Danes sanjajte, jutri bo nov dan

3

Janez Janša izvoljen za predsednikaPREJELI SMO. Slovenska osamosvojitev – ovire, nasprotovanja, izdaja.

Skoraj vsi proti nam

Slovenija je bila v letih 1990 in 1991 v svojih težnjah in naporih za osamosvojitev mednarodno osamljena in pretežno izolirana. To dejstvo se je v zadnjih dveh desetletjih kar nekako porazgubilo ali vsaj zameglilo. Analiza vzrokov najprej pripelje do začudenja, kako je to sploh možno. Arhivi domačih in tujih medijskih hiš so namreč polni posnetkov izjav državnih in diplomatskih predstavnikov sosednjih in drugih držav, ki so brez dlake na jeziku izražali nenaklonjenost ali odkrito nasprotovanje slovenski osamosvojitvi.

Še največ, kar smo lahko dobrega slišali v naš prid je bila fraza v smislu, da se Slovenija seveda lahko osamosvoji, vendar samo ob dogovoru z drugimi republikami in federacijo. Vsi, ki so to izjavljali, so dobro vedeli, da pristanka federalnih oblasti, JLA in večine drugih republik seveda ne bo.

Ta del nasprotovanj je kljub poskusom pozabe in zamegljevanja bolj ali manj znan in bogato dokumentiran, žal pa ne dovolj analiziran in obdelan v delih zgodovinske stroke in z vidika preučevanja mednarodnih odnosov.

Manj poznan pa  je osnovni vir poročanja in sklepanja diplomatskih in obveščevalnih predstavnikov tujih držav. Poleg siceršnje skepse svojih vlad in večinoma tudi osebne skepse pri  tujih diplomatih, ki so iz Slovenije in soseščine spremljali dogajanja v času osamosvajanja, so k negativnim ocenam veliko prispevali tudi njihovi slovenski sogovorniki. Obveščevalna ter diplomatska poročila in prepisi telefonskih pogovorov domačih in tujih služb, objavljena v pričujočem zborniku, osvetljujejo ravno ta vidik. Prva šokantna ugotovitev ob njihovem prebiranju je spoznanje, da tujcem pravzaprav ni bilo nič skrito, niti najvišje državne skrivnosti ne. Celo informacije o vsebini strogo zaupnega predloga ustavnega zakona o osamosvojitvi je član predsedstva RS Ciril Zlobec prostodušno bral v telefon italijanskemu diplomatu. Enako usodo je doživel skrbno varovani datum dejanske osamosvojitve, za katerega je vedelo le nekaj ljudi v državi. Poslanci takratne opozicije, predvsem LDS in današnje SD, so tujim diplomatom in obveščevalcem na široko razlagali svojo skepso ali celo nasprotovanje osamosvojitvi. Nekateri, kot npr. poslanec LDS Franco Juri, so jo potem z bojkotom razglasitve odločitve o osamosvojitvi tudi javno manifestirali, medtem ko so drugi, predvsem ljudje iz naslednice ZKS, v slovenski javnosti govorili eno, tujim virom pa drugo. Oboji pa so imeli podobna negativna stališča do vseh realnih ukrepov slovenske osamosvojitve, še posebej do obrambnih. Le-te so še posebej smešili. Nekaj primerkov tovrstnega pristopa je objavljenih tudi v tem zborniku.

Informacija kot prednost

Pristojne slovenske institucije so vse od prisege Demosove vlade maja 1990 pa do končnega mednarodnega priznanja  in sprejema v OZN skušale spremljati stališča sosednjih držav, mednarodnih institucij ter najvplivnejši svetovnih dejavnikov do Slovenije in njenega boja za samostojnost. Zaradi skopih zametkov lastne diplomacije je bilo delo izjemno oteženo in najpomembnejše rezultate so prispevali naši rojaki v zamejstvu in po svetu. Slovenci, ki so službovali v jugoslovanski diplomaciji, z nekaj častnimi izjemami niso bili naklonjeni osamosvojitvi in z njihove strani smo dobili še manj uporabnih informacij kot od Slovencev na visokih častniških položajih v JLA.

