Dediščina 8. julija

44

Včeraj je minilo dvaindvajset let od tako imenovane spravne slovesnosti v Rogu. Ker sem jo spremljal kot mulc in ker je padla v čas posebnega pričakovanja, je po svoje jasno, da imam danes ob spominih nanjo mešane občutke.

Res nobenega premika? 

Zdi se, kot bi bila dobri dve desetetletji po dogodku sprava med najbolj osovraženimi in pomensko izpraznjenimi besedami v slovenskem jeziku. Razočaranje je razumljivo največje med pričami medvojnega in povojnega dogajanja, za katere bistveni premiki v vrednotenju slovenske narodne tragedije ne bodo mogli (več) priti dovolj hitro. Jezni pa so tudi njihovi vrstniki z drugega brega, saj so morali po petinštiridesetih letih, ko je bila v javnosti navzoča samo njihova zgodba, sicer majhen prostor pod soncem prepustiti drugim. Kar je vedno boleče.

Po drugi strani  jim kljub vsem zastojem tudi ni uspelo izpolniti temeljnega cilja njihovih “spravnih” prizadevanj. Sicer se je še dolgo po letu 1990 ohranjala splošna predstava, da so zločini, kakršne je obeleževala omenjena slovesnost, samo nekakšen neljub karambol, prometna nesreča, do katere je prišlo, ker je nekaj ljudi v prvih povojnih mesecih skozi naselje vozilo šestdeset na uro. Vzporedno s tem je skoraj do danes veljala krilatica “žal nam je, da so bili pobiti, toda zaslužili so si”.  Prosuli spodrsljaj predsednika Türka iz leta 2009 je skrajni odraz te krilatice. Šele odkritje Hude jame je med razmišljujočimi takšno tolažilno razlago dokončno uvrstilo med mite. V ospredje je stopilo spoznanje o resničnosti in krutosti državljanskega spopada, ki se ga je dalo prav s pomočjo različnih blažil nekako odmisliti.

Ker so državljansko vojno že antični zgodovinarji razglašali za največje zlo in je skoraj zabavno, denimo prizadevanje zgodnjih krščanskih historiografov, da bi retuširali tovrstni značaj spopadov njim ljubih cesarjev, je razumljivo, da si tudi v Sloveniji marsikdo želi nazaj v srečne čase zgolj ene zgodbe, ko kri ni kar vsepovprek škropila po udeleženih Slovencih, kakor se v državljanskih vojnah običajno dogaja, pač pa so jo na rokah imeli samo razmeroma redki izmečki.  A iz izkušnje drugih narodov in držav sedaj vemo: v tolmun bo nekoč treba pogledati. Če je dobrih dvajset let ukvarjanja s “spravo” prineslo samo to spoznanje, gre za pomemben korak.

Zmagovalci in žrtve 

Pogled ne bo lep domala za nikogar. Zato se mu vsi, kolikor se pač da, izogibamo. Najuspešneje s skrivanjem vsak za svoj prapor, kakor se je pred dobrima dvema tednoma duhovito izrazil Miha Movrin. Eni se skrivajo za prapor zmagovalcev, ki že po definiciji ne morejo narediti ničesar narobe in bi radi še naprej imeli izključno licenco za pisanje zgodovine. Drugi so se v glavnem zatekli za prapor žrtev. Do slednjih je potrebno – kot vemo – imeti pieteten odnos, zato ni vljudno spraševati, koliko in kaj so skriti za njihovim praporjem prispevali k zaostritvi tragedije. Kolateralna škoda je v obeh primerih pogumno soočenje z nelepo preteklostjo, ki ni samo preteklost idile in enotnosti, pač pa tudi nesoglasij in razkolov, pri čemer je najhuje, da so slednji presekali tudi običajno monolitno pojmovane družbene in kulturne tokove.

Lep primer je tukajšnja katoliška hierarhija. Da se je potuhnila za nalepko žrtve (kar je sicer katoliška skupnost v povprečju bila) in se ni bila pripravljena iskreno spoprijeti z demoni iz svoje minulosti, ki je bila bolj večplastna, kot je sposobna priznati, je morda celo najpomembnejši posamični razlog njene gospodarske in v veliki meri družbene kalvarije. Govoriti v tej zvezi o naivnosti je kljub vsem dobrim namenom za ustanovo s tisočletno kilometrino domala žaljivo.

