“Daritev bodi ti življenje celo”

0
372

daritevVse kar je prvorojeno pripada Gospodu. V Drugi Mojzesovi knjigi lahko v 13. poglavju beremo: »Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Posveti mi vse prvorojeno! Kar koli prvo odpre materino naročje pri Izraelcih, pri ljudeh in pri živini, je moje.« Ta pripadnost prvorojenih živali in prvorojenih potomcev je Izraelce spominjala na noč izhoda iz Egipta, ko so egipčanski prvorojenci pomrli, izraelski pa so ostali pri življenju. Ker jih je rešil Bog, pripadajo sedaj Njemu. Njemu so izročeni in posvečeni po izvršenem darovanju.

Po postavi so morali moške prvorojence odkupiti. Ta predpis sta izpolnila tudi Jožef in Marija. Na ta način sta Jezusa darovala ali posvetila Gospodu, česar se spominjamo na današnji praznik Jezusovega darovanja ali svečnice.

To je bilo simbolično, obredno dejanje, ki naj bi kazalo na resnično, življenjsko predanost človeka Bogu.

Dokler darovanje ostane zgolj na obredni ravni, nima prave vrednosti, ostane pozunanjeno, navidezno. To je naša prva skušnjava, ko odgovarjamo na klic, naj živimo naše življenje tako, da bo posvečeno Bogu. Toda naš Bog ni ceremonjar, ki bi mu šlo samo za to, kako naše življenje zgleda navzven. Njemu je pomembno naše srce. To pomeni, da smo kristjani poklicani, da Bogu izročimo sami sebe. Da se mu darujemo z vsem kar smo, vključno z našimi načrti za prihodnost, našo voljo in našimi skrbmi. Bogu predano srce pa je korenina našega posvečenega življenja, ki se nazadnje kaže tudi navzven v naših dejanjih. Pesnik Simon Gregorčič je to lepo prelil v v pesniško govorico:

Daritev bodi ti življenje celo: Oltar najlepši je — srca oltar …

Morda se zdi, da je Bog krut, ko od nas toliko pričakuje; da je kot požiralnik, ki nam jemlje tisto, kar nas osrečuje. Strah nas je, da bi se mu popolnoma predali, strah da bi s tem izgubili nekaj našega, za kar mislimo, da je za našo srečo nujno potrebno.

Iz tega strahu izvira druga skušnjava v zvezi z darovanjem samega sebe: polovičarstvo. Dam mnogo, a ne vse. Jezus je na to skušnjavo pokazal ob zgledu uboge vdove, ki je od svojega uboštva dala vse, kar je imela. Kako močna je bila ta skušnjava v našem okolju in je še danes, ko sem v cerkvi in v krogu družine s srcem kristjan, na delovnem mestu ali v javnem življenju pa utripa neko drugo srce. Če pa se zavedamo, da v resnici že pripadamo Bogu in da on ni požiralnik, ampak izvir življenja, potem nas ne bo strah, da bi izgubili sebe, če se popolnoma izročimo Gospodu. Jezus pravi: »Kdor reši svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (prim. Mt 16,25). Podobno tudi Gregorčičev pesem Daritev izraža misel, da človek šele v darovanju samega sebe najde pravo srečo:

Odločno odpovej se svoji sreči,

Goreče išči drugim jo doseči,

Živeti vrli mož ne sme za se.

Iz bratov sreče njemu sreča klije …

Kdor se ves izroči Bogu in se mu daruje tudi v ljubezni do bližnjih, kmalu izkusi, kako nepopolna je njegova daritev. Kako hitro se zgodi, da pričakujemo plačilo za naše dobro. To spoznanje nam postavlja še tretjo skušnjavo – skušnjavo relativizacije. Saj je moj dar tako nepopoln, da se ne splača še naprej truditi. Premagati to skušnjavo pomeni postati ponižen in sprejeti Njega, ki edini more prečistiti moje življenjsko darovanje. On, ki se je za nas ves daroval, je luč na poti našega posvečenja.

Foto: Korus

 

Prijava

Za komentiranje se prijavite