Davčni paradiž na sončni strani Alp

0

davcna-ulicaČe drži, da sta na svetu le dve stvari, ki se jima ne da ubežati, namreč smrt in davki, potem je verjetno v tem trenutku na južni strani Alp celo teto s koso strah pred napovedmi aktualne oblasti o vsesplošnem povišanju davčnih bremen. Obljubam vodstva, da gre za ukrep, ki bo zagnal gospodarstvo, ni moč verjeti. Kot je bilo namreč že večkrat sicer pavšalno pojasnjeno, domnevno ključ do rešitve javnih financ ne leži zgolj v vseobsegajočem varčevanju, torej na strani javnofinančnih odhodkov, temveč še posebno na strani javnofinančnih prihodkov. Kot že poprej, se bomo pri nas tudi tokrat izkazali kot tisti, ki na novo izumljamo kolo. Medtem ko ključne gospodarske sile znotraj Evropske unije stojijo trdno na stališču strogega javnofinančnega varčevanja in zato povečevanje splošnih davkov v njihovem miselnem horizontu sploh ne obstaja, bomo pri nas kljub neizprosnim pravilom aritmetike, poskušali, kot že nič kolikokrat doslej, dokazati, da je ena minus ena ne samo dve, ampak tri.

Da je Slovenija socialna država, govori že ustava. Problem je, da si mnogi, kljub še tako zaprašenemu spominu, zatiskajo oči pred dejstvom, da je vsako vrednostno izhodišče, čeprav na ravni ustave, vredno ravno toliko, kolikor ga je mogoče realno uresničiti. V tem smislu povečevanje davkov zagotovo ne sodi med ukrepe za pospeševanje gospodarstva, se pa z njimi vsaj teoretično lahko financira omenjena ustavna vrednota, na katere pravo vsebino se je že pozabilo. Če torej denarja, kot ga je bilo v času debelih krav, ni, je tudi še tako zapriseženi »socialni čutečnež« prisiljen k vzdržnosti pri javni porabi in prerazdelitvi, ne pa da vzdržuje standard z novim zadolževanjem na račun prihodnjih generacij.

Kaj bo ostalo od socialne države?

V slovenski javnosti se s prikritimi nameni varovanja privilegijev ustvarja vtis o nujnosti ohranjanja svetosti socialistične ideje, ker naj bi bili ljudje pač nesposobni in sebični. Idejo socialistične države je mogoče ohranjati le z neprestanim brisanjem zgodovinskega spomina. Naša očetnjava se pred uvedbo takoimenovane »družbe brez izkoriščanja« v javnosti prikazuje kot odsotnost vsakršnih zagotovil za pomoči potrebne, kot odsotnost vsakršne zdravniške oskrbe, kot odsotnost vsakršne možnosti izobraževanja, kot odsotnost vsakršne skrbi za ostarele, invalide ipd. Dejstva govore nasprotno. Krekove zasebne hranilnice in posojilnice za kmete in delavce so obstajale pred socialno državo. Tudi ukrepe, kot je razdolžitev prezadolženih kmetov, so pri nas poznali pred dokončno zmago protiimperialistične fronte. Pred partijsko državo so pri nas sestre usmiljenke skrbele za revne bolnike po družinah in kasneje po bolnišnicah, za najdenčke, begunce in ostarele. Mnogi nadarjeni in ukaželjni otroci iz revnih družin so pred obstojem javnega šolstva ob pomoči ne majhnega števila dobrotnikov pridobili akademske naslove. Tako je bilo delovanje Zoisovega krožka ob znatni materialni podpori nekoč najbogatejšega fužinarja usmerjeno v izobraževanje neukih ter v splošni in gospodarski napredek slovenskih dežel. Zato si monopola nad solidarnostjo ne more jemati nihče, niti država.

Vse glavne blagajne za financiranje socialne države se utapljajo v rdečih številkah. Kot odgovor na takšno bankrotirano stanje državnega prerazdeljevanja se še močneje rojevajo, predvsem znotraj katoliške Cerkve, pobude za pomoč ljudem v stiski. Takšne pobude odražajo spontano in iskreno solidarnost, lastno posamezniku in kažejo ogledalo socialni državi, ki naj bi poskrbela za vse, vredne človekovega dostojanstva. Na podoben način so nedavne katastrofalne poplave v Prekmurju pokazale, da je v Sloveniji duh medsosedske in prijateljske zastonjske pomoči še vedno močno prisoten.

Šah – mat

Da so davki že od nekdaj ključ moči državne oblasti, ni treba izgubljati besed. Napotek, da se da cesarju, kar je njegovega, pritrjuje temu. Skratka, tudi oblast, pa čeprav slaba, mora od nečesa živeti. Da se z davki ne gre igrati, je že davno spoznal danski princ, ki je bil v spremstvu izdajalskih prijateljev Rozenkranca in Gildensterna poslan kot dacar v podložno Anglijo. Na srečo je Hamlet še pravočasno spregledal nevarno igro. Samo upamo lahko, da jo bo pred aktiviranjem trojke tudi slovenska vlada.