Informacije o stališčih zunanjih dejavnikov so tako prihajala do nas predvsem iz naslednjih virov:
a. Javno objavljena stališča vlad in mednarodnih organizacij
b. Informacije rojakov iz zamejstva in sveta
c. Stiki slovenskih državnih predstavnikov s tujino, predvsem, diplomatskim osebjem drugih držav
d. Poročila domačih obveščevalnih služb
e. Poročila tujih služb, do katerih je Slovenija dostopila preko dela lastnih služb ali preko izmenjave informacij (predvsem z RH)

V obrambnem resorju se je obveščevalna služba začela vzpostavljati šele ob nastajanju manevrske strukture narodne zaščite in je večji del tega obdobja štela manj kot deset profesionalno zaposlenih pripadnikov. Kljub šibki kadrovski zasedbi pa je ta služba preko domoljubnega sodelovanja s posameznimi Slovenci s pretežno nižjimi položaji v JLA zbrala strateško pomembne informacije, ki so omogočile realno načrtovanje odpora agresiji in taktično modro izpeljavo umika JLA iz Slovenije. Preko teh virov smo prišli tudi do informacij, ki so jih tuji diplomatski predstavniki delili z vrhom JLA. V finalu osamosvojitve, predvsem od Pekrskih dogodkov maja 1991 pa do umika JLA iz Slovenije oktobra istega leta je bilo delo vojaške obveščevalne službe okrepljeno. Z zasedbo nekaterih komunikacijskih objektov JLA in zasegom opreme ob začetku agresije je Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambo začela prestrezati tudi šifrirane zveze JLA vse do Beograda.

Varnostno informativna služba MNZ je po reorganizaciji konec leta 1990 preko svojih virov prav tako prodrla v nekatere obveščevalno pomembne tuje vire, z nadzorom komunikacij tujih služb in predstavnikov pa je omogočila vsaj delen neposreden vpogled v zakulisje zunanjega okolja. Iz tega vira smo dobili pomembne informacije o tem, koliko je agresor, ki je imel preko jugoslovanske diplomacije in služb v tujini odličen dostop do virov tretjih držav, seznanjen z našimi načrti in dejanskimi možnostmi slovenske obrambe. Žal pa je bil le del VIS-a, ki je štela več sto zaposlenih ljudi, intimno in profesionalno naklonjen osamosvojitvi. Drugi, večji del, je ostajal pasiven ali celo nasproten. Ukvarjali so se z vsem mogočim, le z neposredno nevarnostjo ne. Tako smo na dan 25.6.1991, ko je bila izdana vojna napoved Sloveniji, na vladi od VIS-a prejeli oceno o stanju v – Romunski vojski. Delavec VIS-a, ki je stražil tankovsko vojašnico na Vrhniki, je domnevno zaspal in ni opazil, da je skozi vrata odpeljala kolona tankov proti Ljubljani. Kako je mogoče preslišati silen hrup tankovske kolone pa so vedeli najbrž samo v VIS-u.

Slovenska javnost je preko objav najrazličnejših dokumentov obeh domačih služb v periodiki in raznih knjižnih izdajah doslej lahko izvedela številne podrobnosti iz zakulisja odločanja o posameznih vidikih agresije na Slovenijo in odnosa predstavnikov drugih držav do nje.

Nenavadno pa je, da dosedanja, sicer posamična objava enakih ali podobnih dokumentov, kot jih prinaša ta zbornik, ni vzbudila posebnega interesa zgodovinarjev in drugih poklicanih strokovnjakov, ki jih imamo danes v Sloveniji vsaj petkrat več kot ob osamosvojitvi.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve se je zato že ob ustanovitvi odločilo, da bo ena njegovih osrednjih nalog zbiranje in objava dokumentacije o vseh vidikih osamosvojitve. Poteka več projektov, ki bodo ugledali luč sveta v naslednjih mesecih in letih, tokrat pa je pred bralci in strokovno javnostjo Zbornik dokumentov: Bela knjiga slovenske osamosvojitve – nasprotovanja, ovire, izdaja.

Po več kot dveh letih zbiranja se je nabralo veliko število dokumentov, ki so v Zborniku objavljeni v štirih poglavjih:
I. Razorožitev TO RS maja 1990
II. Nasprotovanja ukrepom za zavarovanje osamosvojitve
III. Ogledalo zakulisja
IV. Javna nasprotovanja, politično ozadje

Nezanimanje za ena in potvarjanje drugih dejstev

A če je nasprotovanje in oviranje slovenske osamosvojitve od zunaj in od znotraj poželo v zadnjih dveh desetletjih le malo zanimanja in še manj znanstvenih obdelav, je bilo toliko več energije vloženo v vztrajno omalovaževanje pomena osamosvojitve. Številni dogodki in izjave so bili zamolčani ali predstavljeni izkrivljeno. Drugi so bili posebej poudarjeni. Prikrajanje resnice je bilo del poosamosvojitvenega vsakdana. Osnovno vodilo je bilo: “Vse, kar je oblikovalo večinski vrednostni sistem ljudi v Sloveniji v času osamosvajanja in demokratizacije, v času slovenske pomladi, se relativizira in na koncu poimenuje s svojim nasprotjem.”

Osamosvojitev se je vse od plebiscita decembra 1990 naprej stalno podtikala kot splošni razlog za vse mogoče težave. Gesla so bila vsako leto bolj neposredna in povedna, dokler nismo leta 2012 doživeli na tako imenovanih ljudskih vstajah transparentov z napisi: “Kradejo nas že 20 let” ali “V 20 letih so nam ukradli podjetja in državo” ali “Dovolj je bilo 20 let skorumpirane politične elite”.

Kot da smo v času pred osamosvojitvijo živeli v nebesih in kot da v Sloveniji ni bilo totalitarnega režima, v katerem je bila država 100% ukradena ljudem, vsekakor bistveno bolj kot danes, ne glede na vse aktualne težave.

Odpor proti razorožitvi TO ter obrambo slovenske države se že od famoznega Kučanovega pisma iz pomladi leta 1991 skuša prikazati kot trgovanje z orožjem, vzpostavljanje državnih atributov Slovenije pa kot afero izbrisani. Manipulacija je bila dve desetletji tako intenzivna, da so mlade generacije, ki so v tem času odraščale, o problemu tako imenovanih izbrisanih lahko iz vseh mogočih javnih občil izvedele vsaj desetkrat več kot o vseh ukrepih, ki so omogočili nastanek slovenske države. Po desetih letih od svojega nastanka so se na državni proslavi ob dnevu državnosti pojavili prvi prapori z rdečo zvezdo. Najprej sramežljivo, zavedajoč se, da predstavljajo simbol agresorske armade, ki je bila v vojni za Slovenijo poražena. Nato pa čedalje bolj agresivno, kot da je v vojni zmagala JLA, osrednji poudarki govorcev pa so vsebovali obvezni stavek, češ da brez tako imenovanega NOB ne bi bilo samostojne Slovenije. Kot da bi ta nastala leta 1945 in ne leta 1991. Osamosvojitev so brisali ali pomanjševali, kadar se prvo ni ravno obneslo. Programi državnih proslav ob dveh največjih slovenskih praznikih, Dnevu državnosti in Dnevu samostojnosti in enotnosti, so bili v času vlad tranzicijske levice v najboljšem primeru popolnoma prazni in brez povezave z namenom praznika, v najslabšem primeru pa celo polni odkritega norčevanja iz slovenstva in vrednost, ki so nas združile v uspešnem, skupnem osamosvojitvenem podvigu.

Na drugi strani pa skoraj ni bilo tedna v letu brez pompoznih in dragih proslav v organizaciji ZZB, polnih sovražnega govora in groženj drugače mislečim, totalitarnih simbolov, kaznivih dejanj v obliki potvarjanja uradnih državnih simbolov in nezakonitega nošenja in razkazovanja vojaškega orožja. Udeleženci teh množičnih prireditev so večinoma plačani člani ZZB, kajti okrog 20.000 jih še vedno dobiva vsak mesec privilegirane borčevske dodatke, pa čeprav so se mnogi rodili šele po letu 1945. Privilegiji se v določenih primerih kot v kakšni fevdalni kneževini prenašajo na potomce. Tovrstne bakanalije v slogu mitingov iz najbolj intenzivne Miloševićevske kampanje pred četrt stoletja je kronalo zborovanje ZZB 24. decembra 2012 na Tisju, na katerem je generalni sekretar borčevske organizacije Mitja Klavora, rojen sicer desetletje po končani vojni, ponovno grozil z množičnimi poboji.

Že po preteku nekaj let od osamosvojitve je bilo treba vračati odlikovanja in pojasnjevati, da Znak svobode predsednik države po zakonu ne sme podeljevati ljudem, ki z osamosvojitvijo nimajo nobene zveze ali so ji celo aktivno nasprotovali. Po desetih letih so začeli načrtno delati zmedo s simboli. Ob petnajsti obletnici osamosvojitve so pričeli polemiko o nastanku Slovenske vojske in njeni starosti, ob dvajseti obletnici pa je takratni predsednik republike celo grmel čez tako imenovane osamosvojitelje, češ enkrat za vselej je treba opraviti s tem »zaslugarstvom« in tranzicijsko navlako. No, volilci so hvala bogu jeseni leta 2012 opravili z njim. Pika na i sramotenju osamosvojitve in še posebej Slovenske vojske je bila postavljena malo pred dvaindvajset letnico z imenovanjem zadnjega obrambnega ministra.

Na to funkcijo so strici iz ozadja namestili osebo, ki je leta 1991 ne samo posredno, temveč aktivno, s politično akcijo in glasovanji, nasprotovala vsem ukrepom za obrambo Slovenije pred agresijo JLA. “Nisem član LDS, a sem enakih misli in stališč kot Roman Jakič”, je dejal polkovnik JLA Milan Aksentijević v skupščini, potem ko sta v najbolj kritičnem času družno vtikala polena v kolesje obrambnih priprav. V drugem poglavju tega zbornika boste našli mnogo konkretnih primerov oviranja osamosvojitvenih ukrepov, ki nosijo podpis Romana Jakiča in njegovih somišljenikov iz levičarske opozicije. Če bi bilo le nekaj njihovih dopolnil na ključno obrambno zakonodajo sprejetih, se Slovenija junija 1991 ne bi mogla uspešno ubraniti agresiji JLA.

