Davčna pravljica za lahko noč

Avtor: Bogomir Štefanič.

Ponavljajo se poskusi iskanja grešnega kozla za stopnjujoče se slovenske javnofinančne težave.

Slovenija se je znašla v položaju, ko jo številni analitiki vidijo kot eno izmed finančno najbolj tveganih držav evrskega območja. Ker v razmeroma kratkem času naša država za kolikor toliko normalno delovanje potrebuje precej novega izposojenega denarja, se vprašanje vzdržnosti javnih financ postavlja še z večjo ostrino. Gibanja pri tem niso optimistična: cena zadolževanja na mednarodnih finančnih trgih je v zadnjem času bistveno narasla, pod vprašaj je postavljena sposobnost samostojnega reševanja iz zadrgnjene finančno-gospodarske zanke, v katero smo se ujeli predvsem po lastni krivdi.

Seveda se lahko začnemo takoj prerekati o tem, kateri so bistveni razlogi za sedanje zamajanje v zadnjem letu opazno utrjenega slovenskega finančnega položaja, a po našem mnenju velja prisluhniti besedam tistih neodvisnih analitikov, ki trdijo, da se je položaj bistveno zaostril po imenovanju nove vlade, ki s čudaško mešanico ostrega kritiziranja ekonomskih ukrepov padle vlade, že v naslednjem hipu pa zaklinjanja na njihovo zvesto nadaljevanje pošilja signale zmedene ekonomske politike, za katero ni mogoče reči ničesar določnega.

Je pa mogoče z bistveno večjo gotovostjo reči, da so prav takšne negotove razmere odlično g(n)ojišče za populistično preusmerjanje pozornosti z realnih problemov, ki jim je nova levosučna politična metla le stežka kos (pa sedanji vladi, da ne bo pomote, zaradi usode skupne državne ladje iskreno želimo, da bi jo uspešno obdržala nad gladino!), na iskanje grešnih kozlov za nastale razmere. V ta okvir lahko umestimo pogrevanje domnevnih gmotnih privilegijev Cerkve na Slovenskem: menda ji sploh ni bilo treba iti na zdaj obubožani Ciper, saj ima kar doma popolno davčno oazo, ki ji omogoča nemoteno uživanje v bajnem in krivično pridobljenem premoženju.

Dokler take trditve prihajajo iz ust deklariranih ekleziofobov, ki so z neustavnim širjenjem nestrpnosti do Cerkve že dalj časa medijski ljubljenci, so stvari še nekako razumljive, ko pa s tem predsodkov polnim mnenjskim tokom zaplavajo tudi ugledni strokovnjaki, postane zadeva zaskrbljujoča. Zgolj za ponazoritev. Pri problematiziranju cerkvenega premoženja, ki bi menda lahko državni voz potegnilo iz blata zadolženosti, je sicer prodoren ekonomist mlajše generacije zagovarjal tezo, da bi morala domnevno ogromna fevdalna cerkvena posestva, vrnjena v postopku denacionalizacije, »ostati v rokah Slovencev in Slovenk in ne v rokah Cerkve. Mislim, da bi bila logika, kot je bila v primeru Karađorđevićev, lahko tudi v primeru Cerkve« (Sašo Polanec, Svet na Kanalu A). O, (ne)sveta preproščina, lahko le nemočno vzkliknemo ob takih izjavah. Vračajo nas v jelinčičevske in potrčevske polemike 90. let prejšnjega stoletja, ki so popolnoma zgrešene. Ne, logike fevdalcev ni mogoče cepiti na Cerkev, kar je jasno povedalo tudi ustavno sodišče, ko je odločilo, da po vojni podržavljene lastnine cerkva in verskih skupnosti »glede na njihovo vlogo občekoristnih ustanov in glede na njihov položaj v našem pravnem redu ne bi bilo ustavno dopustno enačiti z veleposestvi fevdalnega izvora«.

Podobnih cvetk ta čas kar mrgoli v medijih in »vseljudskih« vstajniških stiskanjih pesti, njihova rdeča nit pa je naslednja: rešitev večine javnofinančnih tegob je dobesedno pred nosom, le z davčnim primežem je treba iz darov za Cerkev, njenih sakralnih objektov in drugega nepridobitnega premoženja iztisniti stotine milijonov, cerkvenim šolam z javnoveljavnimi programi, duhovnikom, ki opravljajo veliko splošno koristnih dejavnosti, škofijskim arhivom, ki so sicer ene najbogatejših zbirk za raziskovanje v javnem interesu, muzeju, ki predstavlja krščanske korenine slovenstva, in še komu, ki le malo diši po Cerkvi, pa odtegniti vsakršno javnofinančno podporo. In potem se bosta Sloveniji do konca njenih dni cedila mleko in med. Davčna pravljica za lahko noč, jutro pa bo prineslo …?

Kaj lahko v takem sprevrženem položaju naredi Cerkev? Na prvi pogled prav malo. Homatije, ki jih je sprožila mariborska cerkveno-gospodarska polomija, ji v veliki meri, čeprav gre za problem ene cerkvene pokrajine, ne celotne Cerkve na Slovenskem, vežejo roke v javnomnenjsko nemoč, saj je cerkveni delež za težave zamajanega bančnega sektorja kot ene ključnih slovenskih finančno-gospodarskih težav nespregledljiv in neodpustljiv. Od tod tudi takšen medijski interes za (kazensko?) določitev bivanja nekdanjemu mariborskemu škofijskemu ekonomu, pred katerim je po nalogu vatikanske kongregacije za duhovnike leto dni premišljevanja v enem izmed avstrijskih samostanov. Gotovo bodo sledili nadaljnji ukrepi.
Pa vendar, Cerkev ima tudi za tak položaj pravi odgovor. Vedno bolj mora postajati, kot želi za vesoljno Cerkev papež Frančišek, za krajevno pa že pred njim dokument Pridite in poglejte, uboga Cerkev, ki bo na strani revnih. Ne revna Cerkev, ki ne bi imela ničesar in tako tudi ničesar ne bi mogla dajati, temveč Cerkev, ki je v zavezanosti uboštvu nenavezana na sicer nujne premoženjske temelje ter jih je zato pripravljena in sposobna brez vase usmerjenih zadržkov dati v službo vernemu in tudi nacionalnemu občestvu. Pa saj to njenih več kot 800 pravnih oseb (župnije in škofije, samostani in redovne skupnosti) v veliki večini že počne!

Vir: Družina