?

          Sicer pa sem vam zastavil vprašanje zato, da bi poskusil pokazati, da je etika neodvisna od avtoritet (Boga).
          – če bi namreč odgovorili z “da” (bi me ubili po naročilu Boga), bi ravnali povsem po avtoriteti in bi potrdili, da je etiko definira to, kar reče avtoriteta (Bog) – čeprav ne ustreza merilom sočutja,…
          – če bi zavrnili ukaz Boga, ker ni etičen, ali rekli, da česa takega Bog nikoli ne bi ukazal, pa bi že ločevali etiko od Boga, torej priznavate etiki samostojnost, ter da je neodvisna od Boga.

          In če je etika od Boga neodvisna, lahko mirne vesti, če hočemo, da bo naše ravnanje etično, upoštevamo le merila etike (sočutja, altruizma), ne da bi upoštevali razne avtoritete. In to je tisto, kar sem želel v vseh komentarjih pod to temo povedati.

          Lep pozdrav in vse dobro, g. Zdravko!

          • Odgovarjam ananasu- hkrati pa tudi gorazdu korotanskemu:kdor RESNIČNO ljubi,to v svoji vesti tudi natančno kot resnično spoznava in ve.Zato je zaradi te in iz te ljubezni povsem svoboden ter zato upravičen in celostno pripravljen tudi delovati, ravnati v skladu z njo.Ob tem pa brez pritoževanja tudi prevzemati nase vse posledice,ki utegnejo nastati zaradi teh njegovih odločitev.Ali z drugimi besedami:Bog in človek,svoboda in odgovornost,ljubezen in resnica so neločljivo povezane kategorije.

          • Hvala za vaš razmislek, g Baubau. Lepo ste napisali o “resnični ljubezni” (ki tudi v vaši obrazložitvi ne zajema sklica na avtoriteto).

            Ali pa je Bog (katerikoli že, če seveda predpostavimo trditev, da obstaja) enačaj ljubezni, pa lahko presojamo šele, ko presodimo njegova dejanja in ukaze (kot jih navaja verska doktrina) po merilih ljubezni (razen če ljubezen definiramo kot to, kar reče in dela Bog – tako pa bi zavzeli slepo sledenje avtoriteti).

            Če človek ravna po merilih ljubezni in si predstavlja, da je Bog ravno ljubezen, ne glede na “verske resnice”, je to (če pustimo ob strani vprašanje, ali Bog res obstaja) povsem vredu, saj bo pač vedno ravnal izključno po merilih ljubezni. Je pa to že blizu panteističnemu pristopu.

            Če pa verjame uradni verski doktrini (že teizem), ki našteva, kaj vse je Bog že storil in kateri so Božji zakoni, pa lahko (če ne zavzame stališča, da je ljubezen definirana kot to, kar reče Bog) ta ravnanja presoja po merilih ljubezni (sočutje, pomoč, solidarnost,…) in se opredeli, ali je takšno dejanje (npr. če ga bi storil nekdo drug, ne Bog) dejanje ljubezni, ali ne.

Comments are closed.