Namesto operete realna moč

To je bil tudi osnovni namen rušenja vseh naporov, da bi Slovenija vzpostavila učinkovit obrambni sistem, ki bi bil kos pričakovanemu, pravzaprav gotovemu poskusu Beograda, da s silo prepreči našo pot na svoje. V pričujočem zborniku je na desetine dokumentov, ki to dokazujejo. Od pomoči JLA s strani slovenske komunistične politike pri razoroževanju TO, ki sta ga dr. Jože Pučnik in Ivan Oman povsem upravičeno označila za veleizdajo Slovenije, do t.i. Deklaracije za mir, ki je terjala hitro enostransko razorožitev Slovenije in do zakulisnih stikov z generali JLA ter beograjskimi politiki, o katerih se post festum vsake toliko časa nekaj novega izve, ko se odpre kak beograjski arhiv ali pa kdo od udeležencev na nasprotni strani napiše knjigo spominov. Šele po nekaj letih, ko so se levičarski politiki na vse kriplje trudili, da so agresorskemu generalu Kolšku preskrbeli potni list za Slovenijo, je postalo jasno, zakaj formalna vojna napoved z ultimatom, ki jo je general Konrad Kolšek zjutraj 27 junija 1991 poslal Sloveniji in ki so jo v obliki letaka trosila letala JLA ni bila naslovljena na vrhovnega poveljnika in predsednika predsedstva RS Milana Kučana, temveč na predsednika vlade Lojzeta Peterleta, ki po takratni ustavi ni imel praktično nobenih pristojnosti na področju obrambe. Kolšek in ostali agresorji nad njim so Milana Kučana zaradi poprejšnjih stikov in dogovorov očitno šteli med tiste, na katere se računa v času po “operetni osamosvojitvi”, ko bo Demosova vlada zaradi učinka razbite glave razpadla in končala pred vojaškimi sodišči ali strelskim vodom.

Zaradi visoke podpore na plebiscitu in siceršnjega pozitivnega razpoloženja slovenske javnosti, vključno z delom članstva levičarskih strank do osamosvojitve, nasprotniki osamosvojitve praviloma niso odkrito nastopali proti njej. Izdelali so posredno taktiko, ki se je odražala preko stavkov, ki so postali šlager pomladi leta 1991 kot npr:

“Osamosvojitev da, vendar na miren način.” Ali: “Osamosvojitev da, vendar brez vojske.” Ali: “Plebiscitno voljo ljudi je treba uresničiti, vendar samo s pogajanji in dogovori.” Ali: “Slovenci na plebiscitu niso glasovali za vojno!” Ali: “Razglasitev neodvisnosti Slovenije mora iti z roko v roki s takojšnjim pričetkom pogajanj z drugimi republikami o novi konfederalni povezavi.”

Seveda ni šlo samo za parole. V pomladnih mesecih 1991 so se vrstili sestanki slovenskih levičarskih strank, predvsen naslednice ZKS in predhodnice sedanje SD, z nekdanjimi komunističnimi strankami v drugih republikah takratne SFRJ. Eno od teh srečanj Cirila Ribičiča in comp. z Bosanskimi in Hrvaškimi komunisti na Otočcu je bilo pospremljeno z velikimi časopisnimi naslovi po celi bivši Jugoslaviji, ki so pozivali k novi Jugoslovanski integraciji.

Kalkulacija nasprotnikov slovenske osamosvojitve, domačih in tujih, je temeljila na pričakovanju efekta razbite glave. Računali so na to, da bo samostojna Slovenija sicer evforično razglašena, ne pa tudi udejanjena. (Danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan!) Verjeli so in skušali k temu v praksi tudi čim več prispevati, da Slovenske obrambne sile ne bodo sposobne zasesti mejnih prehodov in ključnih infrastrukturnih točk v državi ter omejiti manevra JLA in da bo po nekaj dneh vse skupaj izpadlo kot operetna epizoda, po kateri bo sleherniku v deželi jasno, da smo izolirani od zahoda, da ne obvladujemo lastnega ozemlja in da nam ne bo nihče pomagal, nas nihče priznal ter da smo se zaleteli z glavo v betonski zid. 

Po takšnem razpletu so pričakovali razpad Demosove koalicije in padec vlade ter prevzem popolne oblasti spet nazaj v svoje roke. In pričakovali so definitivno konec sanj o samostojni Sloveniji. Sebe pa so videli predstavljene kot rešitelje Slovencev pred nevarnimi Demosovimi avanturisti. Ali kot je dejal predsednik takratne LDS: !Bolje je, da se za samostojno Slovenijo sto let pogajamo kot pa da se en dan vojskujemo.”

