Nedeljski pogovor: Dario Frandolič iz Doberdoba

1
Dario Frandolič (Foto Iztok Zupan)

Veliko sonca je bilo tisti dan v Solkanu, otroci so igrali nogomet in včasih jim je kaj rekel gospod, ki se mi je predstavil kot Dario Frandolič. Po treningu nas je zapeljal v Gorico, v čudovito Gorico, ki ima v središču mesta kopico uglednih, mogočnih hiš, v katerih so slovenske kulturne inštitucije. Dobiš vtis, da je Gorica slovensko mesto, pa vendarle so povsod naokoli Italijani pili vsak svoj kozarec domačega vina in uživali v zimskem soncu. Same slovenske hiše, ves čas pa italijanščina.

In potem božajoče predstavljanje zgodovinskih dejstev v stilu neverjetne erudicije in hkrati ljubezni do slovenstva. In bolj ko sem gospoda spraševal, večje je bilo moje navdušenje nad njim. In potem nas je peljal še v Doberdob, kjer nam je pokazal spomenik pisatelju Prežihovemu Vorancu pred stavbo Osnovne šole Prežihovega Voranca. Tako mimogrede je povedal, kako sta Tito in Kardelj naročila atentat na pisatelja, ki pa ni uspel. Potem pa se je Prežihov Voranc pritožil Kominterni in tako ostal živ. Pa tudi hrana v gostilni, seveda slovenski, je bila dobra. Tako je pred vami kratek potopis po resničnem življenju Daria Frandoliča iz Doberdoba.

Naj bo ta pogovor v počastitev njegove 70-letnice, ki jo obhaja v februarju.

Gospod Dario Frandolič, vaše življenje zaznamuje slovenski kulturni prostor, vendar na ozemlju današnje Italije. Kako je to temeljno dejstvo vplivalo na vas?

Rodil sem se v Doberdobu sedem let po drugi svetovni vojni: danes leži ta kraška vas takoj čez slovensko mejo, nekako sredi poti med Gorico in Trstom; geografsko meji še na slovenski občini Miren-Kostanjevica in Komen. Dejansko leži na skrajnem etničnem robu slovenstva: pod njo se razprostira prostran, neskončen italijanski prostor. Ne pravim grozeč, ampak so bili časi, ko je naš prostor bil pod udarom Benečanov, med prvo svetovno vojno pa italijanske kraljevine. Naš prostor je cerkveno spadal najprej pod oglejski patriarhat, od sredine 18. stoletja pa pod goriško nadškofijo.

V naši cerkvi se je tako stoletja govorilo in pridigalo v slovenskem jeziku: le v času fašizma je bilo to nekaj časa prepovedano. V 20. stoletju je bil Doberdob v središču svetovne pozornosti: o Doberdobski planoti so pisali vsi svetovni časopisi, saj je za Slovence soška fronta postala sinonim za smrt in uničenje, Doberdob pa mitološki kraj. Danes smo lahko ponosni, da sta Borut Pahor in Sergio Mattarella odkrila spomenik slovenskemu vojaku na starem pokopališču v Doberdobu in tako simbolično pokopala vsako medsebojno zagrenjenost.

Vaški fantje so morali v avstro-ogrsko vojsko, žene, starejši in otroci pa v begunstvo v Bruck an der Leitha, Most na Litvi, nedaleč stran od Dunaja. Moja družina po očetovi strani je imela srečo. Moj ded Viktor je odpotoval iz Trsta v ZDA malo preden je izbruhnila prva svetovna vojna. V San Franciscu je delal kot kamnosek skupaj z bratom Francem pri Williamu Randolphu Hearstu, ameriškem bogatašu, politiku in producentu. Odpotoval je kot revež, vrnil se je leta 1920 z denarjem in odprl trgovino in pekarno sredi vasi.