Foto: Delo

 


44 KOMENTARJI

  1. Moj pogled na zadevo je … napaka gospoda nadškofa Šušterja, ker Cerkev tu ne more biti sogovornica v spravi. Moji sorodniki so bili kristjani in partizani. Torej??? Sicer pa, kot sem slišal, je bil mariborski škof odločno proti ustanavljanju domobrancev …

  2. Verjetno bi se bilo treba vprašati sploh o ustreznosti termina sprava, saj v našem primeru nikakor ne more iti za enakovredne faktorje.

    • Žebljiček na glaviček! Natanko tako!

      Če morilec ne prizna svojega dejanja, o spravi ne more biti govora!
      Če lopov ne vrne ukradenega, o spravi ne more biti govora!

    • Morda bi lahko uporabili tudi termin “pomiritev”. V obeh primerih pa mislim, da ni nikakršnega pogoja o kakršnikoli enakovrednosti. Kje ga vi vidite, rx170?

  3. ”Sprava” je res neroden izraz. Sprava je možna med dvema enakovrednima subjektoma v sporu. V skladu z mednarodno ureditvijo, na kateri temeljijo združeni narodi, pa pripadniki zmagovite in poražene strani iz 2. svetovne vojne to niso.

    • izvajalci komunistične revolucije v Sloveniji in njihovi idejni nasledniki se niso nikoli (zares) opravičili slovenskemu narodu za vse gorje, ki so mu ga povzročili.

      rdeči kmeri. press

    • Maja, lahko prosim pojasnite, kateri mednarodni (pravni) akt imate v mislih? Imam občutek, da nekaj razumete močno narobe.

        • Združeni narodi so se od takrat močno preoblikovali in razširili na praktično vse države v svetu, tako da tovrstne delitve, ki jo omenjate, že precej časa ni več. Samo za primer, Nemčija je trenutno nestalna članica Varnostnega sveta ZN, enega najvišjih organov te organizacije.

          Sicer pa enakovrednost, kakorkoli jo že definirate v smislu povojnih odločitev, v razpravi glede sprave oz. pomiritve sploh ne igra vloge.

  4. Kaj meni strokovnjak dr. Jože Ramovš o spravi:

    Sprava je najbolj humana in ustvarjalna rešitev hujšega spora med dvema človekoma ali skupinama ljudi. Skupaj z dobroto, ljubeznijo, kesanjem in odpuščanjem spada v vrh mogoče človeške ustvarjalnosti: je resnično nekaj povsem novega v srcih obeh nasprotnikov, kar vsak izmed njiju sam povzroči in stori v resničnosti njunega medsebojnega odnosa.

    Zaradi njene učinkovitosti v spremembi slabega medčloveškega odnosa v dobrega bi jo lahko imenovali tudi socialno spreobrnenje.

    Sprava ni nič drugega kakor obojestransko kesanje in odpuščanje.

    K spravi človek kaj lahko pristopi tako, da nasprotniku kaže, naj se mu “spravi s poti”; če se noče, pa se tako ali drugače “spravi nadenj”. Po tej poti ni sprave.

    Do nje pride, ko vsak izmed nasprotnikov “po-spravi pred svojim pragom” in s tem pripravi svojo hišo, da bo nasprotnik lahko prišel vanjo kot gost. Da le eden začne pospravljati svojo hišo, pa sprava med njima ni več daleč.

  5. Sprava lahko temelji samo na resnici.

    Težko pa se je iti spravo, ko ti leva medijska mašinerija, njihovo politično vodstvo in zaledje vsako iskanje resnice označijo kot preštevanje kosti, kot kolaboracijo, kot fašizem….

    Težko se je iti spravo, ko SLS, DL in DESUS nočejo odpirati “ideoloških tem”. Gre pa za čisto pravna in človeška vprašanja.

