Težave pravosodja so dediščina tovarišev v usnjenih plaščih

12
1605

Izvor težav v slovenskem pravosodju ni civilna družba, ki se zavzema za obtožene, ampak dediščina tovarišev v usnjenih plaščih.

Moj dedek je bil sodnik. Po drugi vojni je bil kazensko premeščen iz Ljubljane v Kočevje, ker je sodil po veljavnih zakonih in ne v skladu z željami vplivnih »osvoboditeljev«. Ko se je lahko vrnil delat v Ljubljano, je hodil k nedeljski maši zjutraj ob šestih. Ne, ker bi menil, da bo njegovo obiskovanje maše ostalo za tovariše v usnjenih plaščih neopaženo, ampak da je dal Udbi signal, da se želi izogibati težavam z oblastjo.

Na to epizodo v naši družinski zgodovini sem se spomnil, ko sem v Delu prebral članek:

»Florjančič molil za pravično sodstvo«. Članek problematizira udeležbo predsednika vrhovnega sodišča pri maši, pri kateri je somaševal in pridigal dr. Tadej Strehovec, ki ga državno tožilstvo obtožuje »javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti.«

Podnaslov članka navaja, da je bila maša v podporo dr. Strehovcu. V resnici je bila to vsakoletna »rdeča maša«, v mnogih državah tradicionalna evharistična daritev, pri kateri se zberejo pravniki ob začetku sodnega oziroma akademskega leta. Morda je kdo prišel k maši, da izkaže solidarnost z dr. Strehovcem, a sodniku, ki podpore javno ni izrazil, udeležbe pri maši nikakor ni mogoče očitati.

V članku je sodniku Florjančiču omogočeno, da pojasni nesmiselnost sumničenj, vendar članek kot celota razpihuje predsodek, da veren sodnik, tak, ki hodi v cerkev, ne more biti nepristranski; včasih bi rekli, da ni moralno-politično neoporečen.

Članek je bil objavljen šele devet dni po samem dogodku, »naključno« na isti dan, ko je bilo objavljeno, da je Mirko Krašovec oproščen vseh obtožb v primeru Betnava, ter na dan, ko je bila sodna obravnava proti p. Strehovcu. Pojavili so se tudi drugi članki izpod peresa preverjenih družbenopolitičnih delavcev, ki opozarjajo, da naj bi bili sodniki in tožilci pod pritiskom »desničarske« civilne družbe.

Obseg ne dovolj dokazanih obtožb in posledično oprostilnih sodb v politično zanimivih primerih je v zadnjem času že tako velik, da bi tudi politično neangažirana večina lahko posumila, kaj je glavni problem slovenskega pravosodja.

Izvor težav ni civilna družba, ki se zavzema za obtožene, ampak dediščina tovarišev v usnjenih plaščih.

Članek je  bil prvotno objavljen v 44. številki tednika Družina (2018).

12 KOMENTARJI

  1. To je to!
    Jasno in jedrnato!

    Pravosodje še vedno pretežno deluje tako kot v bivšem totalitarnem sistemu, v katerem je bilo pravosodje le podaljšek komunistične partije, ki je dirigirala miselnost in odločitve pravosodju.

    Temu pravosodje ni storilo konec.

    To bo takrat, ko bo o tem sprejelo jasno odločitev in bo izvedlo izobraževalne aktivnosti za sodnike ob podpori tujih demokratično usposobljenih pravosodnih strokovnjakov oziroma sodnikov.

    Vprašam vas: Zakaj za pravosodje, politiko, izobraževanje, medije in zdravstvo, ne velja enako kot za slovensko gospodarstvo, kateremu že vsa leta predavajo in jih izobražujejo tuji strokovnjaki, ki se spoznajo na učinkovito delovanje določenega področja, npr. gospodarstva?!

    Dokler se to ne bo spremenilo po vzoru gospodarstva, ne bo napredka!

