Primera podjetnika Primoža Smrtnika in koroških dečkov sta pred srebrnim jubilejem države pretresla državljane. Kje je pravna država, da podjetnik Primož Smrtnik ne more do zasluženega plačila več kot 200.000 evrov? Še bolj neverjetno: ZZZS mu dolguje 30.000 evrov, a ga noče zdraviti za Parkinsonovo boleznijo, ker mu Smrtnik dolguje za zdravstvene prispevke 19.000 evrov. ZZZS noče nič slišati o pobotanju, zato pravnik Andraž Teršek vidi v tem popolno zlorabo oblasti. »To je že zakonsko nepravo, tako očitno nepravo, da pomeni že zanikanje prava.«
Kako je mogoče, da državna služba odvzame otroka starim staršem? Ali je moč reči, da je psihoterapevt Borut Pogačnik na seji Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti pretiraval, ko je vladajoče označil za »koalicijo zla«? Toda težke besede, dajo misliti: »Mi moramo imeti boljšo družbo in to zahtevamo, zaradi uresničitve te države, ki jo imamo. Dečka morata imeti stike s starimi starši vsak teden. To, kar se dogaja sedaj, pa niso počeli niti v nacistični Nemčiji niti v stalinistični Sovjetski zvezi. (…) Ljudje božji, še v zaporih se lahko obiskujejo enkrat na teden. To je zločin, ki ga je storila država, zato je proti takšnim dejanjem nujno protestirati in jih preprečiti, saj smo vsi soodgovorni.«
Kako uresničiti zahtevo »po boljši družbi, zaradi države, ki jo imamo«? Ali v tem mogoče razbrati zahteve po več skrbi za malega državljana, več vživljanja vanj in njegove stiske, skratka več sočutja? Družba potrebuje spremembe, a kdo jih bo izpeljal, če ne njeno največje in najdražje orodje, s katerim razpolaga, se pravi država, demokratična država.
Bistvena podobnost
Morda zveni povezovanje sočutja in demokracije nenavadno, ker sočutje običajno pojmujemo kot nekaj osebnega, če že ne kar zasebnega, ki pač ne sodi v javno sfero. Vendar človeka ni mogoče secirati na ločene sfere in, ker država še kako ureja celotno življenje posameznika in vso družbo, sta tudi od nje odvisna stopnja in obseg sočutja. Družbeno-politični sistemi ustvarjajo namreč pogoje, v katerih je človek človeku volk ali, nasprotno, bližnji, vrstnik, brat in se je v njem zlahka prepoznati in z njim sočustvovati.
To je pokazal že Aléxis de Tocqueville v delu O demokraciji v Ameriki (1835 in 1840), kjer primerja ameriško demokratično miselnost s fevdalno. Pri tem se opre na pismo Madame de Sévigné svoji hčeri, v katerem govori o uporu nižjih slojev v Bretaniji leta 1675, ki je bil v krvi zatrt. »Pokrajina je lep zgled za vse druge, še zlasti glede tega, da morajo prebivalci spoštovati vladajoče in njihove žene in ne smejo kaliti njihovega miru. (…) Res je, da se mi obešanje sedaj zdi kot osvežitev.« Je bila plemkinja egoistična in barbarska? Nikakor! »Svoja otroka je nadvse ljubila in je zelo sočustvovala ob žalosti svojih prijateljev, in ko jo beremo, celo ugotovimo, da je bila do svojih podložnikov in služabnikov dobra in prizanesljiva. Toda Mme. de Sévigné si ni znala jasno predstavljati, kaj pomeni trpeti, če ne spadaš med gosposko.«
Ko namreč demokracija odpravlja družbeno neenakost in vzpostavlja strukture in zavest enakosti, omogoča izkušnjo in občutek podobnosti, zato ljudje čutijo drug z drugim in laže sočustvujejo z vsemi. Razlike so potopljene v podobnost, ki je vezno tkivo družbe. Zato je na nasprotni strani drug človek, v katerem se prepoznam, ne glede na najine spore in razlike. Naš avtor sklene: »Kadar so pri kakem ljudstvu stanovi skoraj enaki in bolj ko ne vsi ljudje razmišljajo in čutijo enako, more sleherni vselej oceniti občutja vseh drugih: na hitro se ozre vase in mu zadošča. Zato ni trpljenja, ki si ga ne bi mogel predstavljati in ob katerem mu neki skrivni instinkt ne bi razkril njegove razsežnosti. (…) V demokratičnih stoletjih se ljudje redko žrtvujejo za drugega; vendar kažejo neko splošno sočutje za vse člane človeške vrste.«
Tocqueville ne trdi, da bi ljudje v fevdalni ureditvi ne bili sočutni, seveda so bili, vendar le do sebi enakih. Sočutje je bilo zato omejeno s pripadnostjo tej ali oni družbeni skupini znotraj hierarhične lestvice. Demokracija pa z odpravljanjem hierarhije širi meje sočutja na vse človeštvo in celo na vse živo. Zato je mogoče stopnjo demokratičnosti meriti s stopnjo in obsegom sočutja.