    Iz zgodovine se je izkazalo in se še kaže, da žal taktika komunistov nič ne gleda na občečloveške vrednote. Mislim, da je potrebno s komunisti in njihovimi nasledniki ravnati zelo previdno, taktno, a tudi resnicoljubno.

    Dokler jaz ne pridem v spovednico in se svojih grehov ne pokesam, mi grehi niso odpuščeni.

    Komunisti naj najprej spregovorijo o svojih grehih. Dosti je še živih.
    Naj kdo spregovori o medvojnih pobojih, o Hudi jami, o Kočevskem rogu…
    To bo osnova, da se začnemo pogovarjati o spravi. Do takrat je sprava samo neka floskula. Take sprave tudi ne potrebujemo in si je ne želimo.

    Mislim, da bi bilo prav, da bi npr. Nova slovenska zaveza, slovensko izseljenstvo napisalo neke jasne civilizacijske pogoje, pod katerimi je sprava mogoča.

    Spovednica naj bo torej odprta. Jasno pa je, kaj mora storiti tisti, ki se želi spraviti s svojim narodom. Če želi…

    Zaenkrat smo slišali samo 70 let tišine in dodatnega hujskanja in netenja sovraštva. Ne bodimo naivni. Ne želimo si sprave za vsako ceno.

    • Sprava z Novo slovensko zavezo???? Dajmo raje pol kar direkt s Hitlerjem, ne vem, zakaj bi prek posrednikov.

      • Vidiš, dokler so razmišljanja na slovenski levici taka, kot je tvoje (in taka razmišljanja dejansko tam so), je govoriti o spravi brez pomena. Iz tvoje strani gre za navadno zmerjanje.

        Levičarji itak vsakega, ki ni po vaši meri označite za fašista ali nacista. Mogoče so določeni ljudje v težkih vojnih razmerah takim podtikanjem še verjeli, danes pa komunistični retoriki zmanjkuje sape. (Po logiki komunističnih medijev so bili fašisti npr. Jože Pučnik, Andrej Bajuk, od živečih sta ena največjih Janez Janša in “klerofašist” Lojze Peterle…)
        Pri nas ni treba dolgo razmišljati. Takoj ko levičarska trobila nekoga označijo za fašista, smo lahko prepričani, da je to narodnozaveden, pošten in delaven, družbeno odgovoren demokrat.

        Pakt s Hitlerjem pa so komunisti podpisali že pred drugo svetovno vojno. Torej ga ni potrebno ponovno sklepati. ???

        • Veš kaj, ko bo domobranski Drobnič šel v Dražgoše ali na Pohorje in rekel mea culpa, nikoli več!, pol se lahko pogovarjamo dalje.

          Kučan je šel v Rog.

          Kdo je pa bil na pravi strani pa je onkraj debate.

          • Dražgoše in Pohorje!

            BLEDGG, naštel si dva kraja največje partizanske sramote.

            Za Dražgoško bitko se ve, kako “zmagovalno” se je končala in kako drago so jo plačali dražgošani.

            Kar se tiče Pohorskega bataljona, pa se med ljudmi in v medijih že desetletja šušlja, da ga je dala pospraviti partija.

            Kap te bo, če ti dam namig, da naj bi imel svoje prste vmes tudi Franc Rozman – Stane, čigar enota je tedensko likvidirala do šestdeset nedolžnih Slov encev.

            V Ljubljani še živi tovariš, ki bi o tem vedel precej povedati, če bi sprgovoril po resnici.

            Pa molči in molčijo tudi preiskovalci.

        • Celo še več! Komunisti so celo napovedali vojno Angliji! Seveda je ta napoved trajala do napada Hitlerja na SZ, potem pa je Stalin dal drugo komando. Ampak to se, gospod Bled ne šteje, kajne?

        • Nekoč sem tudi slišal, da je bila v Pohorskem bataljonu bolj četniška mentaliteta kot komunistična in zato so morali umreti. Kdaj bodo Nemci odprli svoje arhive?

          Še klic iz spomini prave zgodovine: četniki so uradna vojska tedanje uradne vlade Jugoslavije.

