Daniel Brkič, pastor evangelijske cerkve v Novem mestu: »Reformirati moramo naša srca«

13
507
4. Šalijev večer, ki ga je v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto pripravilo Kulturno društvo Severina Šalija, je bil posvečen zaključku 500-letnega jubileja reformacije. (Foto: Marko Klinc)

Pastor dr. Brkič je izpostavil, da si Primož Trubar zasluži grob v Sloveniji. Po njegovem prepričanju bo to zelo pomembno dejanje za spravo Slovencev na duhovni ravni, ne glede na vero in politično prepričanje…

Da moramo reformirati naša srca, je bila središčna misel dr. Daniela Brkiča, pastorja evangelijske cerkve v Novem mestu, na srečanju, ki ga je prejšnji teden v Knjižnici Mirana Jarca pripravilo Kulturno društvo Severina Šalija. Pastorjevo predavanje »Luther ali Trubar?« je bilo posvečeno zaključku 500-letnega jubileja reformacije. Na srečanju se je zbralo okoli 50 ljudi, ki so z zanimanjem prisluhnili predavanju o reformaciji. Udeleženci, ki so želeli, so brezplačno prejeli lično posodobljen ponatis Dalmatinove Biblije iz leta 1584 Novi testament.

Nemirni časi v poznem srednjem veku

Pastorjevo odlično predavanje je temeljilo tako na predstavitvi zapletenih družbenih in cerkvenih razmerah  tedanje dobe, kakor tudi na dveh ustanoviteljih protestantizma v Evropi in na slovenskem; Martinu Luthru in Primožu Trubarju. Oba, pa vendar vsak na svoj način, sta s svojim naukom in za ceno svobode vesti in posledično ekskomunikacije, temeljito prevetrila zatohlost katoliške cerkve, ki je v tistem času precej pozabila na Jezusov evangelij in božje zapovedi. V nadaljevanju je predavatelj predstavil širše družbene vzroke za nastanek reformacije, kot so bili: konec izgnanstva papežev v Avignonu, lateranski koncil, kjer so zavrgli konciliarizem in uzakonili papeški primat, pa padec Carigrada, ki so ga zavzeli Turki, Kolumbovo odkritje novega sveta, Guttenbergova iznajdba tiskarskega stroja,  Kopernikov heliocentrični sistem, kmečki upori, epidemije kuge in še in še. V katoliški cerkvi pa je Luthra motilo nemoralno življenje papežev in klerikov, zbiranje denarja za izgradnjo bazilike sv. Petra v Rimu, prekupčevanje z odpustki v za božjo kazen, za grehe vernikov in trpljenje v vicah, kupovanje cerkvenih služb (simonija) in druge nečednosti. Vse to je sodu izbilo dno 31. oktobra 1517, ko naj bi Luther v znak protesta, na dan pred praznikom vseh svetih, nabil na vrata wittenberške cerkve znamenitih 95 tez o odpustkih.

Avguštinski menih dr. Martin Luther

»Luther je vedno trdil, da je resnični zaklad Cerkve samo Evangelij. Zato so njegove teze  dokument reforme, ne pa reformacije. Luther ni hotel biti reformator, ampak obnovitelj krščanstva. Žal v svoji oholosti, tedanja Cerkev Luthru ni hotela prisluhniti, ne krajevni škof, še manj Vatikan. Tako je rimo-katoliška Cerkev gotovo še največ odgovorna za tako imenovani zahodni razkol!  Namesto, da bi se Rim s papežem Leonom X. na čelu odzval na prodajanje odpustkov in na kričečo nemoralnost klerikov z iskrenim kesanjem in pokoro, je odgovoril z obsodbo, zato je sokrivec za bolečo rano razdeljene Cerkve«, je uvodoma dodal pastor Brkič.

