David Cameron in “sloveniziranje” evropske politike

13
767
David Cameron in “sloveniziranje” evropske politike

Kar nekaj časa je trajalo, da smo dočakali iz ust Davida Camerona nekaj, kar bi utegnilo biti podobno opravičilu. Pustimo ob strani, da ga je izrekel v upanju, da bo z njim prodal več izvodov svojih spominov, ki bodo vsak čas izšli. Pustimo ob strani tudi, da je opravičilo polovično. V intervjuju, ki ga je dal Timesu, namreč ni zmogel toliko možatosti, da bi odločitev o razpisu referenduma o brexitu označil za to, kar je, za napako. Še vedno hoče bajati o tem, da je bilo glasovanje “nujno”, in ne da prav svojemu nekdanjemu finančnemu ministru, ki ga zbada s povsem upravičeno besedno “ti in tvoj prekleti referendum”.

Oh, ta presneta čustva

Prav tako so po Cameronovo za sedanjo godljo, v kateri niso le konservativci, marveč celotno Združeno kraljestvo, krivi predvsem drugi, med njimi Boris Johnson. Seveda, vzoren učenec z elitne šole ni nikoli kriv. Vendar naj še enkrat ponovim: da, kampanja zagovornikov izstopa Združenega kraljestva je bila umazana, toda največjo odgovornost nosi tisti, ki je kampanjo povsem po nepotrebnem sploh sprožil in omogočil. Tisti del, ki je še najbolj podoben opravičilu, je Cameronova ugotovitev, da je podcenjeval, kako močna čustva bo referendum o brexitu sprožil.

To stopnjo samokritike pri Cameronu podobnih voditeljih držav Evropske unije redko srečamo. Pa kljub temu je potrebno izraziti začudenje, kako da ministrski predsednik Velike Britanije ni vedel, da je vprašanje odnosa do evropskih integracij temeljna ločnica britanske politike, ob kateri si je zobe polomil še vsakdo, ki je na tej točki hotel napenjati lok. Dovolj bi se bilo spomniti križev in težav Margaret Thatcher, na katero z ustnicami prisega vsak dober torijec, iz zadnjih let njenega mandata.

Seveda Cameron ni povedal, da si je najbrž predstavljal, da bo velik del teh čustev speljal na svoj mlin. Oziroma jih začasno je in relativno večino spremenil v absolutno. Kakšne  bodo posledice, je v tistem trenutku odmislil, ali pa se je naivno zanašal, da bo referendumsko kampanjo lahko ohranil pod nadzorom. Zato ni nič pametnejši njegov najnovejši domislek, da bi morda lahko predstavljal izhod iz britanske zagate nov referendum. Priznam, dolgo sem tudi sam gojil takšne upe. Vendar je razkol v britanski družbi, ko je (Cameron, poudarjam) spustil duha iz steklenice, do te mere napredoval, da izid ne glede na predznak v odstotkih ne bi bil bistveno drugačen in da bi v vsakem primeru pustil nezadovoljnih bistveno preveč ljudi.

“Sloveniziranje” na pohodu

David Cameron je pač značilen predstavnik prevladujoče smeri (zahodno)evropske politike našega časa, morda celo “junak našega časa”, a pod narekovaji. Drugače kot generacija njegovih predhodnikov je skupaj s kolegi iz večine zahodnoevropskih držav podlegel trendu, ki bi mu hudomušno lahko rekli “sloveniziranje”.

Kot sem že večkrat pisal, je ena temeljnih zagat slovenske politike, da se v njej predstavniki na oblast dobesedno zalepljene politične opcije zaradi nominalno leve in s tem napredne usmeritve kljub zarjavelosti svoje oblasti in idej predstavljajo kot nosilci napredka, kot avantgarda in s tem na neki način celo (seveda namišljena) opozicija svoji lastni prevladi, saj ustvarjajo, čeprav so vseskozi na vrhu, vtis, kot da za dogajanje v državi (kot “avantgarda”) niso odgovorni.  Simbolično se to stanje, kot sem že večkrat nakazal, najbolj pokaže ob vsakoletnem prižiganju prvomajskega kresa na Rožniku, kjer kak viden predstavnik oblasti povsem v duhu jugoslovanskih časov nastopi z dramatičnim protisistemskim in “protirežimskim” nagovorom.