    • Dokler vladata ” socialistična delitev”,in najemanje kreditov in zafokzevanhe, nihče ne želi sprememb. Sidniki s trajnim mandatom pa sploh ne.

  2. To je zanimiv prispevek za ureditev pravosodja in dokaz, da se pravosodje ne more demokratizirati samo.
    Potrebna je oblastna in civilna odločitev, da sodstvo ni zaščita oblasti, ampak strokovna in demokratična ustanova v interesu pravice in poštenja.
    Sojenje v interesu ljudstva je v tem smislu vprašljivo, kajti sojenje naj bo v interesu pravice in resnice. Antropološko in stvarno bi moralo upoštevati stvarnika- Boga, da bi bila pot za verodostojnost sojenja pravična in poštena. !!!

  3. Odgovor je tu:
    »Glavna naloga prava ni pregon kriminala, zaščita poštenih državljanov in podobna malomeščanska slepila, ampak varovanje konkretnega družbenega sistema in družbenih odnosov, torej v našem primeru v marksizmu zasidrane družbe z vodilno vlogo partije in delavskega razreda.« (Ljubo Bavcon)

  4. Ljubo Bavcon je bil eden od onih v usnjenih plascih. Visoki oznovec. In potem do danes siva eminenca nasega prava. Clanek razumem kot kritiko pritiska dominantnih medijev na pravosodje, naj se ne bi smelo normalizirati. Kako si le upajo problematizirat, da gre nekdo k masi. Kdorkoli. Leta 2018.

  5. Izvor težav je tudi v tem, da je Slovencu prav, da oblast deluje in sodi krivično. Slovencu je prav, češ zajebali so mene, naj sedaj še njega. Slovenec privošči! In naj se demokrati nič delajo prvični, kajti delajo enako. Ko si bo slovenec zaželel svobodo, bo to praznik. 70 let pokore v suženjstvu kot da še ni dovolj. Ko bodo komunizmu očitali krivičnost in usužnjevanje, bo to praznik v Sloveniji. Zaenkrat je vsak pripravljen takoj prodati svobodo.

  6. Kljub slabi volji, v katero nas spravlja stanje duha v Sloveniji, sem se pa zdajle razveseli, ker za udeležbo predsednika vrhovnega sodišča pri tej maši nisem vedel. Navsezadnje vsi vemo, da je sedanji rdeči režim pri nas trši od tistega v zadnjem desetletju jugokomunistične vladavine, ko bi se podrl svet, če bi si predsednik sodišča upal priti k maši brez hudih posledic zase in za svojo družino. Pa se le nekaj premika! Spomnimo se tudi, kako zanjo ostudno krastačo je morala požreti naša rdeča vrhuška, ko ni mogla podpreti svojega ideološkega brata v Venezueli, ampak njegovega nasprotnika. Ali pa prisilna prodaja bankomata, ali zavožena in pozabljena arbitraža v smetnjaku zgodovine ali ograja proti migrantom na meji namesto dobrodošlice “beguncem”! Ti dogodki le spominjajo na prihajajočo pomlad kot zvončki na mojem vrtu!

    • Če pa Sarkazem postaja optimist,kaže to samo na dve možnosti-ali je res že blizu pomlad ali pa Alzheimer…

  7. Pravičnost in poštenost je temelj prava in s tem pravosodja.

    Ta vrednotni temelj pa je bil razrušen v totalitarnem režimu in se še do danes ni znova postavil na trdno moralno podlago.

  8. Sodniki se sploh ne izobražuje, kako negujejo občutek za resnicoljubje, pravičnost in poštenost.

    Podobno je na pravnih fakultetah.

    V posledici takšnega stanja so tudi mnogi zakoni nepravični. Analiza zakonov bi to potrdila.

  9. Ta občutek pa bi morali imeti negovan novinarji. Šele potem bi bili vrednotno seme slovenske skupnosti.

    Desnica naj prednjači pri uveljavitvi teh temeljnih vrednot!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite