Deček s Sotle gre na volitve

15

Omenjati Tita in volitve v enem stavku je pravzaprav protislovno. Stari maršal je dal jasno vedeti, da volitev ne mara in jih je svojim “bratskim narodom” vsaj napol zares privoščil samo enkrat, čeprav se ni kot njegovi takratni poljski, romunski in bolgarski bratje potrudil niti za ponarejanje rezultatov, marveč je opozicijo diskvalificiral že pred štartom. Pa še je bilo dovolj komaj za 90 odstotkov glasov in nekje v zaostali slovenski provinci je celo izgubil. Kljub temu se bo 4. decembra na volilnem lističu prenekateremu volivcu očitno zableščalo ime dečka s Sotle.

Ni dežela za dosmrtne kadre

Zasluga za zgodovinsko ironijo gre ustavnemu sodišču. Sledje je z nepričakovano enotnostjo in razumnostjo svoje odločitve presenetilo veliko ljudi. Ustavni sodniki so se po vsem videzu zavedali, da odločajo o usodi pobalinske poteze nekaj pootročenih starcev, ki jo je deloma pripisati običajni starčevski “žlehtnobi”, deloma pa človeško razumljivi želji, dati lastnim dejanjem pečat neminljivosti in  napačne odločitve in hude spodrsljaje pomesti pod preprogo. Posebej všeč mi je bil poudarek na dosmrtnem maršalovem predsedovanju. Ne da bi na dolgo in široko razpravljali o zaslugah in napakah, o bivanju in niču, je hitro jasno, da človek, ki v republikanski ureditvi kaže toliko zaničevanja do ustanov republike, da se da oklicati za dosmrtnega šefa države, v demokratični državi ni kandidat za počastitev v obliki imena ulice. Seveda nalaga odločitev ustavnega sodišča vsem hkratno obveznost, da bomo po enakih vatlih presojali tudi kakšno morebitno novo starčevsko otročarijo, do katere utegne priti v spremenjenih razmerah in bi ravno tako ciljala na postavljanje oltarja podobno ademokratičnim ali kar antidemokratičnim lunikom.

Tukaj so varuhi ustave potegnili še eno pomembno ločnico. In z njo pravzaprav najbolj razkrili pobalinsko naravo v senci Hude jame vsiljene odločitve. Ni vseeno, ali je bil posameznik maršalovega kalibra počastitve deležen v nekih minulih časih, ko se država vsaj uradno še ni trkala po prsih in mahala z zakonitostmi liberalne demokracije, ali tako rekoč včeraj. S tem sodišče ni samo pragmatično rešilo skrbi tistih lokalnih veljakov, ki v svojih mestih še hranijo podobno poimenovane mestne predele, marveč je rešilo tudi vprašanje razmejitve zasebnega in javnega kulta. Prvega seveda nima smisla preganjati in če kdo do dosmrtnega predsednika čuti dosmrtno hvaležnost, jo bo pač še naprej izkazoval. Ne more pa se mu v tem pridružiti državna ali lokalna oblast, katere tovrstna dejanja imajo veliko simbolno težo. Pootročeni starci so se omenjene razsežnosti še kako dobro zavedali. Če bi jim nakana uspela, bi bil dosmrtni sovražnik svobodnih volitev – skupaj z njimi – uradno uvrščen v demokratični kanon.

Titova koalicija je Jankovićeva koalicija

Načeloma nimam pomislekov niti o splošnem tajmingu odločitve. Vprašanje je, ali bi bila javnost zanjo pred desetletjem (že) zrela. Res pa je, da do Hude jame nikoli ni bilo tolikšne potrebe po vnovičnem maršalovem prištetju med blažene. A ne bi imel nič proti, če bi ustavni sodniki Titovo cesto mleli kak mesec ali dva dlje.

Iz nje so sedaj neizogibno naredili volilno temo. Kar je toliko pomembneje, ker pozornejši pogled pokaže, da se klub oboževalcev Titove ceste skoraj prekriva s klubom oboževalcev ljubljanskega župana, ki uradno še zmeraj premišljuje o vstopu v volilno tekmo. Oba kluba sta izrazito medgeneracijska. Starčki in starke Tita obožujejo, ker simbolizira manj zapletene preddemokratične čase, in morda še bolj, ker jih je preprosto spominja na za vedno minulo mladost. Janković jim je všeč, ker je še vedno “ponosen” na zdaj uradno neustavno odločitev svojih svetnikov, pa tudi, ker z vsem, kar je, hkrati vzbuja lažno upanje, da bo zmogel spet pričarati okolje preddemokratične, jugoslovanske, Titove Slovenije. V klubu so še mladci in mladenke, za katere je Tito bolj ali manj bajeslovno bitje nekje v družbi kralja Arturja in Ata Smrka, kar pomeni, da o njem nimajo jasnih predstav, slišali pa so o njegovi domnevni prebrisanosti, ko je vlekel za nos tako Ruse kot Američane. Iz podobnih motivov se nagibajo h gospodarju prestolnice, ker se kot “pravi car” vkihne na dolgočasna demokratična pravila in zaprašene, s stvarnostjo skregane pravne predpise.

Čas je za volitve brez maršala

Najteže je razumeti tretjo, po generacijski pripadnosti večinoma srednjo skupino v obeh druščinah. Lahko bi jo označili celo kot intelektualno hrbtenico gibanja za Tita in za ljubljanskega župana.  Gre večinoma za ljudi, ki se napajajo pri vrelcu istih demokratičnih idealov, v imenu katerih je ustavno sodišče razsodilo, kakor je. Toda v strahu pred prevlado domačijskega tradicionalizma, ki je nekoč v resnici pustošil po Slovenskem, so ostali povsem brez kompasa in vidijo v avtokratskih figurah pokojnega maršala in nekdanjega najboljšega soseda najboljši ščit pred njim.

Zaradi opisanega križanja oboževalcev bo torkova odločitev skoraj gotovo doživela kak neposreden odmev. Menim, da to ni bilo potrebno in da bi si Slovenci dvajset let po nastanku države končno zaslužili volitve brez človeka, ki je tako očitno preziral svobodno ljudsko glasovanje.

Foto: Drugi svet

15 KOMENTARJI

  1. Gospod Aleš,
    jaz pa mislim, da bi bil prav, če bi enostavno zapisali:
    Titoisti so imel od tega korist in se ji ne mislijo kar tako odpovedati. Mlajša generacija pa noče svojim očetom postaviti vprašanje: “Očka, kaj si pa ti delal med vojno? Ali si po vojni tudi ti metal ljudi v jame? Je vse naše imetje ukradeno?”

  2. Vprašanje Očka kaj si delal takrat (takrat = WW2 ali povojna Juga, ali leto 1991 ali 10 let nazaj) je verjetno zelo pomembno za naslednje generacije, pa vendar ne toliko kot to, da se samo Slovenci ne znamo soočiti z zgodovino in zato podiramo vse kar nas to zgodovino spomninja. Najboljši primer so spomeniki, saj so redki ostali na svojih mestih, da bi opozarjali na neko sliko zgodovine. Ko greš po Ljubljani jih je ostalo le še nekaj, ostali so izginili, zadnje čase tudi zaradi vrednosti materialov iz katerih so izdelani. Tito je bil osebnost. Boril se je na strani, ki je zmagala. Ta mu je za nagrado dopustila državo, ki je spretno sodelovala tako z vzhodom kot z zahodom. Seveda to ni bilo najbolje, ni bilo patudi najslabše. Vsekakor leta smo doživeli, preživeli in se celo zabavali.