  6. Ko diskutiram z ljudmi po gostilnah – pač nimam drugih možnosti – ostanem vedno osamljen s svojim mnenjem, da je bil pač komunizem zločinski sistem, ki se je tako trdovratno zakoreninil v ljudi, da ga je še danes veliko in vsepovsod (nikoli ne veš, kje se bo manifestiral na svoje subtilne načine). Ne samo da mi nihče ne da prav, prav zaasovražijo me, kaj da imam tako fanatičen odnos do komunizma, ki ni bil le slab. Zaradi njihovega mnenja se ne sekiram preveč, ker vem, da bo nekoč prevladala resnica, sami pa so čisto navadni omejenci. Zelo pa me prizadene vsakršno relavitiziranje in izenačevanje komunizma in domobranstva s strani ljudi, ki veljajo za demokratične publiciste (kot je g. Aleš Maver). G. Maver, da bi se začeli Slovenci spravljati in se nehali skrivati, bomo morali narediti še veliko tega. V prvi vrsti pa bomo morali narediti “medijsko revolucijo”. Slovenija nujno potrebuje demokratični dnevnik. V tem, da ga nima, je kriva tudi “Evropa”, ki ji tako imenovana razdeljenost Slovencev očitno ustreza. Tudi veliki narodi (Britanci), kjer se je svetovna kultura žlahtnila, imajo veliko masla na glavi glede “slovenskih vprašanj”. Nadalje, veliko najpomembnejših slovenskih publicistov in novinarjev je pravih duševnih pošasti z enim očesom in z enim ušesom. Kako se pogovarjati s človekom, ki si je sam zamašil tisto uho, v katerega mu štuliš resnico?
    Sam sem prepričan, da če bi ljudje v svoji komunikaciji že takoj na začetku vzeli v obzir, da nihče med nami ni popoln, da vsi delamo napake, bi avtomatićno presahnila polovica nestrpnosti. Samo za to gre: Glejte, kako (k sreči komaj še) glavni mediji obravnavajo npr. Janšo ali Cerkev?! Komajda še prenašajo, da Janši ne morejo nič dokazati v zvezi z orožjem, in komajda prenašajo, da že dolgo ni bilo odkritega kakega pedofila med slovenskimi duhovniki.
    Drži. Verjetno se bi res najbolj približali Bogu, če bi na primer kristjani svoj resnicoljuben obraz postavili v žrelo slovenske privoščljivosti! Toda, kot sem zapisal, vsi smo samo ljudje. Vsak zdrav človek noče nobenih daril, hoče zasluženo plačilo in pa odkrito igro. Da pa se boš kar tako izpostavljal monstrumu, ki ga ne vidimo v celoti, saj ima korenine prikrite, bi bilo malo preveč.
    Prav zato je podlaga zahtevi za resnico samo ANTIKOMUNIZEM. Ker v komunizmu se ne skrivajo samo vsi politični ekstremizmi, skriva se vsa sprevrženost tega sveta, ki se napaja – naj se sliši še tako melodramatično li celo noro – v peklu. Odločilna tolažba nam je lahko, da smo ljudje v osnovi dobri.

    • ”Tudi veliki narodi (Britanci), kjer se je svetovna kultura žlahtnila, imajo veliko masla na glavi glede “slovenskih vprašanj”. ”

      Angleži so kolaborante vrnili na podlagi določb jaltske konference, ne po njihovi lastni iniciativi – čeprav pa veliko proti tudi niso imeli.

      • Te določbe so bile del skrivnega dopolnila uradnim dokumentom, ki so jih vpleteni skrivali preko 50 let. Zakaj skrivati, če je stvar čista? Jasno je, da so se zavedali, da delajo narobe …

  7. Jaz predlagam odrekanje revoluciji. Odprta spovednica? To je hinavščina. Spovednice so zaprte, spovedniki zavezani molčečnosti, skratka, to je ideja, ki jo komunisti lahko vedno upravičeno zavrnejo.

    Drug problem pa je da so nepremagljivi. Vse ki so bili nevarni so pobili. Danes ne narod ne Cerkev nima pojma kako naprej.

    • Za spravo naroda bo potrebna “odprta” spovednica.