Po prvi svetovni vojni se je veliko spremenilo, a priimki so ostali, v romanih je ostal tudi spomin na vojno

Po padcu avstro-ogrskega imperija se je geopolitična slika povsem spremenila. Postali smo državljani države, pod katero nismo želeli živeti, a smo vseeno tu ostali. Pritisk na to, da bi nasilno prevzeli italijanski jezik, se je najbolj stopnjeval v času fašizma, ki je trajal 21 let (1922–1943). Sledilo je obdobje odporništva. Po končani drugi svetovni vojni se nekaj časa ni vedelo, pod katero zastavo bomo ostali: ali pod socialistično Jugoslavijo ali pod demokratično Italijo. Pariška konferenca je odločila, da je velik obmejni prostor od Trbiža do Trsta, ki je bil prevladujoče slovenski, ostal pod Italijo. To je bilo obdobje hladne vojne, ki je trajalo do padca berlinskega zidu.

V naši vasi so nekateri tipični priimki: Ferletič, Ferfo(gl)lja, Jarc, Frandolič, Gergolet, Lavrenčič, Lakovič. Nekatere od njih sem našel tudi na pokopališčih v bližnji Istri.

Naj še povem, da je tudi fiktivna literatura o Doberdobu o času vojne precej bogata. Kar nekaj romanov nosi ime našega kraja in prostora: delo avstrijskega pisatelja Kornela Abela Kras, knjiga o Soči, Vorančev Doberdob, Doberdò madžarskega pisatelja Mateta Zalka, slovenskega vojaka Amandusa Pepernika Doberdob, slovenskih fantov grob: vsa ta dela so kljub romanesknosti dejansko dokumentarna in zgodovinsko verodostojna; pred kratkim pa je italijanski profesor in publicist Rafaello Campani napisal izmišljeno zgodbo, vendar z vidika italijanskega vojaka. Nosi naslov I Bagliori di Doberdò (Doberdobski blišč).

V zadnjem času je izšlo na desetine zgodovinskih brošur in knjig, ki pripovedujejo o strahotah prve svetovne vojne in del tega se dogaja prav na Doberdobski planoti.

Profesorji v višji srednji šoli so vplivali na odločitev za narodno zavednost

Kot sem skušal na kratko predstaviti, je gotovo iz družbeno zgodovinskega vidika to brez dvoma sprva opredeljevalo mojo narodnostno odločitev. Tega sem se konkretno začel zavedati v višji srednji šoli. Imel sem kar nekaj profesorjev, od katerih sem brez sramu absorbiral svojo slovenskost. Rad bi jih omenil: Rado Bednarik, Andrej Bratuž, Milko Rener, Kazimir Humar, Albin Sirk, Emil Doktorič, Franc Močnik, Rudolf Klinec, Martin Kraner … Zaradi njihove pokončnosti sem jim danes hvaležen. Kdor pozna zgodovino, ve od blizu, kaj so te figure pomenile za goriško in širšo slovensko skupnost in šolo v obdobju pred drugo svetovno vojno in po njej.

Ali nam lahko predstavite zgodbo svoje družine in kaj je tej družini prinesla zgodovina?

Zelo rad. Priimek Frandolič je še danes značilen v Doberdobu poleg drugih, ki sem jih že omenil. Nonota (deda) Viktorja (1880–1947) nisem poznal, a kot so mi pripovedovali, je bil precej gospodovalen in surov do lastnih otrok in do žene. Imel je trgovsko oz. podjetniško žilico. Pred prvo vojno je bil kamnosek v Nabrežini, po vrnitvi iz Amerike pa trgovec in prodajalec kruha. Maria Gergolet (1882–1958), žena in gospodinja, pa je bila njegovo pravo nasprotje: ljubezniva in dobra po srcu. Pred nekaj leti mi je sosed Aldo Lakovič (Kovač) povedal, da je naša družina marsikomu v vasi rešila življenje. Sprva nisem razumel, kaj je hotel povedati, kajti nikoli nisem pripisoval članom naše družine junaštva. Ko sem ga vprašal, kaj s tem misli, mi je povedal: »Vaši niso nikoli takoj zahtevali denarja od sovaščanov, ko so prišli kupit jestvine v trgovino. Denar so prinesli, ko so ga dobili!«

Alma Frandolič, daljna sorodnica, ki je kot dekle delala za partizane, mi je povedala, da naj bi se ga celo hoteli znebiti. A prevladal je razum, saj ni nikomur nič storil, in so ga pustili pri miru. Našel sem celo prošnjo, ki jo je ded naslovil na oblast, kjer prosi za vrnitev določene »robe«, ki so jo nemški vojaki izmaknili v trgovini, ne da bi poravnali račune.

Po koncu prve svetovne vojne so zbirali staro železo in orožje, pri čemer je bilo veliko nesreč

Vsekakor je Viktor imel osem otrok: Marija, Viktorija, Karlo (prvi), Ema, Ana, Aldo (moj oče), Karlo (drugi) in Edvard. Ko so se po prvi svetovni vojni vrnili iz begunstva, je nona Marija ostala nekaj let sama z otroki. Najmlajši Karlo se je ob prihodu iz begunstva igral s strelnim orožjem. Počila je bomba in ubila tri otroke, eno dekle pa ranila. Veliko otrok je takrat umrlo med nabiranjem železa in strelnega orožja. To je bila ena glavnih ekonomskih dejavnostih v vasi. Ni torej čudno, da skoraj ni bilo hiše, kjer se ne bi kdo poškodoval ali celo umrl. Kras je kamnit in ne omogoča, da bi se ljudje preživljali izključno s kmetovanjem. Vsekakor so kljub pomanjkanju Doberdobci ostali zvesti svojim slovenskim koreninam.

Tudi mama je iz trgovske družine, ki je doživela marsikaj

Družina moje mame ima korenine v Goriških Brdih. Maminemu očetu oz. mojemu nonotu (dedu) je bilo ime Franc Rožič: tudi on je imel številne brate in sestre: Aegidija, Štefanija, Judita, Franc, Anton (Tonči), Johana. Moja prababica Terezija Reja, poročena Rožič, se je že pred prvo vojno preselila na avstrijsko Štajersko v kraj Bruck an der Muur oz. Most na Muri. Kot podjetni Brici so odprli trgovsko dejavnost in tam prodajali sezonsko sadje iz Goriških Brd. Ustvarili so močno družinsko trgovsko dejavnost, ki je trajala skoraj celo dvajseto stoletje. Nekateri potomci še danes nadaljujejo to komercialno tradicijo.

Moj nono je kot edini član družine ostal v Brdih in si po prvi vojni ustvaril družino: poročil se je z Matildo Kristančič (1904–1967) iz Medane. Imel je tri hčerke: Almo, Judito in mojo mamo Marijo. Tudi on se je ukvarjal s trgovsko dejavnostjo, saj je v Vipolžah imel trgovino in gostilno. Menda je razvažal tudi mleko, zato so mu rekli tudi Mlekar. Po drugi svetovni vojni so bile Vipolže vključene v novo socialistično državo. Zasegli so mu tovornjak, in ker ni videl več perspektive pod novo socialistično ureditvijo, je bil primoran vse zapustiti in oditi onkraj meje v Gorico. Njegovo imetje so krivično nacionalizirali, češ da kot podjetnik ne podpira novega kolektivnega sistema. Ta obsodba je doletela tudi mojo teto Aegidijo in celo mojo mamo, kot izhaja iz arhivskega materiala Udbe. Njihova krivda je bila ta, da so hoteli demokratičen sistem, kjer bi lahko tudi privatno trgovali.

Družini sta se poznali že dolgo, mama in oče pa sta se poročila v Sesljanu na STO

A naključje je hotelo, da sta se obe družini, in sicer Frandoliči iz Doberdoba in Rožiči iz Vipolž, že pred drugo vojno poznali zaradi trgovskih interesov. Tako se je zgodilo, da je moj oče iskal nevesto in jo našel v Goriških Brdih. Bila je to moja mama, ki je bila v začetku petdesetih prisiljena zapustiti rojstni kraj in se preseliti v Gorico. Poročila sta se v Sesljanu na Svobodnem tržaškem ozemlju (STO). Mislim, da je mama zato prej dobila ustrezne italijanske dokumente: potni list in osebno izkaznico.

Ko se je režim na meji nekoliko sprostil, sta začela spet obiskovati Goriška Brda. Domačini in sorodniki so ju komaj čakali, saj je oče prinašal s sabo sladkarije in kavo, ki jo je bilo težko dobiti v novi socialistični državi.

Moj oče je bil zelo podjeten človek: izučil se je za peka in slaščičarja in odprl novo dejavnost. Kupil si je avto (kombi) znamke Lancia. Bilo je prvo vozilo na vasi. Skupaj z bratom in sorodniki so še bolj utrdili trgovsko dejavnost, ki je delovala do leta 1990. Leta 1991 se je ponesrečil na delovnem mestu in tako smo jo bili primorani po sedemdesetih letih zapreti. Danes v tej hiši sredi vasi domuje Zadružna banka.

Na žalost je tako, da je naš intelektualni razvoj predvsem odvisen od okolja, v katerem živimo. Največkrat to okolje ubije intelektualca v nas. Koliko je vam uspelo uiti kancerogenim ideologijam in ostati misleče, dvomeče bitje?

Zdaj imam ta privilegij, da lahko svoj pogled usmerim nazaj v otroštvo in zgodnjo mladost. Lahko bi rekel, da sem gledal na stvari idealistično, ne pa koristoljubno. In če bi z eno besedo definiral, kaj me je veš čas spremljalo in me še danes označuje, bi rekel naivnost. Izbral bi latinski moto Sapere aude: drzni si biti pameten, kar bi lahko prevedli: »Imej pogum vedeti, spoznati.« Tudi glede kancerogenosti ideologij sem imel to srečo, da nisem nobeni podlegel. Živel sem v okolju, kjer je bilo mogoče izraziti svojo misel, ne da bi bil pri tem ožigosan. Niti ekonomsko nisem bil primoran, da bi moral na silo nekaj sprejeti in zagovarjati. Tako sem nekako lebdel »In media veritas«.

Resnica je navadno med dvema skrajnostma. Mislim, da sem nehote sledil očetu, ki je bil politično stvaren in ideološko zmeren. Naša družina je preveč dobro poznala, kam pripelje vsaka skrajnost: ni se hotel vmešavati v politične zdrahe. Navsezadnje je videl, kam pripelje vsak totalitarni sistem.

V času fašizma je bil italijanski vojak v Afriki in se je komaj rešil: rešili so ga »sovražniki« Angleži in Američani, pod katerimi je ostal ujetnik do konca vojne. Njihovo svobodno politiko je zelo spoštoval. Rad je imel zgodovino, zato je videl, kam pripelje komunistični sistem, saj so tastu oz. nonotu (dedu) po materini strani zasegli kamion in zaplenili imetje v Goriških Brdih. Zagovarjal je demokratično ureditev in svobodo posameznika. Kupil si je kamion in peč v Milanu in trdo delal do smrti. Ljudje se še danes spominjajo vonja njegovega kruha, tort in kremšnit, čeprav je minilo že trideset let od njegove smrti. Če bi se šel ideologijo, ne bi mogel razviti svojega talenta.

Vaša največja ljubezen je nogomet. Zanima me vaše profesionalno ukvarjanje z nogometom.

Zdi se mi, da vprašanje ni enovito, ampak lahko dam vsaj dva odgovora. Ljubezen, strast, privlačnost, emocije itd. do nogometa nimajo nič opraviti s profesionalnostjo. Ta čustva se pojavijo v zgodnjem obdobju, v času, ko se otrok želi afirmirati v družbi odraslih. To je čas, ko želimo biti sprejeti s strani ljudi, o katerih sodimo, da nas ne bodo izločili, če jim pokažemo določene spretnosti in veščine. Jaz sem kot otrok po cele dneve žongliral z žogo in tako so me najprej medse sprejeli vaški otroci, kasneje še odrasli. Kmalu sem postal na igrišču njihov vodja. Želeli so igrati z mano, ker so na tak način imeli več možnosti zmagati na tekmah, ki smo jih dnevno organizirali po vaških brjačih (dvoriščih), gmajnah, na nogometnem igrišču za šolsko stavbo v Doberdobu.

Lahko bi rekel, da sem preživel več časa na vaških igriščih kot doma. To ubadanje z žogo mi je dalo določeno samozavest, zato se s hvaležnostjo spominjam tistega brezskrbnega časa. Postati tak, kot je bil argentinski as Omar Sivori, so bile moje otroške sanje.

Res sem kot otrok sanjal, da postanem nogometaš, a nisem ločil amaterizma od profesionalizma. To sem spoznal pri 18 oz. 19 letih, ko sem se moral odločiti, ali bom še naprej sanja(ri)l, da postanem poklicni nogometaš, ali izberem varnejšo, manj tvegano varianto nadaljevanja študija. Bil sem namreč talentiran igralec, a to je premalo, da bi se lahko uveljavil. Preveč je bilo negotovih vprašanj: kaj pa potem?

Kljub negotovosti se je Dario Frandolič odločil za študij filmske režije, v nogomet se je poglobil ljubiteljsko

Odločil sem se, da bom izbral drugo pot in nadaljeval študij na Univerzi v Trstu in nato na AGRFT v Ljubljani. Danes lahko rečem, da sem pravilno ukrepal. Lahko še dodam, da sem k nogometu vedno pristopal profesionalno, ne glede na to, na kateri nogometni stopnji sem igral. Kosal sem se nekajkrat tudi s profesionalci, a velikih razlik nisem opazil. To, kar je večkrat delilo prve od drugih, je bil odnos do denarja. Profesionalci včasih ne dojamejo, da je treba narediti kaj tudi zastonj. Jaz sem imel ta privilegij, da nisem bil odvisen od drugih. S profesionalci nisem mogel deliti svoje strasti.

Adriano Cadregari, italijanski trener, je rekel, da profesionalci nekaterih nogometnih zadev pač ne morejo dojeti, ker so vezani na denar. To mi je večkrat potrdil tudi sam Wiel Coerver. Ne nazadnje je zadnja leta iskal kontakt z mano, ne pa s poklicnim svetom, ki ga je večkrat vabil v svoje vrste. Moštev niti ne bom našteval. Vsekakor so to najbogatejši klubi na svetu.

Mislim, da mi je uspelo slovenski in italijanski nogomet opozoriti na to, da je potreben sodobnejši način vadbe. Zato sem na NZS predlagal Coerverjevo metodiko kot osnovo učenja. Ob tej priložnosti sem pripravil kar pet DVD-jev, ki bi lahko bili osnova in primerne izobraževalne vsebine vseh trenerjev v Sloveniji. Ti DVD-ji so: ABC nogometa – Osnove tehnike in predelava Coerverjevega dela Magic Football na štirih DVD-jih. Skupno več kot štiristo vaj. Mislim, da na NZS niso docela verjeli oz. ne verjamejo v ta pristop. Zaradi vdora novih tehnologij, mislim na računalnike in prenosne telefone, je otrok v stiku z žogo veliko manj časa kot nekoč. DVD-ji bi lahko bili odlični za učenje tehnike, ki so jo nekoč vzporedno vadili ob rednem treningu.

Kako pa kot velik strokovnjak za nogomet ocenjujete današnji svetovni nogomet?

Vedno sem se zanimal ne le za nogomet, ampak tudi za njegovo zgodovino. Priznal bom, da me poklicni nogomet ni nikoli preveč privlačil: raje sem bil več kot 50, natančno 55 let dejaven na ljubiteljskem področju, najprej kot igralec, kasneje kot trener, zadnji dve desetletji kot demonstrator in zagovornik Coerverjeve metode. Danes poklicni nogomet usmerja bog Denar, zato ga lahko zastopajo samo taki, ki jih zanimata profit in oblast. Sem preveč oddaljen od njih, da bi jim lahko kaj pametnega povedal.

Ali lahko predstavite Coerverjevo tehniko treniranja in zakaj je pomembna?

Lahko bi napisal več kot en roman o srečanjih s tem edinstvenim nizozemskim mojstrom. Zdaj dokončujem knjigo Moj magični nogomet. Upam, da jo bom izdal spomladi v sodelovanju z ZSŠDI (Zveza slovenskih športnih društev v Italiji). Obenem pišem monografijo (biografijo) v obliki doktorata o Wielu Coerverju in nizozemskem nogometu. Zbral sem že veliko študijskega materiala in dokumentov. Najmanj 15-krat sem že obiskal Nizozemsko in klube, kjer je Coerver deloval. Opravil sem na desetine intervjujev z nogometaši in trenerji, ki so z njim delali, prebral na stotine člankov itd.

Njegov didaktični pristop temelji na naturalnem principu učenja, ki je znan predvsem za človeka, v manjši meri tudi za opice. O njem je pisal že Aristotel, ko napiše: »Posnemanje je ljudem prirojeno že od otroštva. Po tem se ljudje tudi razlikujejo od drugih bitij, saj je človek bolj kot vsa druga bitja nagnjen k posnemanju …« Danes tudi kognitivne vede, kot nevroznanost, psihologija, pedagogika in estetika, potrjujejo to Aristotelovo stališče. Prof. nevroznanosti Rizzolatti v svojih nastopih in knjigah govori, da je človek po naravi nagnjen k temu, da se zna vživeti v sočloveka. S tem da ga posnema, vzpostavi neposreden stik z njim. Ko psiholog Lev Vigotski računa na otrokov potencial, piše o otrokovem območju bližnjega razvoja.

Ruski psiholog pravi – bom navedel po spominu –, da je za vso psihologijo učenja in poučevanja osnovna človekova sposobnost, da se s sodelovanjem dvigne na višjo intelektualno raven. Do nje pa pride s posnemanjem, s tem da se premakne od tega, kar zmore, k temu, česar še ne zna … Sam vsak dan doživljam na treningu, da ta princip funkcionira in da o njem pišejo zgoraj navedeni filozofi in psihologi. Otrok, ki ne zna opraviti enostavnega giba, kot je lahko preprosta vaja rolanja, slednje ne bo mogel uresničiti v igri. Nas pa zanimajo tekmovalnost, rezultat in moštvena taktika. Radi bi preskočili ta bistveni element učenja in osvajanja, ki je posnemanje. A se nam vrne kot bumerang v obliki neznanja in razočaranja, ko krivimo nogometaše za izgubo žoge ob minimalnem pritisku nasprotnika. Pa še vedno vztrajamo pri taktiki moštva.

Drugi nogomet trenirajo, Coerver ga je pa učil, saj je brez osnovne tehnike vsaka moštvena taktika nesmiselna

A to zagovarjamo, ker ne poznamo postopka, kako naučiti igralca osnovne tehnike. Coerver je rekel: »Jaz sem se največ naučil s posnemanjem gibanj velikih igralcev.« Zanj je bilo to enostavno, ker je cele dneve podrobno proučeval in posnemal vidne nogometaše. A tega ni počenjal mehanično, ampak tako, da je doživljal gibanje kot svoje. V tem primeru ne govorimo o kopiranju ali plagiatu, ampak o kreativni sposobnosti. Vsako gibanje je po svoje interpretiral. Tako kot glasbenik, ki igra Mozartove note, a sam not ni napisal. Lahko jih celo bolje odigra kot avtor.

V zgodovini ne poznam trenerja, ki bi učil nogomet, začenši od odpravljanja individualnih tehničnih pomanjkljivosti. Coerver je to delal tudi s svetovno znanimi igralci, kot so van Hanegem, Thijssen in Peters. Z mnogimi je prišel zaradi tega v konflikt, a je vztrajal in večina intervjuvancev mi je potrdila: »Največ sem se naučil prav v času, ko me je učil Coerver.«

Brez osnovne tehnike je vsaka moštvena taktika nesmiselna. Cruyff je pred smrtjo to uvidel, ko je vsej nogometni javnosti dejal: »Moramo posnemati Coerverjeve vaje tehnike.« Do tega sem se sam dokopal več kot dve desetletji pred njim.

Coerver je napisal dva učbenika in založil 17 DVD-jev. Štiri tudi v slovenščini. Nihče toliko kot on. In vse vaje so danes v praksi uporabne.

Šport je zagotovo ena ključnih dejavnosti ljudi v kulturni identiteti. Slovenci v Italiji imate ogromno športa.

V Italiji – velja tudi za Koroško in Porabje – imamo svojo športno zvezo (ZSŠDI), v katero je vključenih več sto slovenskih in neslovenskih otrok. Po najboljših močeh skrbijo posamezna društva tako za njihovo telesno kot tudi kulturno rast. Smisel tega dela je ta, da bodoči športniki ostanejo čim več časa v slovenskem okolju, prakticirajo sporazumevanje v slovenskem jeziku in se družijo čim več med sabo. Kot povsod je težko uskladiti kakovost s količino, ker so številke premajhne. Vsekakor so nogomet, košarka, zlasti odbojka poleg jadranja in namiznega tenisa glavne športne panoge Slovencev v Italiji.

Giorgio Uršič iz Doberdoba je dobil srebrno medaljo v kolesarstvu na olimpijskih igrah v Tokiu leta 1960, prav enak lesk je dobil tudi Matej Černic iz Gabrij pri Sovodnjah v Atenah.

Imamo tudi svojo spletno stran slosport.org, s katero že več let sodelujem, zlasti z Brankom Lakovičem, ki ga poznam še iz otroških let.

Nisem v ožjem vodstvu, zato nimam širšega vpogleda v to, kaj se dogaja na Tržaškem, Goriškem, v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. Za to skrbi predsednik ZSŠDI Joži Peterlin skupaj z nekaterimi odborniki. Pri nas je zaradi maloštevilnosti šport prepleten tudi s kulturo. Mislim, da je to za vsakega udeleženca bistveno. Tudi sam sem igral veliko let nogomet in se hkrati ukvarjal z gledališčem in filmom. Tako sem lahko spoznal razlike in podobnosti. Mislim, da bi brez gledališke prakse in znanja filozofije težko prišel v stik s Coerverjevo metodologijo.

Kako pa stoji slovenski šolski sistem pri vas?

Celoten slovenski šolski sistem je vključen v italijanskega, vendar pa poteka didaktična dejavnost pri vseh predmetih v slovenskem jeziku, če izvzamemo ure pri predmetu italijanski jezik ali dvojezične šole v Špetru v Benečiji. Težave vsekakor obstajajo, še zlasti za tiste otroke, ki ne živijo v slovenskem okolju, a s prizadevanjem se lahko odlično naučijo slovenskega jezika. Tudi družine so danes večinoma dvojezične v primerjavi s preteklostjo ali celo samo italijanske ali kakšne druge nacionalnosti. Slori je ustanova, ki ima najboljši vpogled v slovenski šolski sistem v Italiji. Vsekakor so številke glede vpisov manjše kot v bližnji preteklosti. V veliko pomoč so tudi Zavod za šolstvo Republike Slovenije in slovenske univerze, na katerih se šolajo naši maturanti. Pričakovano bi bilo, da bi se potem vrnili domov, kar ni vedno mogoče.

O sebi bi rekel, da sem poučeval slovenščino, zgodovino in zemljepis kar 33 let, in sicer od leta 1985 do 2018, ko sem se upokojil. Bil sem vseskozi član goriškega slovenskega sindikata in aktiven kulturni član slovenske skupnosti v Italiji. Med profesuro sem bil poleg v športu tudi aktiven na filmskem področju, kot zgodovinar pa sem poskrbel za izdajo knjige avstrijskega pisatelja Kornela Abela Kras, knjiga o Soči v več jezikih.

Z bratrancem Helmutom Marchartom sem napisal tudi biografijo v nemščini: Čaščen, preganjen, pozabljen … po sledovih Kornela Abela. Obenem sem zrežiral nekaj kratkih dokumentarnih filmov in celo kratek igrani film Beautiful Kreplje po Hemingwajevem motivu z nekaterimi člani goriškega gledališča. Veliko let sem tudi med šolskim letom namreč vodil gledališki tečaj v Gorici. Vseskozi sem koordiniral mladinski nogomet pri treh goriških moštvih: Juventina iz Štandreža, Sovodnje iz Sovodenj ob Soči in Mladost iz Doberdoba. To je trajalo skoraj dve desetletji.

Tudi s teatrom in filmom ste zelo povezani. Kako produktivni pa ste tu Slovenci onstran meje?

V Trstu je že več kot sto let dejavno Slovensko stalno gledališče (SSG). Z njim sem sodeloval v 70. letih. Že leta 1972 sem v Gorici v okviru Slovenskega katoliškega prosvetnega društva Mirko Filej stopil na gledališke deske. Po dveh letih sem začel obiskovati SAG (Slovensko amatersko gledališče) in v njem deloval kot igralec dve sezoni. Leta 1976 sem se vpisal na AGRFT. Z mano sta šla tudi Boris Kobal in Sergij Verč.