  3. Podplat: Trditev, da se ne znamo soočiti z zgodovino zato, ker podiramo spomenike, je napačna. Z zgodovino se ne znamo soočiti in zato še nismo obsodili nobenega od vojnih zločincev. Sicer pa so spomeniki namenjeni nekomu, ki ga častimo, ne pa zato, da žrtve zločinca še vedno spreletava srh, ko gredo mimo. Tudi Gadafija je zahod zaradi svojega oportunizma in pokvarjenosti častil, dokler jim je to prihašalo koristi. Govoriti o Titovi karizmatičnosti in dobrih lastnostih je enako, kot če govorimo o karizmatičnosti drugih zločincev, kot npr. Hitlerja, Stalina, Mao Ce Tunga, Pol Pota, Kim Il Sunga, Bokasse in podobnih.
    In Tito se ni boril na strani zmagovalcev – je le izvajal krvavo revolucijo. Mantra o vojaški pomembnosti partizanov nam je bila vcepljana le zaradi domačih potreb, v resnici so bili za potek WW2 povsem marginalni.

    • Bebo, jugoslovanski partizani so prisili Tretji rajh, da je imel na območju bivše Jugoslavije 12-15 divizij, ki so jih Nemci krvavo potrebovali predvsem na vzhodni fronti. Ne ti nam o vojaški nepomembnosti Titovih partizanov!

  4. Podiranje spomenikov ne pomeni nove zgodovine. Slovenska se ni začela leta 1991, niti 1945, niti 1919 ampak precej prej. In obdobja so zaznamovali ljudje, ki so imeli nekaj kar vidva nnimata. Vizijo.

  5. Če misliš, PODPLAT, resno, kar si rekel, potem bo potrebno znova postaviti spomenike avstrijjskim cesarje in nekdanjemu jugoslovanskem kralju ter znovapoimenovati ulice in trge po Musloliniju in Hitlerju, ki sta najbolj zaslužna, da so prišli na oblast krvavi komunisti.

  6. Kdo je zaslužen, da je Evropo preplavil socializem v obliki Hitlerja in Mussolinija, nato pa pol Evrope socializem v obliki Stalinovega komunizma. Zadnjih 50 let pa je večino EU držav krepilo Državo, birokratski parat in centralno -plansko gospodarstvo.
    Najbolj liberalne države so Singapur, Hong Kong in Švica. Pod Obamo še ZDA postajajo vedno bolj socialistične. Kaj je ljudem, da se znova in znova odločajo za variacije gospodarskega in družbenega modela, ki uničuje gospodarstvo, razvoj, nagrajevanje dela in vedno bolj spodbuja birokracijo, blefiranje in hvatanje krivin. Zato so vse podzvrsti gospodarstva v težavah: razvoj v podjetjih, šolstvo, zdravstvo, socialna skrb, penzijski sistem, državni parat. Iz dneva v dan se v medijih prebijamo iz KRIZE V KRIZO, iz reševanje enega kolhoza en mesec in drugega kolhoza naslednji mesec.

  7. Mislim, da je bila odločitev ustavnih sodnikov pesek v oči. Po tej odločitvi jih bo večina demokratov imela za nepristranske. Toda spomnimo se, Petrič je izrecno poudaril, da ta odločitev velja za nova poimenovanja. Stara imena ulic… po revolicionarjih pa so zgodovina, oz. skladna z ustavo.
    Glede na to, da ima velika večina slovenskih mest v seznamu ulic tudi revolucionarje (zločince) je seveda mala verjetnost, da bi se pojavila nova. Stara imena pa bodo ostala. To pa je cilj rdečkarjev.

    • Sem vedel, da imajo nekaj za bregom, samo nisem mogel ugotoviti kaj. Sedaj si mi odprl oči. Tudi če rdečkarji naredijo kaj dobrega, so njihovi nameni zagotovo pokvarjeni! Kako že pravi Jezus? ” Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo.” Ampaki naši kvazikristjani tako ali tako ne berejo Biblije.

  8. Ljudje veselite se!

    Janković bo s svojima sinovoma ustanovil STRANKO ZA SPREMEMBO NAMEMBNOSTI KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ s sedežem na Cipru.

    Častna člana stranke bosta Golobič in Kresalova.

    Levica je rešena.

    Ne bo jim zmanjkalo denarja.

  9. MEFISTO, STRANKA G. JANKOVIĆA in njegovih sinov, bi se lahko imenovala kar “KSS ” ali razpotegnjeno “Kleptomanska stranka Slovenije ” ! DOKAZI SO ŽE TU !

Comments are closed.