      Sicer je pa že Ciceron ugotovil, da je molk v določenih primerih glasnejši kot kričanje. Oziroma da molk pove vse in še več.

      Molk ob odkritju Hude jame. Drugorazredni molk predsednika države.
      Ali nam je ob odkritju te grozote kaj novega povedal Janez Stanovnik, mogoče Milan Kučan, mogoče ZZB, mogoče kdo od prejemnikov partizanskih pokojnin, mogoče kdo od cveta slovenske levice, mogoče kakšna Liberalna Akademija?

      Ta molk in molk nekaterih “intelektualcev in kulturnikov”, ki bi morali razčistiti stvari nam predvsem pove največ o naravi tistih, ki so molčali.

      Iluzije, da si želijo sprave, po takem dogodku res ni več vredno gojiti. Zelo dobro moramo vedeti s kakšnimi ljudmi imamo opravka in temu primerno moramo delovati.

      In ni res da so nepremagljivi. Se pa strinjam, da sta narod in del Cerkve delno zmedena. To nas kliče k delu in ne k mešanju megle.

      LP

        • Če te prav razumem, tebi položene rože in Stanovnikove besede pomenijo spravo. Hehja…. V istem mandatu pa Dežmana odstavijo z mesta direktorja muzeja novejše zgodovine, etc.

          Kučan je tudi prišel v Kočevski Rog in se rokoval z nadškofom Šuštarjem. Hkrati pa je levica napadala cerkev po vseh medijih….

          Vse to obnašanje žal spada v rubriko: “Zelo dobro moramo vedeti s kakšnimi ljudmi imamo opravka in temu primerno moramo delovati.”

          In še vedno sprašujem – kaj novega je v gornjem navedku povedal Janez Stanovnik. Ali tega morda še nismo vedeli?

          Ni pa povedal niti tega, kdo je notri, kdo je pobijal… Pa ja nisi tako naiven, da misliš, da ZZB nima teh podatkov. Izgleda, kot da so naredili prisego molčečnosti, ki je zapečatena s krvjo.

          Cvetje na grobove partizanov smo včasih vsi morali nositi v okviru šolskega programa. Danes pa opazujem razne stare spomenike in vidim, da so zapuščeni. Res mi še ni prišlo na misel, da bi tudi tam lahko odločil kakšno rožico in zmolil kakšen očenaš. Ideja je pa dobra.

          Seveda pa ne moremo slaviti raznih komandantov Stanetov in tovarišev Titov. Žal ne.

    • NEPREMAGLJIVI?
      kDO JE NEPREMAGLJIV RAZEN TISTI, KI GA NI PREMAGALO ZLO V TEOLOŠKOBIBLIJSKEM SMISLU in tisti, ki bodo imeli njegovo pričevanje-vero vanj – V Jezusa, od mrtvih vstalega.
      Strasti so slepa sila, ki se ji predajajo brezbožni v boju proti vernim, ki so zanje moteči, ker pritiskajo na njihovo zmotno vest. Da so jih veliko pobili, je res. Vendar zakaj so to prikrivali, če je to tako zmagoslavno dejanje. Zakaj je njihovo osnovno orožje še vedno zavajanje in laž in prevara. Najslajše se smeje tisti, ki se zadnji smeje. Komunistom, predvsem kriminalcem in lažnivcem ob misli na smrt verjetno ne gre prav nipč na smeh. Za Kučana in Stanovnika in njim podobnim bi se bolje podalo, čpe bi pomislili da čas mineva in dni odšteva in če jim za zagrešene zločine ne bo do smrti nič žal, potem se bodo za veselje in smeh za vedno poslovili. Njihove žrtve pa se v veliki meri že kar nekaj “časa” “sdmejijo” in veselijo in se bodo še naprej, brez konca.
      In ti si upaš trditi,da so ti bedniki nepremagljivi, ki jih je v njih srcih zlo že zdavnaj strlo in jim Bog ne daj, z grožnjo za vso večnost uničilo srečo. Zaenkrat so le v navidezni svobodi, v resnici pa so ujeti v zlato kletko iz katere je le en sam izhod: spreobrnenje in zapustitev lopovske druščine tudi za ceno darovanja lastnega življenja – darovanja samega sebe za zmago resnice že tudi na zemlji. Vse , ki molite, molite skupaj z menoj za vse te nesrečnike, ki so konec koncev naši izgubljeni bratje, ki so za oblast in sijaj kovine izdali svoje krščanske korenine in pogumno srce.
      V filmu Pogumno srce je podan čudovit nauk v pogovoru pred usmrtitvijo Viliema, glavnega junaka. “Vsi bomo umrli, a malo jih je, ki resnično živijo”. Prihodnost, utemeljenma na nedolžno pobitih, zamolčanih in trohnečih po številnih grobovih naše lepe domovine in nedolžni pred rojstvom pomorjeni otročiči z vsemi drugimi prizadejanimi in nepopravljenimi krivicami ne more biti srečna in resnično svobodna za vse. Resnično svoboden je lahko le človek, ki ga ne bremeni teža kakršnega koli zločina proti človeštvu ali proti kateremukoli človeku.