Ampak dolgo je kazalo, da gre za sicer silno nenavaden in za lokalno okolje silno neprijeten pojav, ki pa je vendarle omejen na čudaško Slovenijo in na kakšno z njo primerljivo, praviloma postsovjetsko okolje. V zadnjih letih imamo občutek, da se virus širi. Da so tudi etablirani zahodnoevropski voditelji, kakršen je bil Cameron, odkrili blagodati stanja, v katerem vzpostavljajo sistem in so obenem sami sebi opozicija. Vprašanje varovanja okolja, ki so ga že pred časom spustili v apokaliptične vode, je naslednje torišče, na katerem bodo v tem prizadevanju očitno zelo uspešni.

Pri vsem skupaj vsak pomislek dobrodošlo pokrije grožnja s populizmom, kot v Sloveniji že desetletji vse pokrije grožnja, da bo, če ne bo “po naše”, na oblast prišla resnična opozicija. Pri tem se velikokrat spregleda dejstvo, da so na oblasti in imajo s tem škarje in platno v rokah na zahodu skoraj povsod uglajeni politiki Cameronovega tipa in ne populisti. Kot populisti tudi niso sprejeli odločitve o referendumu o brexitu.

foto: Mark Harrison

13 KOMENTARJI

  1. Referendum je oblika demokraticnega odlocanja. Cameron nosi sokrivdo, da so se Britanci vecinsko slabo odlocili. Delez krivde, ki mu jo skoraj obsedeno pripisuje Maver, je pa pretiran. Kaj naj bi torijski voditelj ukinil tudi volitve v skrbi, da Britanci ne bi poslusali sirene populistov? Primerjave Camerona s slovenskimi populisti tipa Sarec, Erjavec, ne razumem. Cameron ali Blair sta bila tako cloveka kot voditelja povsem drugega kova. Zacensi od inteligence, kultiviranosti, izobrazenosti naprej. Prekvalitetna sta bila zal za te plehke case druzbenih omrezij tipa instagram.

  2. Zato pa imamo blokadno stanje kot zadaj Angleži:
    – v zdravstvu
    – v pravosodju
    – v medijih
    – v politiki
    in še kakšnega, ki ga povzroča levi blok, ker ne dopušča, da bi se razvozljale blokade, ki na teh področjih ne dopuščajo odpravo pomanjkljivosti, ki so protiustavne narave zaradi pomanjkanja demokracije, resnicoljubja, pravičnosti, poštenosti in odgovornosti.

  3. Avtor tudi neuravnotezeno spregleda odgovornost vodstva laburistov za sedanjo godljo. Zacensi s Corbynom, ki je bil njihov voditelj tedaj in je se danes. Cameron se je trudil, da bi odlocitev Britancev sla v prid obstanka v EU. Corbynove podpore pri tem ni bilo. Nasprotno.

  4. Ena v javnosti neobelodanjenih blokad v zdravstvu je tudi ignoriranje zdravstvene preventive pri vsakemu človeku oz. pacientu.

    Zdravniki so dodatno nagrajeni od števila zdravstvenih posegov pri pacientu namesto, da bi bili predvsem nagrajeni od zdravstvenega učinka, da je posegov pri pacientu čim manj.

    Pri tem imam v mislih tudi pooperativne kile, ki se po različnih operacijah pri pacientu zelo pogoste, največkrat zaradi tega,ker je zdravnik nestrokovno saniral prejšnjo operacijo.

  5. Ima. V Angliji je blokada zaradi brexita.

    Pri nas pa je blokada, ki nima imena brexit. Ima pa še večji pomen za življenje Slovencev.

    Ko gledamo težave drugih, je prav, da nas te njihove težave spomnijo na naše.

    Saj je splošno znano, da si lažje ugotoviš vzroke in posledice napak oziroma blokad pri drugih kot pri sebi.

    Vendar, ko jih ugotovimo pri drugih, je idealna priložnost, da ugotovimo vzroke in posledice napak oziroma blokad še pri nas v Sloveniji.

    Potem smo zajahali konja napredka.

