Danes smo se tu zbrali, ker obeležujemo skoraj 30 let, od kar so načrtovalci obrambe nastajajoče samostojne države s projektom MSNZ pravilno opredelili vojaškega nasprotnika, t.i. ljudsko armado z njihovimi podpornimi službami, kot agresorja. MSNZ projekt, ki je bil temelj nove obrambno varnostne strukture nastajajoče države, je bil povezovalni proces. Nihče od nas, ki smo bili v različnih vlogah ali položajih aktivni, pa pri tem domoljubnem procesu ni vedel, koliko časa bo spopad z JLA trajal, koliko bo žrtev in, kdo bo zmagovalec. Pa vendar smo zaupali vodstvu in uspeli.
In ne, vojna za Slovenijo ni trajala “samo” 10 dni, kakor to želijo nekateri danes lažno prikazovati. Sama vojna se je pričela z dejanjem agresije – odhodom tankov JLA iz vojašnic. Ukazano jim je bilo bojno delovanje in ne le premik enot, kot to želijo nekateri prikazati danes. Vojna se končala šele z odhodom zadnjega agresorskega vojaka z ladjo iz Kopra. Seveda moramo k temu prišteti še čas priprave za vojno, ki je praktično potekal od dneva razorožitve TO maja meseca 1990.
V tej vojni smo bili skupaj, vsi pripadniki varnostnih struktur dobesedno z ramo ob rami. Tudi zadnjega vojaka JLA smo pospremili skupaj. In enotnost je bil eden od ključnih elementov za zmago. Žal so kmalu po porazu JLA, nekateri politiki, katerim samostojna Slovenija ni bila blizu, naredili vse, da so med zmagovalce vnesli razdor. S pomočjo servilnih medijev so ustvarili medijsko delitev, na zaslužne in manj zaslužne, delitev na boljše in slabše, naše in vaše ter kriminaliziranje osamosvojitvenih uspehov in na koncu kriminaliziranje posameznih vidnih nosilcev osamosvojitve.
Dejstvo je, da smo našo vojno zmagali častno
Brez nepotrebnih žrtev, brez nasilja nad civilnim prebivalstvom, nikakršnega nasilnega maščevanja zoper tiste, ki so nasprotovali samostojni Sloveniji ali celo delali proti samostojni državi. Nobena družina ni bila nasilno “vržena” iz hiše, stanovanja.
Nobeni otroci niso postali sirote, ker so njihovi starši izginili zaradi zmagoslavnega maščevanja nad poraženci. V želji, da bi bili boljši od zmagovalcev v neki drugi vojni, smo celo poražencem ponudili službo v naših oboroženih silah. Naenkrat je bila pomembna samo formalna izobrazba, ne znanje, sposobnost ali pripadnost. Tako smo poražence postavili na vodilna mesta v Slovenski vojski. Razen častnim izjemam, jim je bilo najbolj pomembno, koliko imajo nadur in ali je kilometrina plačana ali ne. Napaka. Posledica je stanje vojske danes, ki je ocenjeno nezadostno.
Na naše sedeže se na državnih proslavah posedajo ljudje, kateri so nasprotovali nastanku te države. Pa ne samo to. Brez kančka sramu so sprejeli vidne politične funkcije v državi, katere nastanku so nasprotovali. Zmagovalci tako sami organiziramo proslave, kjer lahko povemo dejstva in širši javnosti povemo resnico. Zato si veterani vojne za Slovenija zaslužijo spoštljiv prostor v družbi. Spoštovanje do osamosvojiteljev se izkaže tudi s prenehanjem potvarjanja in prirejanja zgodovinskih dejstev glede na dnevne politične potrebe. Zmagovalcem bi morala družba izkazovati spoštovanje in priznanje za
dosežene cilje. Ne smemo pozabiti, da so nekateri za to državo žrtvovali največ, življenje. Naj niso umrli zaman. Zato ohranimo spomin na uspešno pripravo in izvedbo obrambe samostojne Slovenije.
Ohranimo samostojno državo Slovenijo. Bodimo ponosni na naša dejanja. Obkrožiti “da” na plebiscitu in potem gledati TV, ter ob pivu v gostilnah komentirati dogajanja, ni bilo isto, kot s puško v roki ali na drugi način aktivno prispevati k zmagi. Zato hvala vam, zaradi katerih smo se danes zbrali tu, ministroma Bavčarju in Janši, načelniku MSNZ Tonetu Krkoviču ter pripadnikoma policije Jožetu Kolencu in Vinku Bezniku.
In seveda hvala mojim kolegom in ostalim, ki ste omogočili, da smo dosegli skupni cilj, samostojno Slovenijo.