Čeprav je dr. Daniel Brkič profesor protestantske teologije na univerzi v Zagrebu in pastor, je bil v ocenah do Luthra, človeka svojega časa, ki ga visoko ceni, objektivno kritičen, zgodovinsko pošten in teološko profesionalen, še posebej v razlagah Luthrovih  blasfemičnih in protislovnih  izjav. Prav tako je v kontekstu tedanjega časa obsodil Luthrove izjave o Judih in upornih nemških tlačanih. Zato ne čudi, da ga je predstavil kompleksno in interdisciplinarno, v kontekstu miselnosti 16. stoletja.

Luther ni nikoli nameraval razdeliti katoliške Cerkve, ampak jo je želel samo prenoviti.

Na cesarskem zboru leta 1521 je Luther na zaslišanju povedal:« Tukaj stojim, ne morem drugače, Bog mi pomagaj! Amen.«  Ta njegova izjava pomeni začetek zgodovine demokracije, svobode govora in ugovora vesti, čeprav sam vsega tega včasih tudi ni spoštoval. Žal!

Luther ni nikoli nameraval razdeliti katoliške Cerkve, ampak jo je želel samo prenoviti. (Foto: Marko Klinc)

Pomen Primoža Trubarja za Slovence

V nasprotju z Luthrom, Primož Trubar ni bil reaktiven, ampak korektiven. Ni bil disharmoničen, ampak harmoničen. Ni bil diametralen, ampak komplementaren. Ni bil antagonist, ampak protagonist. Ni bil divergenten, ampak konvergenten. Ni bil konflikten, ampak kompatibilen. Ni bil obremenjen s kompleksi, ne s stereotipi. Ni bil človek kloštra, ampak svetovljan. Njegova osebnostna struktura, domača vzgoja, socialna mreža in teološka orientiranost so bili v prid povezovanja in stalnega dialoga z vsemi. Trubar kot ustanovitelj in ravnatelj »biblijskega zavoda« v Bad Urachu v Nemčiji je v dobrih štirih letih delovanja (1560-1564) poskrbel za natis, za tisti čas izjemnih 30.000 knjig v hrvaščini, slovenščini in italijanščini, in to v treh različnih pisavah: latinici, glagolici in cirilici. Šlo je za prvo svetopisemsko družbo na svetu.

Neverjetno pogumen je bil Trubar, ko so od njega zahtevali, da podpre idejo skupnega slovanskega jezika. Odločno je bil proti! Hrvate je spodbujal, da naj pišejo v glagolici, Srbe  pa je navduševal za pisanje v cirilici. Prav tako je bil Trubar že takrat ekumensko usmerjen in pluralen. Družil se je z uskoškimi in žumberškimi popi, s katoliškimi duhovniki, obiskal je zaprtega turškega pašo v ljubljanskem gradu, saj ga je islam zelo zanimal in razmišljal o evangelizaciji Turkov. Imel pa je tudi redne stike z vplivnimi predstavniki reformacije, še posebej s Švicarskimi. Prav tako je bil izjemen v razumevanju sprave, navkljub različnostim. Njegova čista krščanska vest je izstopala v pismu Juriju Bravšiču (1. julija 1564), v katerem ga je kot odgovornega za rimsko Cerkev v Ljubljani pozval na javen ali zaseben pogovor. Bravšič ga je gladko odklonil!

Neverjetno pogumen je bil Trubar, ko so od njega zahtevali, da podpre idejo skupnega slovanskega jezika. Odločno je bil proti! . (Foto: Marko Klinc)

Primož Trubar si zasluži grob v Sloveniji

Na koncu predavanja je pastor Daniel Brkič, tako kot že poleti na Novomeških večerih, ponovno izpostavil pomen ekshumacije posmrtnih ostankov Primoža Trubarja in simboličen pokop na Slovenskem. Po njegovem prepričanju bo to zelo pomembno dejanje za spravo Slovencev na duhovni ravni, ne glede na vero in politično prepričanje… Brkič je še dodal, da   brez iskrenega odpuščanja ni prihodnosti. Spravo potrebujemo v srcih, ne pa na mitingih in proslavah. Ali bomo Slovenci zmogli vse to?