Spomini takratnega predsednika Zvezne vlade Anteja Markovića, v tem delu objavljeni tudi v pričujočem zborniku, na sestanek med njimi in slovensko levičarsko opozicijo tik pred vojno, 12.6.1991, dobesedno potrjujejo ta pričakovanja:

“Markovićev razgovor z opozicijo je dal skupno oceno, da so nasprotja v vladajočem Demosu tolikšna, da ga drži skupaj le še 26 junij. Če se 26 junija ne bo zgodilo nič, kar bi lahko okrepilo vezje Demosa, za vlado ni več veliko upanja. Konkretno: če se bo po 26 juniju pričel proces, ki bo tekel sočasno v obeh smereh k osamosvojitvi in k ponovni integraciji, bo demosova vlada še poleti, najkasneje pa septembra, padla.”

Marković je po sestanku s slovensko levičarsko opozicijo v verjetnost takšnega razpleta dogodkov v Sloveniji prepričal tudi hrvaškega predsednika Franjo Tuđmana. Ta je še leta po tem govoril o operetni vojni v Sloveniji in s tem zakrival svojo slabo vest, ker je nasedel Markoviću in zato 27 junija 1991 prelomil dano obljubo in podpisan sporazum o skupnem odporu obeh držav v primeru agresije JLA. Operetno osamosvojitev je pravzaprav junija 1991 izvedla Hrvaška, ko je razglasila samostojnost, ni pa prevzela efektivne oblasti. Ceno, ki jo je z življenji za Tuđmanovo naivnost plačala Hrvaška, je bila ogromna.

Bil sem tudi sam priča kar nekaj podobnim odkritim napovedim in namigovanjem slovenskih levičarskih politikov, da o tujih diplomatih ne govorim. Podobnega prepričanja so bili tudi nekateri v takratnem predsedstvu republike, podpredsednik vlade in njen finančni minister, ki sta zaradi tega odstopila nekaj mesecev pred vojno ter številni drugi “ugledni” državljani. Enega izmed njih, ki je v samostojni Sloveniji potem naredil sijajno kariero, sem tik pred vojno srečal na Kongresnem trgu. Nekoliko posmehljivo mi je dejal: “Za samostojno državo ne rabiš vizije, ampak divizije.” Nisem mu razlagal, da imamo tudi to, sicer pa mi tako ali tako ne bi verjel.

Po pripovedovanju in večkratnih javno zabeleženih izvajanjih nekdanjega člana predsedstva RS Ivana Omana, ki je sicer edini v predsedstvu dosledno podpiral priprave na obrambo pred agresijo, je dr. Jože Pučnik med enim od številnih odmorov med pogajanji za plebiscitni zakon novembra 1990 vprašal visokega predstavnika današnje SD, zakaj tako komplicirajo in v bistvu nasprotujejo vsem predlogom v smeri osamosvojitve. Le-ta mu je odgovoril, da mora razumeti, da oni in njihova opcija v osamosvojitvi pač ne vidijo prihodnosti zase.

Slovenska levičarska politika je v svojih najvišjih vrhovih vse od zmage Demosa na aprilskih volitvah 1990 ne glede na občasno javno sprenevedanje delovala proti ustvarjanju realnih kapacitet za osamosvojitev. Njihove najpomembnejše akcije do 26 junija so bile:

1.Razorožitev Teritorialne obrambe maja 1990, kjer so JLA na vse mogoče načine držali vrečo. O tem govori prvo poglavje tega zbornika.
2.T.i. Deklaracija za mir februarja 1991, kjer so neposredno zahtevali hitro enostransko razorožitev tako ali tako zgolj “za silo oborožene Slovenije”.
3. Dosledno glasovanje proti ukrepom za zavarovanje osamosvojitve (Zakon o obrambi, Zakon o vojaški dolžnosti, obrambni proračun) v skupščini. Vsi našteti akti so bili komaj sprejeti z nekaj glasovi Demosove večine. O tem govori drugo poglavje tega zbornika.
4. Obveščanje tujih služb in diplomatov o najvišjih državnih skrivnostih iz operativnih načrtov osamosvojitve (natančen čas, seznam funkcij federacije, ki jih namerava Slovenija efektivno prevzeti v svoje roke).
5. Peticija za odstop generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, ki so jo pod vodstvom Milana Kučana in Spomenke Hribar (meni jo je ponujala v podpis kar v njegovi predsedniški pisarni) poslali v javnost nekaj dni pred razglasitvijo samostojne Slovenije. Z njo so hoteli tik pred vojno dodatno razmajati Demos, saj so peticijo podpisali nekateri vidni politiki SDZ in Zelenih Slovenije.
6. Najava stavke policijskega sindikata za 27 junij 1991.

Slovenija je 25 junija 1991 efektivno prevzela opravljanje večine prej federalnih pristojnosti (meja, carina, monetarna politika, kontrola zračnega prostora, devizno poslovanje in nadzor) ter 26 junija ob splošni ljudski podpori in veselju razglasila samostojnost. Isti in naslednji dan je uspešno prestala prvi val agresije, zato je nekatere levičarske politike zajel dvom o uspešnosti njihovega pričakovanja “operetne razglasitve samostojnosti”. Kljub temu pa so si njihovi šefi na vse kriplje prizadevali, da bi tudi iz takšnega položaja potegnili sebične politikantske koristi.

Nekdanji večkratni minister v italijanskih levih vladah (za pravosodje, za zunanjo trgovino, namestnik zunanjega ministra) ter visok predstavnik Socialistične internacionale Piero Fassino je izdal knjigo z naslovom Iz strasti (Per Passione, Milano, 2003), v kateri na strani 292 piše, kako je 27 junija 1991 obiskal v Ljubljani Milana Kučana in Cirila Ribičiča in kako sta ga ob tem obisku rotila (sollecitando), naj “italijanska in evropska levica neodvisnosti bivših jugoslovanskih republik ne podarita desnici.” V mesecih po tem obisku je bil ravno italijanski socialistični zunanji minister Giani De Michelis tisti evropski politik, ki je izrekel največ pikrih na račun slovenske državnosti. Na evropsko priznanje Slovenije je pristal šele tik pred zdajci. Celo ko je italijanski predsednik Cossiga 17 januarja 1992 že po mednarodnem priznanju Slovenije s strani EU obiskal našo državo, ga je De Michelis zaradi tega ostro napadel. Kljub temu mu je Milan Kučan le malo časa za tem podelil častni znak svobode. Dobro je vedel, zakaj.

Ni se izšlo po pričakovanjih nasprotnikov slovenske osamosvojitve. Slovenija si ni razbila glave. V zid slovenske odločnosti in resnih obrambnih priprav se je zaletela JLA in vsi tisti, ki so tako kot ob procesu JBTZ ali ob razorožitvi slovenske TO računali nanjo, da bo namesto njih opravila umazano delo.

Maščevanje tistih, ki jim je bila ukradena država: SFRJ

Zamera je bila huda. Namesto, da bi vplivni posamezniki pošteno priznali, da so se zmotili (sodno jih tako ali tako ni nihče preganjal za dejanja, ki so bila na robu izdaje ali krepko čez) ali pa vsaj ostali tiho, so začeli že takoj po vojni in še pred mednarodnim priznanjem sprožati propagandne kampanje proti nosilcem osamosvojitve ter rušiti posamične Demosove članice in nato vlado.

Na drugi strani pa so posamezniki, ki so se dokazano najbolj izpostavljali z aktivnostmi proti osamosvojitvi ali ukrepom za njeno zavarovanje, ne glede na svoje siceršnje strokovne in osebne kvalitete doživljali hitro osebno promocijo. Ob prebiranju povzetkov nasprotovanj, oviranja in nagajanja v slovenski skupščini ob sprejemanju ključnih osamosvojitvenih odločitev ali dokumentov in zapisov v četrtem poglavju o paktiranju z agresorjem na lokalni ravni ter v politiki nasploh, praktično ne naletimo na niti eno ime, ki bilo tako ali drugače izpostavljeno javni kritiki ali celo obsodbi zaradi svojih ravnanj, ki jih je zgodovina nesporno potrdila kot zgrešena in škodljiva.

Predsednik takratne LDS Jožef Školč je postal minister za kulturo in celo predsednik Državnega zbora, član predsedstva RS Ciril Zlobec, ki je izdal tujim službam najvišjo državno skrivnost, je do konca mandata odsedel v predsedstvu in postal celo podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ciril Ribičič, ki je nagovarjal tuje politike proti mednarodnemu priznanju Slovenije je postal Ustavni sodnik in celo član mednarodne Beneške komisije za pravo. Član vodstva Markovićeve Socialdemokratske unije Rado Bohinc je postal minister za znanost in nato za notranje zadeve, kasneje rektor Primorske univerze. Franco Juri in Jaša Zlobec, dva najbolj ekstremna skupščinska nasprotnika vseh potrebnih ukrepov za osamosvojitev, sta postala veleposlanika države, ki sta ji ob njenem rojstvu nasprotovala. Njun goreč pajdaš pri oviranju osamosvojitve Roman Jakič pa je postal celo obrambni minister. Aurelio Juri je postal poslanec Evropskega parlamenta, Sergij Peljhan pa minister za kulturo. Jože Mencinger, ki je dezertiral iz vlade nekaj mesecev pred vojno, češ da v osamosvojitev ne verjame, je postal rektor Ljubljanske univerze in lastnik Bajtovega inštituta. Marko Kranjec, ki se mu je pri dezerterstvu pridružil, pa je postal najprej veleposlanik in kasneje celo Guverner Banke Slovenije. Seznam je predolg, da bi lahko vse naštel. Izjemno hitro so napredovali tudi novinarji in uredniki, ki so v času osamosvajanja sejali skepso ali izražali odkrito nasprotovanje. Enako bleščeča kariera je čakala tiste iz akademskih krogov, ki so aktivno nasprotovali že plebescitu za samostojno Slovenijo in kasneje sami osamosvojitvi. Vzorec se je prenesel tudi v gospodarstvo. V prvem valu lastninjenja so večino podjetij “prihvatizirali” posamezniki, ki so še dve leti prej jadikovali nad možnostjo gospodarskega preživetja samostojne Slovenije. V drugem valu pa so ravno ti ali njihovi potomci dobivali privilegirane politične kredite iz državnih bank. Zloglasni Veno Karbone alias Neven Borak se je iz urada predsednika Kučana preselil v urad predsednika vlade, nato je pod plaščem Varuha konkurence postal zaščitnik »nacionalnega interesa«, ki je preprečeval predvsem prihod tujih investitorjev in konkurenco domačim tajkunom, kasneje pa je zavzel položaj sive eminence v Banki Slovenije.

Sanje o novih časih so bile kljub uspešni osamosvojitvi od Beograda dovoljene samo en dan, nato pa so se v družbi vzpostavili na glavo obrnjeni mehanizmi promocije. Bolj je nekdo nasprotoval osamosvojitvi ali bil skeptičen do nje in bolj je bil nekdo sorodstveno, politično ali čustveno vezan na bivšo državo SFRJ, večje možnosti za karierni in politični uspeh je imel v samostojni Sloveniji. Komunistični pašaluk, ki so ga izgubili med Triglavom in Vardarjem, so si v miniaturi neutrudno prizadevali vzpostaviti vsaj med Triglavom in Kolpo. In v določeni meri jim je to uspelo. Danes je namreč od vseh držav, nastalih na ozemlju bivše SFRJ, na mnogih prireditvah samo še v Sloveniji prevladujoča komunistična in jugoslovanska ikonografija in samo v Sloveniji nekdanji jugoslovanski komunistični funkcionarji še vedno prejemajo posebne dodatke k pokojninam.

Kampanja diskreditacije slovenske osamosvojitve traja vse do današnjih dni. Od obtožb o trgovini z orožjem pa do t.i. izbrisanih ter izjav predsednika Zveze veteranov vojne za Slovenijo, češ da je osamosvojitev razdelila prej enoten slovenski narod. Akterji diskreditacije so bili z vsakim letom, ko je bledel spomin generacije, ki je osamosvojitev neposredno doživela, bolj agresivni. Vsak, ki je opozarjal na manipulacije, je bil medijsko diskreditiran in zasmehovan. Omrežje nekdanje SDV s preko deset tisoč sodelavci in prepleteno s sodnim in policijskim aparatom, paradržavnimi institucijami kot sta korupcijska komisija ali informacijska pooblaščenka ter privatnimi detektivskimi agencijami je ostalo agresivno aktivno. Medijski monopol tranzicijske levice, ki je vsako leto bolj pomanjševal osamosvojitev ter poveličevala revolucionarne pridobitve tako imenovane NOB pa se je po kratkem zatišju in potuhu ob osamosvojitvi vse od leta 1992 naprej samo krepil.

Če ne bi bilo ohranjenih dokumentov in zapisov izpred dobrih dveh desetletij, nekaterih korektnih zgodovinarjev ter naporov neposrednih udeležencev, ki so napisali svoje spomine, bi bil odpor potvarjanju danes že praktično nemogoč. Več ali manj isti akterji, ki so želeli na vsak način preprečiti razkrivanje drastičnega ponarejanja zgodovine od leta 1941 naprej in so v javnosti vsakodnevno grmeli, da ne bodo pustili potvarjanja le-te (beri: ne bodo dovolili resnice), so na drugi strani svoje metode potvarjanja iz totalitarnega režima prenesli v poosamosvojitveno dobo. Ob zagovarjanju potvorbe iz obdobja 1941- 1990 so isto raboto uporabili za čas po 1990. Vsakodnevno pranje možganov preko množičnih občil in podlaga za to žehto v komentarjih, simpozijih, šolskih učbenikih in programih ter dokumentarnih oz. kvazi dokumentarnih oddajah. Vse to pa je seveda plačano z davkoplačevalskim denarjem.
Zaradi vsega naštetega Bela knjiga izhaja dvajset let prepozno.