Nujna “diferenciacija”
Da je temu tako, je 20. stoletje pokazalo po negativni poti. Družbeni projekti, ki so izrecno nasprotovali demokraciji, so namreč vzpostavili nove neenakosti: rasno, nacionalno in razredno. Če so v demokraciji razlike postavljene v kontekst podobnosti in zato drugotnega pomena, so v totalitarizmu prignane do konca v imenu (ideološke) nepodobnosti in kličejo po čiščenju.
Po primere ni treba daleč, dovolj je odpreti zapisnike sekretarjev celic komunistične partije (KP) okraja Celje-mesto. »Tov. sekretar Draksler je pozval vse sekretarje celic za pritegnitev vseh partijcev, delavcev i. dr. v demonstracijo, ki se bo vršila 14. t.m. ob 5. uri pop. proti špekulantom, črnoborzijancem in kulturbundovcem. Člani morajo demonstracijo organizirati, ter pritegniti ljudstvo za sabo, da bo demonstracija čisto spontana. (…) Nadalje naj ljudstvo odločno zahteva, da se iz Celja že končno odstranijo vsi nemčurji, da bo Celje zopet čisto. Vse to pa mora ostati v konspiraciji v toliko, da ne bo nihče slutil, da to pripravljajo člani KP.« (M. Mikola, ur., Notranji sovražniki v dokumentih okrajnih partijskih komitejev, 1998). Na drugi seji so na vrsti duhovniki in profesorji, ki jih je treba »točno kontrolirati« in »organizirati dobre obveščevalce (…) V zadnjem času so se duhovniki potuhnili in ravno to nas ne sme uspavati, moramo biti še pozornejši kot doslej. Isto je s profesorji.« Kljub partijskemu terorju ljudje še vedno držijo skupaj, kar silno moti tov. ministra Leskoška: »Člani Partije ne smatrajo Partijo kot vodilno organizacijo, ki vodi vse v borbo za socializem. Tega se ne zavedajo zato ni razredne borbe, ne vrši se nobena diferencijacija, vse zato, da se nikomur ne zamerijo. (…) Partijska organizacija na vasi je izolirana, ni povezana z masami in jih ne vodi – celo osovražena je med njimi, in to zaradi njenega neaktivnega dela na vasi. (…) Potrebno je, da z zadružništvom začnemo takoj. Kmetu dopovedati, da gre prostovoljno ali bo lačen. (…) Odgovor doseči s parolo ‘ali si za socializem, ali si proti’ …«
Parola »’ali si za socializem, ali si proti’« je ena od oblik ustvarjanja nepremostljive razlike med »človekom« in »nečlovekom«, med enakopravnimi in onimi z omejenimi pravicami ali brez njih. Socialistični »novi človek«, uresničen v avantgardi Drakslerjeve in Leskošekove vrste, nima nič skupnega z drugimi, ki so sicer videti kot ljudje, a so le »špekulanti, črnoborzijanci, duhovniki, profesorji, nemčurji …«, ki jih je treba razkrinkati, kontrolirati, diferencirati in počistiti.
Slikar in pedagog na ravenski gimnaziji B. Kumprej je pisal o povojnih pomorih na Lešah pri Prevaljah, kjer so »naši« pobili povsem nedolžne Avstrijce in nekaj domačinov (med 150 in 300 žrtev). »Vendar so mi nekateri prijazno svetovali, naj vse skupaj pustim pri miru. Moj prispevek ni bil poskus kakšne zgodovinske rekonstrukcije tega dogodka, namen je bil bolj humanistične narave: zastavil sem si namreč vprašanje, kaj se zgodi v človeku, da lahko nekega dne pokonča povsem neznanega človeka brez kakršnega koli razloga. Za Leše pa se je govorilo, da so bili ljudje pokončani na zelo brutalen način.« In ko se je pedagog kasneje pogovarjal o tem s svojim bivšim dijakom, mu je ta »enostavno dejal, da bi jih takrat morali pobiti še več« (M. Petek, Večer, 08.06.02).
Totalitarna hierarhija, zaradi katere ljudje v svojih žrtvah niso prepoznali sebi podobnih, enakih, sotrpinov, je pol stoletja kasneje v »demokratični« Sloveniji živa in govori skozi usta omenjenega dijaka. A ne le njega (da ne omenjam pisem bralcev in anonimnih komentatorjev na spletu), on je le simptom stanja duha. Pri nas so eni pač vedno znova za pobit … V pogovoru za Delo (14.01.02) se Franc Čopi-Borutin hvali, da je »v zmagovitem boju v Rovtu« prišel do avstrijskega policista, »ki pa je hlinil smrt in ni bil zadet nikamor. S psom in lastnikom sem nato opravil prav jaz.« Otopelost je tolikšna, da se je mogoče ponašati z hladnokrvnim umorom vojnega ujetnika. Sodišče v tem ni videlo nič posebnega in je zasebno ovadbo zavrnilo. Pri nas se zmagovalcev, pa tudi če so po vseh zakonih vojni zločinci, se pač ne postavlja pred sodišče! Leto za letom opazujemo, kako se zbirajo »zmagovalci« z vse bolj odločno voljo pokončati vse »izdajalce in pomagače okupatorja«, ki menda spet dvigujejo glavo. Totalitarni simboli zamenjujejo simbole demokracije, rehabilitacija, celo povzdigovanje partijske kriminalne združbe je na dnevnem redu … in to nikogar več ne moti. V takšnem ozračju si »ta pravi« lahko privoščijo vse, so nad vsem in vsemi! Žal, še vedno drži, kar je ugotavljal Jože Pučnik: »Slovenci smo še vedno razklani. (…) Razkol vzdržujejo današnji oblastniki v Sloveniji, ki so jim vrednote revolucije in revolucionarji še vedno moralni in politični vzor« (Večer, 29.06.02).
Kaj nam pa morejo, morejo …
Primera koroških dečkov in podjetnika Smrtnika sta le vrh leden gore. Opozarjata, da se v državnih strukturah in med njenimi »ministri« – tistimi torej, ki bi ji morali streči, služiti – krepi duh večvrednosti in posebnosti, nedotakljivosti in ošabnosti. Država omogoča nastajanje »novega razreda«, nove jare gospode, pa naj so to tajkuni in bančniki, uradniki in drugi državni uslužbenci … Imajo oblast, imajo se za oblast, in … nihče jim nič ne more! Brez težav se namreč skrivajo za zakonodajo in jo razlagajo po črki, tako da ustavni pravnik Trček, vidi v tem le še »zanikanje prava«, »nepravo«, kakor pravi.
Ker smo postopno zapuščali totalitarizem, smo še daleč od demokracije in daleč od dejavnega sočutja, ko sleherni čuti s slehernim človekom, posebej šibkim, in se zanj zavzema. Videti je, da se zato pri nas dogaja nekakšna reinkarnacija »aristokracije«, o čemer govori Napoleon III. v Pregledu Cezarjevih vojn: »Med raznimi ljudstvi in v raznih revolucijah aristokracija vedno preživi: če jo uničite v plemstvu, bo hitro našla svoje mesto v bogatih in mogočnih hišah tretjega stanu; uničite jo v teh, pa bo prišla na dan in našla zatočišče med tovarniškimi delovodji in voditelji ljudstva.« Težko se je izogniti misli, da ugotovitev Nobelovega nagrajenca za ekonomijo (2001) Josepha Stiglitza o ruski tranziciji, ne velja tudi za nas: »Deset let trajajoče tranzicije, med katero sta se izjemno povečali revščina in neenakost, medtem ko je peščica ljudi obogatela, ni mogoče opisati kot zmago za kapitalizem in demokracijo.« Tudi za sočutje ne, žal!