13 KOMENTARJI

  1. Ah, zdaj pa je Cerkev kriva za razkol. Le kako? Vse to je lahko res, kar našteva prof. Brkič, toda to ni razlog za razkol. Najmanj kar je, danes vsega tega ni, torej bi se protestanti lahko vrnili pod okrilje Cerkve. Toda, ne. Torej razlogi za razkol “še vedno obstajajo”?! Torej teh 95 tez še vedno velja?!
    To ni logično.

    Me pa zanima ali res nimamo nobenih tekstov v slovenščini pred Trubarjem. Nič? 800 let smo samo govorili in nismo pustili nobene pisane besede? Nikjer? Samo kakšni grajski dnevniki in poslovne knjige, nihče pa ni pustil za sabo niti ene zgodbice? V času ko je Dante pisal Božansko komedijo, mi nismo napisali niti črtice?
    Tudi to mi je nelogično.

      • Kar naprej namreč poslušamo, kako je Trubar takorekoč izumil slovenski knjižni jezik! Kakšna neumnost je to, samo da bi častili reformacijo zaradi razkola s Cerkvijo.

    • Nekateri kristjani so na osnovi pravice do samoodločbe ustanovili Protestantsko cerkev, ki jo imajo sedaj za svojo in ne vidijo nobenega razloga, da bi se vrnili v KC. Saj razlike med njima še vedno obstajajo.

      Je pa nekrščansko trditi, da obstaja ali celo sme obstajati samo ena cerkev. Še Razodetje pravi, da jih je sedem.

      Ni bistveno, kateri cerkvi kdo pripada, pomembno je, ali kdo živi skladno z Evangeliji ali ne. Ali kot pravi avtor, pomembno je, ali kdo reformira svoje srce in svoje mišljenje ali ne.

        • Zdravko, a Kardelj je tudi Sveto pismo napisal?

          Res pa je, da je včasih citiral tudi kakšen svetopisemski izrek, ki se ga pa seveda ni držal. Tako kot tudi mnogi drugi ne. Kdor ne živi skladno z Evangeliji, religiji še ni prišel blizu.

  2. Zahvala g. Franciju Koncilija, da je prispeval to zanimivo in koristno predavanje.
    Prof. Brkič bi bil upravičeno glavni govornik na proslavi dneva reformacije.
    Ta dan zasluži govornika teološke znanosti specialno luteranske veroizpovedi.
    Naš govornik, predsednik DZ je govoril v duhu ateistične in komunistične predpostavke odnosa do vere, ki je kulturološka in versko izničujoča.
    To je potrditev mrtvila, ki vlada v miselnosti po ukazu komunistične ideologije.
    Filozof Milan Komar je zapisal,” da je pot iz tega le ena, zanesljiva in trdna: pot duhovnega razmaha”.
    To misel so uporabili slovenski izobraženci za študijske dneve “Draga 2017” na Opčinah.
    To je bilo tudi bistvo reformatorjev katoliške cerkve na temelju “Božje besede”- Svetega pisma, ki pa žal niso bili razumljeni in sprejeti v cerkvi.

    • In niso “razumljeni” niti danes!
      Žal nam je lahko kvečjemu vernikov in celo katoličanov, ki to še danes očitajo Cerkvi!
      Slovensko razkolništvo! Vse razsut, vse razdret.

  3. V tem kulturološkem kontekstu želim opozoriti vse, ki vidijo reformacijo v knjižnem in jezikovnem pomenu, da poznamo Brižinske spomenike iz časa med letoma 972 in 1039.
    Dejstvo je, da so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejši latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku.
    Vsebina pa je prav tako teološka, ki je kot taka že klicala po reformi.

  4. Brižinski spomeniki, ki so pisani v slovenskem jeziku so bili spisani 560 let pred Trubarjem.

    Našli so jih v Brižinah, to je 100 km severneje od Munchena, kar dokazuje, da so tudi tam takrat živeli naši slovenski predniki.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite