Volivci in davkoplačevalci imamo pravico vedeti in videti, ne slepo verjeti

1
pismo ministru Marjanu Dikaičiču v zvezi z nadzorstveno pritožbo za uvedbo avdiovizualne povezave in navzočnost javnosti v sodnih dvoranah

Objavljamo pismo ministru Marjanu Dikaičiču v zvezi z nadzorstveno pritožbo za uvedbo avdiovizualne povezave in navzočnost javnosti v sodnih dvoranah, saj imamo davkoplačevalci pravico vedeti in videti, ne slepo verjeti.

Javna obravnava zahteve za dostop javnosti v primeru sodne obravnave o volilnih nepravilnostih na lokalnih volitvah v Ljubljani novembra 2018 se le s težavo prebija v javnost. S tem v zvezi sem poslal celo pritožbo na Vrhovno sodišče in dobil sem enako negativen odgovor, kot je bil izražen v mojem predlogu Upravnemu sodišču, čeprav so izpolnjeni vsi pogoji za drugačen pristop: da se sodstvo v resnici odpre javnosti, in to brez prostorskih omejitev 8 + 10 sedežev v dveh prostorih Upravnega sodišča. Gre za način, ki je v epidemiji covida-19 pa tudi sicer v dobi digitalizacije edino sprejemljiv. Sicer pa je sedanji skrajno restriktiven način omejevanja javnosti še toliko bolj neupravičen zdaj, ko je celo Sodni svet RS aktualni vladi oporekel upravičenost uvedbe ukrepa PCT in je torej kakršnokoli drugo varno spremljanje sodne obravnave onemogočeno.

Ni dolžnost volivcev in davkoplačevalcev, da kar verjamejo, njihova pravica je, da slišijo in vidijo

Volivci in davkoplačevalci imamo pravico vedeti in videti, nikakor pa ne dolžnosti verjeti, saj nam tehnika zlahka in v celoti ter brez posebnih stroškov in prilagoditev sodnih dvoran omogoča neposreden uvid v dogajanje v sodni dvorani.

Predsednica Upravnega sodišča v Ljubljani dr. Jasna Šegan povsem neprepričljivo in neargumentirano trdi, da namreč na Upravnem sodišču za paralelno spremljanje sojenja »nimajo ustrezne tehnične infrastrukture in za prenose prilagojenih sodnih dvoran«. Tudi izgovor na stroške takega prenosa je povsem izmišljen, saj se ta tehnika lahko uporabi celo na povsem cenenem pametnem telefonu.

V državi, kjer je sicer ugled sodstva na izjemno nizkem nivoju zaradi številnih skrajno dvomljivih sodnih odločitev in celo škandaloznega sojenja o isti stvari po neenakih merilih, je javnost neprecenljiva in izredno pomembna.

Prisotnost javnosti je tudi povsem skladna s pozivi same sodne veje oblasti za spoštovanje sodstva, ne nasprotno. Spoštovanje si sodstvo lahko pridobi z delom, ne s skrivanjem za sodnimi zidovi. Pravkar prejeti odgovor predsednika Vrhovnega sodišča gospoda mag. Damjana Florjančiča ne odgovarja na postavljeno pobudo oziroma zahtevo, saj išče razloge v obratni smeri, to je v prid zaprtosti in izključevanja dostopa javnosti namesto odpiranja sodišča javnosti, pri čemer nikakor ne gre za banalen primer, pač pa za ključen problem demokracije – zagotavljanje nadzora glede poštenosti volitev.

Če je volja, je mogoče spremljati sojenje tudi po avdio- in videopovezavi

Odgovor predsednice Upravnega sodišča dr. Jasne Šegan, češ da ni možnosti za digitalno avdio- in videopovezavo, je za lase privlečen in izmišljen argument in ga zanika tudi stališče ministra za digitalizacijo. Očitno si na Upravnem sodišču želijo, da se kamena doba v slovenskem sodstvu nadaljuje.

Medtem ko imajo sposobnost komuniciranja na daljavo celo petletni otroci in to tehniko brez težav uspešno uporabljajo v šolstvu in celo pri verskih obredih, si slovenska sodna oblast na Upravnem sodišču – in to celo ob hkratnem zavračanju pogoja PCT s strani Sodnega sveta – prizadeva v sedanjih razmerah izigrati in onemogočiti najbolj logično rešitev – javnost sojenja po avdio- in videopovezavi.

Sodstvo je preveč resna zadeva, da bi ga lahko prepustili samovolji in samozadostnosti sodne veje oblasti. Zato v imenu mnogih volivcev in davkoplačevalcev v Mestni občini Ljubljana, ki menimo, da so bile volitve župana in občinskega sveta novembra 2018 nepoštene, na ministrstvo za pravosodje vlagamo nadzorstveno pritožbo, da ustrezno ukrepa v prid javnosti sojenja s prisotnostjo občinstva v sodni dvorani na digitalen način.

Če je to zadevo treba dodatno zakonsko urediti, pa pozivam vlado in tri ministre – za pravosodje, za digitalizacijo in za javno upravo, da v DZ čim prej vložijo predlog za ustrezno dopolnitev zakonodaje.