Tudi v Ljubljani nisem miroval. Že kot študent sem bil dejaven v različnih gledaliških skupinah: na začetku v skupini Nomenklatura, nekaj let z Mrakovim gledališčem, največ časa pa v Studiu Janeza in Andreja Vajevca. Janezov učitelj je bil ameriški režiser Lee Strassberg. V Los Angelesu je preživel deset let. Nakar je ta sistem gledališkega treninga pripeljal v Slovenijo in ga učil štirideset let. Z njim sem sodeloval od samega začetka. Podobnosti med Coerverjevo metodo nogometnega treninga in gledališko metodo Stanislavskega oz. Strasberga so presenetljive.

Z Janezom sem sodeloval do njegove smrti junija 2021. Tako rekoč vsak teden sem hodil v Ljubljano. Bil mi je ne le gledališki mentor, ampak tudi navdih za to, kako ravnati v vsakdanjem življenju. Z njim sem posnel igrano serijo Zlata ribica v sedmih epizodah in sodeloval na neštetih tečajih, ki jih je organiziral: od Gorice in Trsta do Zagreba, Grožnjana in Bosljive Loke.

Spoznali ste veliko pomembnih Slovencev. Nekateri od njih so že v celoti poniknili, novim generacijam ni prav nič mar zanje. Kako se jih vi spominjate?

Ne vem, na koga ciljate, a skušal bom uganiti. Ko sem prišel v Ljubljano, sem šest let obiskoval Ivana Mraka in sodeloval z njim. Takrat sem spoznal kar nekaj pomembnih intelektualcev: izpostavil bi Tarasa Kermaunerja, ki sem ga včasih obiskal v Avberju blizu Sežane. Bil sem zraven kot asistent pri himnični tragediji Crisipos, asistiral sem tudi Mariu Uršiču, ki je zrežiral Mrakov Pasijon, pozneje sem pomagal tudi Matiji Logarju, ki je režiral Mrakovo delo o francoskih pisateljih Rimbaudu in Verlainu.

S hvaležnostjo se spominjam še režiserjev Matjaža Klopčiča in Franceta Štiglica, ki sta učila igro pred kamero na AGRFT. Klopčič je gojil do mene določeno simpatijo, vsaj jaz sem tako čutil. Ko je kaj režiral, me je vedno vabil zraven. Njegov vzornik je bil poleg francoskega filma italijanski režiser Luchino Visconti. O njem in italijanskem neorealizmu sem napisal diplomsko nalogo.

Na nogometnem področju pa sem dobro spoznal Branka Oblaka in z njim tudi sodeloval. Veliko sem se družil še z Zdenkom Verdenikom in Matjažem Jakopičem. A lahko bi omenil še nešteto drugih. Gotovo bom nekaj več napisal v knjigi Moj magični nogomet, ki naj bi izšla spomladi.

Mir in modrost vejeta iz vas. Na kakšnih tleh pokončno stojite?

Najbrž videz vara. Jaz se sicer trudim razumeti ljudi in svet okrog sebe, vendar mi vedno ne uspeva. Vsekakor pogrešam modre ljudi. Tudi Coerver je modro razmišljal o nogometu, a takrat ko je deloval, so ga le redki razumeli. Tudi modrost potrebuje svoj čas, da jo ljudje sprejmejo in razumejo. Upam, da sem na pravi poti.

Avtor fotografij je Iztok Zupan.

1 komentar

  1. Citiram: “Adriano Cadregari, italijanski trener, je rekel, da profesionalci nekaterih nogometnih zadev pač ne morejo dojeti, ker so vezani na denar.”
    Tu se ne morem strinjati!
    Da postaneš profesionalec, torej tako vrhunski športnik, da lahko svojo veščino tudi prodajaš, moraš biti najprej amater. In iti skoti vse amaterske faze. In to velja za tvoje učno obdobje. Od mladih nog.
    Najprej moraš biti takšnega telesnega ustroja, da zdržiš napore vadbe in športanja.
    Moraš imeti v sebi ustrezno gonilo, da vztrajaš in vztrajaš. In moraš imeti ustrezno psiho, da lahko deluješ v visokooktanskem območju vrhunskega športa. In še in še. Biti profesionalec je le končna stopnja v življenju športnika. Da profesionalec česa ne ve, je deplasirana trditev.

Comments are closed.