    • Ja, ampak Milanu Kučanu pomeni odpuščanje to, da pozabimo na zgodovino.
      Ali je odpuščanje to, da nimam pravice zvedeti, kje so pokopani moji predniki?

      Rekel bom tako: Apostoli so odpustili tistim, ki so Jezusa pribili na križ. Kljub temu pa so naprej oznanjali resnico – veselo oznanilo.

      Odgovor se skriva v naslovu papeževe okrožnice.

      LJUBEZEN in RESNICA

      Ne gre ne brez enega, ne brez drugega.

      • ”Apostoli so odpustili tistim, ki so Jezusa pribili na križ”

        A ni bilo Jezusovo poslanstvo, njegov ”smisel”, da ga pribijejo na križ?
        Zakaj bi potem to nekomu ne odpustili?

        • Spostovana gospa Maja,

          v nestetih jamah po Sloveniji lezijo trupla zrtev komunisticnega rezima. Ali se ve, kdo jih je pobil, zmetal vanje in jih skrival pred ocmi javnosti tako, da jih je zasul z apnom? Ker se ocitno imate za pravicno, upam, da boste tudi za ta vprasanja iskali odgovore. Ko boste ugotovili, kdo je to storil, jih vprasajte, ali te zlocine obzalujejo. In ce jim bo iz srca zal, potem povprasajte se svojce ubitih, ali bodo tem zlocincem odpustili.
          Ne vem, od kod Vam ugotovitev, da je smisel Jezusovega poslanstva, da ga pribijejo na kriz. Jezus je iz srca odpustil tistim, ki so ga umorili. Smisel je ljubezen in odpuscanje.
          Tudi v splosno izobrazbo sodi poznavanje Svetega pisma, vsaj v evropski kulturi. To, kar prebiramo na raznih portalih, je, milo receno, zalostno.

  8. ODPUŠČANJE , tistih , ki ležijo po globelih ? RABLJE je treba prisiliti , da gredo pogledati v “HUDO JAMO ” , da vidijo lastne “sadove revolucije ” ! ČE ne pristanjejo z lepa , potem zgrda , zvezati z žico in odpeljati na ogled ! Če bi RIBIČIČU odpustili vse medvojne grehe , bi za obtožnico zoper njega bilo dovolj , preko dvesto od njega ” odkljukanih ” ljudi v zaporniški knjigi , po “osvoboditvi ” ! !
    TO JE PARTIZAN CIRIL ! KOCIJANČIČ JE ŽE NA SPRAVNI SLOVESNOSTI PREZENTIRAL ” RESNOST ” TEGA ACTA IN DRŽAL FIGO V ŽEPU , tako se je izkazalo !

    • CACTUS, ni držal fige v žepu, kot se temu reče, temveč je z rokami globoko v žepu in ob šankarski drži vsem na očeh igral žepni biljard.

