Dediščina 8. julija

Včeraj je minilo dvaindvajset let od tako imenovane spravne slovesnosti v Rogu. Ker sem jo spremljal kot mulc in ker je padla v čas posebnega pričakovanja, je po svoje jasno, da imam danes ob spominih nanjo mešane občutke.

Res nobenega premika? 

Zdi se, kot bi bila dobri dve desetetletji po dogodku sprava med najbolj osovraženimi in pomensko izpraznjenimi besedami v slovenskem jeziku. Razočaranje je razumljivo največje med pričami medvojnega in povojnega dogajanja, za katere bistveni premiki v vrednotenju slovenske narodne tragedije ne bodo mogli (več) priti dovolj hitro. Jezni pa so tudi njihovi vrstniki z drugega brega, saj so morali po petinštiridesetih letih, ko je bila v javnosti navzoča samo njihova zgodba, sicer majhen prostor pod soncem prepustiti drugim. Kar je vedno boleče.

Po drugi strani  jim kljub vsem zastojem tudi ni uspelo izpolniti temeljnega cilja njihovih “spravnih” prizadevanj. Sicer se je še dolgo po letu 1990 ohranjala splošna predstava, da so zločini, kakršne je obeleževala omenjena slovesnost, samo nekakšen neljub karambol, prometna nesreča, do katere je prišlo, ker je nekaj ljudi v prvih povojnih mesecih skozi naselje vozilo šestdeset na uro. Vzporedno s tem je skoraj do danes veljala krilatica “žal nam je, da so bili pobiti, toda zaslužili so si”.  Prosuli spodrsljaj predsednika Türka iz leta 2009 je skrajni odraz te krilatice. Šele odkritje Hude jame je med razmišljujočimi takšno tolažilno razlago dokončno uvrstilo med mite. V ospredje je stopilo spoznanje o resničnosti in krutosti državljanskega spopada, ki se ga je dalo prav s pomočjo različnih blažil nekako odmisliti.

Ker so državljansko vojno že antični zgodovinarji razglašali za največje zlo in je skoraj zabavno, denimo prizadevanje zgodnjih krščanskih historiografov, da bi retuširali tovrstni značaj spopadov njim ljubih cesarjev, je razumljivo, da si tudi v Sloveniji marsikdo želi nazaj v srečne čase zgolj ene zgodbe, ko kri ni kar vsepovprek škropila po udeleženih Slovencih, kakor se v državljanskih vojnah običajno dogaja, pač pa so jo na rokah imeli samo razmeroma redki izmečki.  A iz izkušnje drugih narodov in držav sedaj vemo: v tolmun bo nekoč treba pogledati. Če je dobrih dvajset let ukvarjanja s “spravo” prineslo samo to spoznanje, gre za pomemben korak.

Zmagovalci in žrtve 

Pogled ne bo lep domala za nikogar. Zato se mu vsi, kolikor se pač da, izogibamo. Najuspešneje s skrivanjem vsak za svoj prapor, kakor se je pred dobrima dvema tednoma duhovito izrazil Miha Movrin. Eni se skrivajo za prapor zmagovalcev, ki že po definiciji ne morejo narediti ničesar narobe in bi radi še naprej imeli izključno licenco za pisanje zgodovine. Drugi so se v glavnem zatekli za prapor žrtev. Do slednjih je potrebno – kot vemo – imeti pieteten odnos, zato ni vljudno spraševati, koliko in kaj so skriti za njihovim praporjem prispevali k zaostritvi tragedije. Kolateralna škoda je v obeh primerih pogumno soočenje z nelepo preteklostjo, ki ni samo preteklost idile in enotnosti, pač pa tudi nesoglasij in razkolov, pri čemer je najhuje, da so slednji presekali tudi običajno monolitno pojmovane družbene in kulturne tokove.

Lep primer je tukajšnja katoliška hierarhija. Da se je potuhnila za nalepko žrtve (kar je sicer katoliška skupnost v povprečju bila) in se ni bila pripravljena iskreno spoprijeti z demoni iz svoje minulosti, ki je bila bolj večplastna, kot je sposobna priznati, je morda celo najpomembnejši posamični razlog njene gospodarske in v veliki meri družbene kalvarije. Govoriti v tej zvezi o naivnosti je kljub vsem dobrim namenom za ustanovo s tisočletno kilometrino domala žaljivo.

Foto: Delo