Vstop Ljudmile Novak v predsedniško kampanjo me navdaja z upanjem, da bomo imeli kolikor toliko normalne volitve, z vsaj eno žensko in z nekaj malega kandidati, o katerih je vredno razmisliti Zelo jasno je tudi, o katerih kandidatih razmislek niti ni potreben. In imeli bomo še en pošten drugi krog.
Še pred nekaj meseci sem pisala o nedvoumni in Blickrieg zmagi aktualnega predsednika Pahorja ter svetovala vsakomur, ki bi se lotil tega podviga, naj raje odneha, ker si bo prihranil vsaj nekaj denarja, če že ne časa in živcev. To, da Pahor še vedno ostaja močan favorit za končno zmago, ostaja dejstvo, a zmaga z lahkotnim tekom na 100m, kot se je še pred meseci zdelo, ni več tako zelo enostavna in na dosegu roke. Četudi velja, da bi bila zmaga katerega koli drugega kandidata prvovrstna politična senzacija.
A hudičevo prav je, da ima predsednik države v borbi za drugi mandat vsaj kolikor toliko resno konkurenco.
Konkurenco potrebujejo kandidati, potrebujemo jo tudi volivci
Konkurenco potrebuje najprej on sam. Samo močni kandidati mu bodo namreč ob zmagi vsaj nekaj malega okrepili njegovo pozicijo in verodostojnost. Zmaga v resni, ostri in tesni borbi, mu omogoča, da svojo predsedniško vlogo v drugem mandatu vrne tja, kamor sodi. Če se seveda zaveda, da je zašel s poti in če to sploh želi. Slabi kandidati pa bodo z njegovo zmago le še bolj oslabili že sicer – zlasti zaradi Pahorja – rahlo zasmehovano predsedniško funkcijo.
Konkurenco potrebujemo tudi volivci. Volitve so resna stvar in izbrati predsednika države ne bi smel biti nikakršen glasbeno-plesni-teatralni-znam-delati-vse medijski šov. Le konkurenčni trg namreč daje pravo vrednost vsemu na tem svetu, tudi predsedniškim kandidatom. Predvolilni pogovori, predstavitve in soočenja kandidatov ne bi smeli biti nikakršen resničnostni šov, temveč zahtevajo resen prisluh o vlogi predsednika države, pa naj bo ta še tako simbolična in brezzoba. Roko na srce, brezzobo, mehko in smešno neodločno, jo je naredil prav aktualni predsednik sam, ko je izpustil nekaj ključnih priložnosti, da državljanom jasno pove svoje stališče, gradi ljudsko zaupanje in nevednim tudi pomaga, da si v množici mnenj ustvarijo svojega.
Nasprotnikov ima Pahor precej. Ne le v protikandidatih, tudi vsi mediji mu niso naklonjeni. Nekateri se posmehujejo njegovi kampanji, ponavljajo izjave, kot je ta, Zmaga Jelinčiča, ki je v enem od intervjujev dejal, »da je sedanja pozicija predsednika države tako zelo sprofanizirana in brez veljave, da bi bilo morda dobro razmisliti o klovnovstvu z najvišjega položaja v državi«. Pahor je namreč po njegovih besedah »s svojimi populističnimi akcijami razvrednotil predsedniško funkcijo in nas osmešil v tujini. Če naredimo primerjavo iz zgodovine, Pahor ne bi bil kralj, temveč dvorni norček«.
Eden od političnih analitikov je celo spomnil, »da Slovenija v tujini nima velikega ugleda, k čemur je prispeval tudi Pahor. Ne samo kot predsednik države, temveč tudi kot predsednik vlade. Potrebovali bi predvsem predsednika z avtoriteto v političnem prostoru in manj na ulici.«
Predsednik države je moralna avtoriteta naroda
Naj torej ljudje ob resnem tehtanju osebnostnih vrednosti, bolj kot političnih, povedo ali se jim zdi Pahorjev način predsedovanja primeren in vreden njihovega ponovnega glasu. Že drugi krog volitev bi moral biti jasen signal njegovemu štabu, da njegove politične drže in populističnih nekajurnih družbeno – delovnih akcij, na katere povabijo medije, volivci ne vidijo kaj dosti drugače, kot Murkove samo-promocije. Da se razumemo, prav nič ni narobe, če predsednik zna šivati nogavice, sekati les, pobirati smeti, barvati in še kaj. Ampak za predsedniško funkcijo je to povsem nepomembno. Irelevantno!
Predsednik države je moralna avtoriteta naroda, zato mora biti stabilna, zanesljiva, zrela in kredibilna oseba. Za predsednika države je pomembno, da poleg ustavnih pristojnosti, mednarodne diplomatske spretnosti, ki mora biti usmerjena v gradnjo ugleda države, zna poiskati tudi pravo komunikacijsko pot do državljanov, jim osvetliti vsebine in dogajanja, ki ostajajo nejasne, zabrisane, izkrivljene zaradi »interesnih resnic« tudi s svojimi stališči. Biti na predsedniški funkciji tiho zato, da pri naslednjih volitvah ne bi izgubil del volivcev, pa je osebno oportunistično stanje, ki si ga človek z visokimi moralnimi in etičnimi standardi in predsednik države nikoli ne bi smel dovoliti.
Ljudmila Novak bo močna toliko, kolikor bodo močni tisti, ki jo bodo podprli. Samo s podporo njene stranke po kakršnikoli matematični kalkulaciji zmage tu ne bo. Koga si bo kot zaveznika našel kamniški župan Marjan Šarec, ki stavi na to, da je prišel čas za zamenjavo generacij, še ni povsem jasno. Nedvomno pa je precej tistih, ki se z njim strinjajo. Poklicni diplomat Milan Jazbec je, žal, ljudem premalo poznan. Kampanjo bi moral začeti pred štirimi leti, četudi iz Makedonije, kjer je služboval kot veleposlanik.
Kaj bodo dosegli ostali, do sedaj znani kandidati, pa bo jasno, ko se bo treba izkazati z zadostnim številom podpisov. To bo še zabavno!
A biti predsednik države, je zelo resna funkcija!
Prispevek Darinke Pavlič Kamien je bil objavljen na KaKa – Kako komuniciramo?