  9. Polpretekla zgodovina se nam bo vračala toliko časa, dokler se ne bodo komunistični klavci in njihovi dediči iskreno opravičili slovenskemu narodu za svoje zločine, se pokesali za preko 600 grobišč ter 200.000 izvensodno pobitih, in dokler ne bodo jasno in glasno priznali, da se med leti 1941 in 1945 niso borili proti okupatorju, ampak so izvajali bratomorno boljševistično revolucijo, boj za oblast in fizično likvidacijo nasprotnikov revolucije. Priznati morajo tudi odgovornost za 45 let totalitarnega komunističnega režima, za teror in zatiranje osnovnih človeških pravic in svoboščin, za zaplembo narodovega premoženja ter gospodarski, finančni in moralni bankrot države. Zavezati se morajo, da bodo prenehali indoktrinirati ljudi z lažmi o NOB, z lažmi o pozitivni vlogi komunistov ter diktatorja Josipa Broza in ostalimi njihovimi pravljicami, kar med drugim pomeni drugačno učenje o komunizmu v šolah ter ukinitev medijskega komunističnega monopola. In nenazadnje, pristati morajo na brezpogojno lustracijo in se za vedno umakniti z vseh političnih, gospodarskih in medijskih funkcij.

    Šele takrat, ko se bo vse našteto zgodilo, bo Slovenija res svobodna, demokratična in samostojna. Do takrat pa se bodo razni pajaci sprenevedavo čudili, da državljanska vojna, ki so jo 1941 začeli komunisti, še kar traja. Ja, traja, ker imamo zločin, zločincev pa ne. Ko bodo zločinci spoznani za krive in ustrezno kaznovani, bo konec tudi državljanske vojne.

  10. Dokler ne bo razneslo te gnojne jame, tolk časa ne bo komposta, ki mu pravite sprava! To lahko narede le zreli, moralni ludje, ne pa lažnivi hujskači z visokimi “borčevskimi” penzijami!

  11. PETER @ ZA absurd štejem primer , da je imela ” tolažnica ” HOSTARJA -PARTIZANA , KI NI IMELA NITI DNE DEL. DOBE , KI JO TOVARNIŠKA SIRENA NI NIKOLI PREGANJALA , budila , tisoč evrov pokojnine !
    DELEŽNIK njenih uslug , podpisnik, pa je kot priča trdil , da je ” štrikala štunfe ” za partizane ! TAISTI, je bil v SEVNICI priča vsaj dvestopetdesetim osebam // 250 //, da so dobili dvojna in drugačna priznanja !

    • Znan mi je primer danes 90-letne gospe, ki je enkrat nesla partizanom večerjo. Dobila je status borke, si pod izredno ugodnimi pogoji kupila 15 let delovne dobe in že čez 60 let uživa dobro borčevsko pokojnino. Le-ta je veliko višja od tiste, ki jo dobivajo utrujeni in izčrpani možje, ki so polnih 40 let delali na žagi (takrat ni bilo viličarjev, žerjavov itd.). Ali je to pravično? Zato pa se prejemniki teh pokojnin tako razburjajo, ko se morajo odpovedati delu te vsote. Te stvari je znal naš komunistični oz. socialistični sistem zelo zvito izkoristiti za svojo korist. To je tudi razlog, da veliko ljudi noče slišati prave resnice o vojni.

  12. PRIPOROČAM članek v “reporterju ” , v pismih bralcev “ZAKAJ RDEČA ZVEZDA NE SODI NA DRŽAVNO PRPSLAVO ” , preberiti ! VSI živeči poklicni revolucionarji bi morali v HAG !

  13. Domobranci so bili glede na razmere nuja. Nekateri namreč enačijo domobranec z zločinec. Tako tolmačenje enači komunist s poštenjak, kar je povsem zgrešeno gledanje. Ne moremo o teh stvareh razmišljati mimo zgodovinskih dokazanih dejstev, zato sedaj nebi o tem.
    Boli me, ker pri nas še ni nobenega pravega reda in je na tem področju velika zmeda, kar sseveda onemogoča, da bi v ospredje prišla resnica, ki bi nas lahko poenotila, vendar nam še vedno vlada Kučanovih več resnic, ki so daleč od pčrave pietete do umrlih, zato tudi spoštovnja in prave sprave med živimi še nekaj časa ne bo. Srčno upam, da se motim.

Comments are closed.