  6. Prav zanimivo in zaskrbljujoče je tole z brexitom. Če bi uspel celo trdi brexit s prehodom na WTO pravila namesto EU pravil, bo to za EU zelo dobra preizkušnja. Kaj je EU in kam cilja?! Ali EU sploh potrebujemo in zakaj? Prav gotovo dvomim, da EU rabimo za “ravnanje ukrivljenih kumaric”, ali GDPR, ki je z interneta postal splošno veljaven, celo v šolah, kjer so ocene učencev naenkrat zaščiten podatek. In podobne norosti, vred z CO2 boni in da ne naštevam. Veliko preveč je teh neumnosti, da dobre strani niti ne pridejo več na plano.

    • To je tvoje videnje, ki isce samo pomanjkljivosti. To je tako, kot da bi trdil, da je lipicanec grd konj. Ker da je predebel. Nasprotno, lipicanec je evidentno lep konj. Enako velja, da je EU dobra in koristna povezava. Tako evidentno, da niti argumentirati ni potrebno.

      • Počutim se napadeno bolj kot bi si zaslužil. Res da kritiziram EU, obenem pa pravim, da dobre strani ne pridejo dovolj do izraza.
        Lipicanec se lahko tudi prenajeda in zredi do kljuseta. 🙂
        Brexit bo zato preizkus tudi za EU.
        Posebej ta Irski “backstep” o katerem se pri nas govori kot o neki “varovalki” kaže, da je problem EUja, bolj kot Anglije. Namreč, EU nima idej kako to mejo realizirati drugače kot “znotraj EU”. S tem onemogoča brexit v temelju in to je tisto kar angleški parlament najbolj moti. Kot berem, bi Johnson rad to rešil pa EU vztraja na svojih pravilih, po katerih je problem nerešljiv. Odtod “grožnja” o brexitu brez dogovora, ki kot kaže ni angleška kaprica ampak nezmožnost EU, da omogoči brexit. Da sploh omogoči izhod.
        EU ima veliko dobrih plati, toda trenutno močno visi na helikopterskem denarju ECB. To je demoklejev meč nad EU, ki ga nihče ne skuša več privezati z malo močnejšimi vrvmi. Ne bomo mogli živeti samo od sklicevanja na vrednote. Že v Sloveniji vidimo kako slabo nam gre ob vsem pozivanju na demokracijo in karantanske vrednote ustoličenja knezov, kot viška zahodne demokracije na sploh. 🙂

        • Ce Britanci izstopijo iz EU, potem ne more biti drugace, kot da se med Britanijo in EU, konkretno R Irsko vzpostavi drzavna meja. Vse drugo je meni nelogicno in cudasko. Najelegantneje bi bilo potem sicer, ce se Sev. Irska pridruzi R Irski in da otok, ki je politicno razdeljen zaradi kolonialne preteklosti postane ena drzava.

  7. Seveda “junak našega časa” od Alberta Moravie je tudi junak v narekovajih… Se še spomnite te knjige in kako je nastajal fašizem ali postfašizem?
    No, “če opozicije ne bi bilo, bi jo morali ustvariti mi”
    Ali ni povdal takrat to ON in sedaj, to uveljavljajo, čeprav opozicija je, le da bi jo porinili, odrinili na obrobje, so ustanovili opozicijo samim sebi in tako pridejo gor z opšozicijo novih obrazov, nacionalbega interesa, Levico v “opoziciji” itd. “S polno ritjo ni teško srati”!, pravi stari pregovor.
    Denar za postaviti eno ali pet opozicijskih strank. seveda kvazi-opozicijskih, četudi s skrajno desničarsko retoriko, če bi bila ta v modi, ni problematičen, saj so že stare in sveže oprane milijarde pripravljene.
    Kar smešno je, ko se dobi nekaj dobrovernih in porabi nekaj sto tisoč svojih prihrankov trdo prisluženega denarja za prdvolilno propagando, potem pa se še skregajo -umetno ali resnično, to ni pomembno. Brez nekaj deset milijonov mesečno svežega dotoka denarja, tajkunskim navezam ne prideš blizu oz. čez polovico glasov in vedno manj… Mora se zgoditi mednarodno zanimanje za demokracijo v tem delu “sveta”!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite