Te dni se v naših kinematografih vrti film Dansko Dekle (The Danish girl), ki govori o danskem slikarju Einarju Wegenerju oziroma o prvi »ženski«, ki se je čutila ujeto v moškem telesu. Zgodba je sama po sebi fascinantna, saj nam slikovito pripoveduje o resnični osebi, ki si je med prvimi v 30-ih letih prejšnjega stoletja dala kirurško spremeniti spol in se v javnosti identificirati kot Lili Elbe. Danes, po več kot 80-ih letih te kirurške prakse in mnogih medicinskih napredkov, kirurgi še vedno trdijo, da ne morejo spremeniti moškega v žensko. Spremenijo lahko le moške genitalije, da izgledajo kot ženske. Preostalo je v glavah njihovih pacientov. Je Einar Wegener le prva žrtev nesrečne iluzije?
Preobleka, ki naredi novega človeka?
Einarja Wegenerja spoznamo kot uspešnega slikarja iz Kopenhagna, stabilnega moškega, ki skupaj s svojo ženo Gerdo uživa ugled med danskimi umetniki. Einar je zaljubljen v svojo ženo in nikjer ne kaže, da bi se spraševal o lastni identiteti ali spolni usmerjenosti.
Toda nekega dne v njegovi notranjosti pride do preobrata. Film se osredotoči na sceno, ko Gerda nujno potrebuje model za dokončanje portreta balerine. Ker ji je balerina odpovedala, prosi Einarja, da pozira namesto nje. Einar v to privoli, toda sprva mu je nerodno. Preoblačenje mu ne gre od rok (še ženksih nogavic si ne zna obleči brez Gerdinine pomoči), čevlji so mu premajhni, nelagodno se da v položaj balerine in za povrh mu Gerda nadene še žensko oblačilo. Ko Einar stiska obleko k svojim prsim in občuti svilo pod njegovimi prsti ter si ogleduje svoje noge, se v njem prebudi nekaj nenavadnega. Spreleti ga nov občutek, ki mu je sprva neznan, nepojasnjen. Šele kasneje izvemo, da je to bil trenutek, ko je v sebi začutil »ženskost«.
Einar še naprej pozira za Gerdo in je vse bolj navdušen nad svojimi »ženskimi« portreti. Ko Gerda misli, da je vse to le igra, se Einar počasi močno zaljublja v žensko podobo, ki se zracli v Gerdinih skicah. Zaljubi se v občutke, ki jih doživlja, ko je naličen, ko se na skrivaj oblači v žensko spodnje perilo, ko nosi lasuljo, ženske čevlje in obleke, ko vadi geste in hojo, ko se gleda v ogledalo, itd. Vse to ga spolno vznemirja in tako Lili – ženska, ki se skriva v njem – postane njegova obsesija.
Točka brez povratka se zgodi, ko se Einar – spet našemljen v Lili – pojavi na eni izmed njemu dolgočasnih zabav. Lili je lepa in zato pri moških vzbuja pozornost. Enemu od teh celo uspe, da jo poljubi. Od takrat naprej se Einar popolnoma poistoveti z Lili. Čeprav Gerda želi prenehati s to njuno izmišljotino, Einar tega več ni zmožen. Ko je oblečen v moškega, je živčen, ima glavobole in je neustvarjalen.
»To ni moje telo! Prosim, odstranite ga!«
Prevrtimo trak naprej, Einar se na vse pretege trudi, da bi uničil moškost, ki še ostaja v njem. »Einar je mrtev!« je le eden izmed njegovih izjav. Niha v razpoloženju, oddaljuje se od svoje žene, preneha slikati, ukvarja se le še s samih seboj in s svojo »še ne dovolj« žensko podobo. Že sama misel, da bo nekega dne ženska, ga pomirja in mu predstavlja edini žarek upanja. Da bo fantazija, ki si jo domišlja o sebi, bolj podobna realnosti, se odloči še za en korak naprej – kirurško spremembo spola.
Vzhičenost je na vrhuncu. Po prvi operaciji mu odstranijo moške spolne organe in tako postane bližje temu, kar želi postati. Toda še vedno ne živi svojih sanj: biti ženska, žena in morda nekoč tudi mati.
Film prikazuje še drugo, še težjo operacijo, pri kateri mu rekonstruirajo ženske spolne organe. Gre za operacijo, ki je ni imel še nihče. Einar gre do konca. Prestane tudi to. Toda zaradi močnih krvavitev med operacijo in kasnejših infekcij – umre. Srečna smrt, bi rekli. Povrh še njegov zadnji stavek o sanjah, ki jih je imel noč poprej in scena, kjer njegova ruta svobodno plapola med danskimi fjordi. Simbol svobode.
Fascinanten film, kot sem že omenila na začetku, toda žal se je Einarjeva življenjska pot končala še preden bi lahko videli posledice njegovih odločitev in realno življenje po operaciji. Nam lahko kdo drug pove, kaj se dogaja z osebami, ki so spremenile spol?
Holivudski konec z realnim nadaljevanjem
Spoznajmo še živečega Walta Heyerja, ki je osem let živel kot ženska. Takole opisuje svojo izkušnjo: »Imel sem babico, ki me je začela oblačiti v ženska oblačila, ko sem imel štiri leta. Šivala je posebna obleke zame in mi govorila kako sem lep, ko sem poziral zanjo. … Kot Einar, sem se tudi jaz kasneje poročil in živel kot moški. Toda skrivoma sem se preoblačil, nato pa se celo pojavljal v javnosti kot ženska. Tudi jaz sem se ob tej izkušnji počutil polnega energije. Po nekaj časa je moja želja po »biti ženska« postajala vse močnejša. Čutil sem, da nimam druge izbire, kot da postanem »Laura« (moja ženska osebnost), če želim postati, »to kar sem.« Kot Lili, sem tudi jaz želel ubiti svojo moško identiteto samo zato, da bi Laura lahko živela. Zaradi tega sem tudi šel skozi celotno kirurško preobrazbo.«
Sčasoma je Walt opazil, da mu življenje kot ženska ne daje miru. »Še vedno sem prehajal med Lauro in Waltom, včasih tudi po večkrat na dan.« »Karkoli me je že gnalo po spremembi spolne identitete,« pravi Walt, »mi kirurški poseg ni mogel dati. Še naprej sem iskal odgovore.«
Walt naprej pripoveduje, da ima mnogo transseksalcev podobno izkušnjo. V njegovem primeru je prehod v nasprotni spol prinesel »dobro življenje«, toda ko je prvotna evforija zbledela, je prišel obup. »Dokler nisem prenehal živeti kot Laura in naredil vse, da bi ponovno bil Walt, nisem našel miru. Odprtost, da si lahko ponovno obnovim svojo moškost, je spremenila vse.«
Kaj je Dansko dekle »izpustilo«?
»Nova identiteta je seveda prekrasno motilo,« pravi Walt, »toda ne zdrži dolgo časa, še posebej, ko globlji problemi ostajajo nenaslovljeni.«
»Vsi okrog tebe trpijo,« dalje pravi Walt. (Nekaj tega smo sicer videli v filmu, še posebej pri Gerdi). Transseksualec ne samo, da zanika oziroma izniči svojo rodno identiteto, uniči vsakega in vse, ki imajo z njim opraviti: družina, žena, otroci, bratje ali sestre, kariera, itd.
»Niti številne operacije ne morejo popraviti motenj, ki imajo psihološki izvor.« Walt pričuje, da je komaj po nekaj letih terapije ugotovil, da je njegova želja po spremembi spola bil njegov obrambni mehanizem, ki mu je pomagal, da se je lažje spopadal s močnimi čustvenimi bolečinami, ki so segale v njegovo otroštvo.
Komu verjeti – telesu ali občutkom?
»Čustva so tako močna in vseobsegajoča, da mi, ki imamo težave s spolom, mislimo da je naša potreba resnična in zaradi tega ji sledimo,« pripoveduje Walt Heyer. »Želja po prehodu v drugi spol postane neskončna obsesija, hrepenjenje, ki zahteva, da uničimo in izbrišemo zgodovino našega rojstva in sledimo kateremu koli ‘strokovnjaku’, ki nam svetuje – bodisi hormonsko terapijo, plastično operacijo, bodisi tečaj spremembe glasu, itd. – vse, samo da bi prevzeli novo identieto, ki je zgrajena na bolečini, jezi in trpljenju.«
Šibka podlaga za identiteto, mar ne?! Tudi jaz upam, skupaj z Waltom Heyerjem, da bo nekega dne praksa kirurške spremembe spola za vse, ki imajo podobne težave kot jih je imel Walt, gledana kot manipulacija in grobo nasilje nad človekom.