Ne pozabimo: zagotavljanje poštenosti volitev z nadzorom javnosti na voliščih in v predvolilni kampanji je prvi predpogoj demokracije.

Vili Kovačič, volivec in predsednik društva Davkoplačevalci se ne damo

Pripis: začasna in takojšnja, čeprav netrajna rešitev pa je premestitev prvega naroka s Fajfarjeve 33 na Gospodarsko razstavišče v Ljubljani, kar pa seveda ne izključuje trajne digitalne povezave.

Strinjam se s tem, da ni nujno. da so vse obravnave javne, nikakor pa z omejitvami javnosti v primerih kršenja demokratičnih pravic državljanov, med katerimi sta volilna pravica in poštenost volitev na prvem mestu.

1 komentar

  1. @prispevek: »[…] V državi, kjer je sicer ugled sodstva na izjemno nizkem nivoju zaradi številnih skrajno dvomljivih sodnih odločitev in celo škandaloznega sojenja o isti stvari po neenakih merilih, je javnost neprecenljiva in izredno pomembna. Prisotnost javnosti je tudi povsem skladna s pozivi same sodne veje oblasti za spoštovanje sodstva, ne nasprotno. […] pri čemer nikakor ne gre za banalen primer, pač pa za ključen problem demokracije – zagotavljanje nadzora glede poštenosti volitev«.

    ======

    Prvo navedena poved prispevka v delu, »ugleda sodstva na izjemno nizkem nivoju zaradi številnih skrajno dvomljivih sodnih odločitev in celo škandaloznega sojenja o isti stvari po neenakih merilih«, odstira srž problema akutnega slovenskega razkola, ki je temeljni problem globoke slovenske krize. V globini tega problema je lahko práizvorni vzorec oziroma arhetip poštenega sojenja v Slovencih o tem, kaj je temeljno globinsko vrednotno prav in kaj ne, pokvarjen. Slednje je neusahljivi vir akutne neenakosti pred zakonom in čisti nukleus temeljnega mehanizma te krize – vseslovenskega razkola.

    In obratno, zavarovanje izonomije (enakosti pred zakonom) preko meritokracije (pozitivne selekcije) na podlagi enega in edinega vrhovno poenotenega, temeljno globinsko vrednotnega merila o tem, kaj je prav in kaj ne – slovenske Ustave, učinkuje kot lepilo in neusahljiv vir učinkovitosti skupnosti slovenskega naroda in države ter je možna rešitev njene akutno globoke razklanosti.

    Slednje je skladno s pričakovanji v nadaljnjih navedbah naslovnega prispevka g. Kovačiča. Ob akutnem problemu vprašljive poštenosti sojenja v tej državi je treba delo uradnih oseb z javnimi pooblastili sodne veje oblasti podvreči meritokratskemu nadzoru javnosti. Posebej usodnega pomena za celotno skupnost tega naroda in države je to, kot ob zadevnem primeru prispevka, ko gre »za ključen problem demokracije – zagotavljanje nadzora glede poštenosti volitev«.

    Kaj je merilo javnega nadzora nad delom uradnih oseb z javnimi pooblastili sodne veje oblasti?

    Precizno gledano je merilo v prvi in tretji povedi 24. člena (javnost sojenja) Ustave RS – »Sodne obravnave so javne. […] Izjeme določa zakon.«. Preko druge povedi 8. člena Ustave, po kateri se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, je merilo še na primer v 1. povedi prvega odstavka 6. člena (pravica do poštenega sojenja, ki vključuje tudi » the right to a public case hearing«) ratificirane in objavljene Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (KVCP) s spremembami in dopolnitvami.

    »Pravica do poštenega sojenja, katere esencialna komponenta je pravica do obravnave oziroma zaslišanja pred neodvisnim sodiščem, zaseda prominentno mesto v demokratični družbi, pri čemer je tisto, kar je ogroženo, zaupanje, ki ga mora sodišče v demokratični družbi odsevati v javnost in, nad vsem, v stranke postopkov«. (Slednje cit. smiselno po 1. in 3. povedi 61. točke obrazložitve dokončne sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, opr. št. 75804/01 z dne 27. 11. 2008).

    Kajti, »javnost postopkov je namenjena varovanju strank pred sojenjem v tajnosti, brez javnega nadzora, saj je zavarovanje poštenosti sojenja eden od temeljev demokratične družbe«.

    (Slednje cit. smiselno po 93. točki obrazložitve dokončne sodbe navedenega sodišča, opr. št. 12643/02 z dne 21. 9. 2006, ki se v angl. glasi: »In any case, it remains to be examined whether the first applicant was entitled to a public hearing. The Court reiterates that the public character of proceedings protects litigants against the administration of justice in secret with no public scrutiny; it is also one of the means whereby confidence in the courts can be maintained. By rendering the administration of justice visible, publicity contributes to the achievement of the aim of Article 6 § 1, a fair hearing, the guarantee of which is one of the foundations of a democratic society […].«).