Temelj samostojne Slovenije so vrednote slovenske pomladi – temelj  SFRJ je bil zločin

Slovenska ustava vsebuje besedilo prisege, ki jo izrečejo po izvolitvi vsi najvišji državni funkcionarji. S prisego se zavežejo, da bodo »spoštovali ustavo, delovali po svoji vesti in se z vsemi močmi prizadevali za blaginjo Slovenije«. Test, s katerim lahko preizkusimo, ali je neko dejanje, ravnanje ali program posameznika, skupine, politične stranke ali politične opcije resnično v skladu z ustavno prisego, je povsem enostaven.

Kadar posameznik, skupina, stranka ali politična opcija postavlja v ospredje in poudarja vrednote, dogodke in dosežke slovenske osamosvojitve, ki nas je postavila na svetovni zemljevid in okrog katerih smo se Slovenci daleč najbolj v svoji zgodovini združili in poenotili, potem deluje v skladu z besedilom in duhom ustavne prisege.

Kadar pa posameznik, skupina, stranka ali politična opcija postavlja v ospredje dogodke in čas, ki so nas kot narod razdvajali in uničevali, potem deluje v nasprotju z besedilom in duhom ustavne prisege. In ni bilo bolj uničujočega časa za slovenski narod, kot je bila bratomorna komunistična revolucija, s katero je zločinska klika izkoristila težko obdobje okupacije in pristna domoljubna čustva Slovencev za nasilen prevzem oblasti. Danes po tem lakmusovem papirju brez težav spoznaš človeka. Nihče, ki poveličuje čas bratomorne vojne, leta 1991 ni bil iskreno za osamosvojitev. Kajti slovenska država, ki je kljub razdvojenosti politike ob velikem soglasju ljudstva takrat nastala, je bila temeljno zanikanje krvavih temeljev razpadajoče SFRJ.

Kot že dolgo vemo in kot je podrobneje razvidno iz predstavljenih dokumentov, nismo bili vsi za osamosvojitev. Slovenski osamosvojitvi je glede na rezultate plebiscita formalno nasprotovalo kakih 200.000 ljudi  in pretežni del postkomunistične nomenklature v Sloveniji, večina preostalega dela takratne SFRJ  ter večina svetovne politike. Med 200.000 domačimi nasprotniki osamosvojitve je bilo kakih 50.000 ekstremnih. Nekateri med njimi so z orožjem v roki sodelovali v agresiji na Slovenijo, drugi so z gnusom zavrnili slovensko državljanstvo in se po porazu JLA odselili iz države. Nekateri so ostali in našli zatočišče v slovenskih levičarskih strankah. Mnogi, ki so zavrnili slovensko državljanstvo in iz Slovenije odšli skupaj s poraženo armado ali celo prej, so se po nekaj letih, ko je Slovenija napredovala, ostali del bivše Jugoslavije pa zaostajal in ko je povprečna pokojnina pri nas za desetkrat presegala povprečno pokojnino v Srbiji in BIH , začeli vračati. Najprej potihoma, potem pa čedalje bolj hrupno in nastajati je začela skupina t.i. izbrisanih. K nekaj sto upravičenim primerom, ko so si posamezniki želeli urediti status tujca ali celo državljanstvo, pa tega zaradi objektivnih razlogov niso uspeli, so se priključili tisoči špekulantov, ki so Slovenijo ob njenem rojstvu izdali, danes pa od slovenskega davkoplačevalca ob pomoči protislovenske levičarske politike terjajo odškodnine.

Kljub oviram, nasprotovanju in izdajam je slovenska osamosvojitev od Beograda uspela. Obstajala pa je tudi druga možnost. Pričujoča Bela knjiga dokumentira del aktivnosti in naporov tistih, ki so se trudili zanjo.

(Pričujoče besedilo je nastalo kot spremna beseda k: Bela knjiga Slovenske osamosvojitve – ovire, nasprotovanja, izdaja; VSO in Založba Nova obzorja, ki bo predstavljena v četrtek, 27.6.2013)

Janez Janša

3 KOMENTARJI

  1. > Od obtožb o trgovini z orožjem pa do t.i. izbrisanih

    Takoimenovanih? Je to ton, v katerem je napisana Bela knjiga? Če je, ji ne prerokujem posebnega uspeha. Sicer pa je ton zgornjega članka povsem ustrezen in se strinjam, da Bela knjiga prihaja v javnost dvajset let prepozno. Tudi sam si bom z veseljem zapomnil kakšno informacijo… 🙂

    A glede vizije osamosvojitve se sz vami niti malo ne strinjam. Poglejte Kurde. Slovenci se najbrž večinsko strinjamo, da imajo pravico do svoje države. Pa bi jo vi podprli? Ne, ne bi. Ker jo bo v praksi poskušala s terorističnimi akcijami zoper vojsko in med turškimi, sirskimi, iraškimi verskimi procesijami izboriti Kurdska delavska stranka. Slovenija se bo ob osamosvojitvi Kurdistana de facto pridružila državam, ki bodo osamosvojitvi aktivno nasprotovale. Kaj torej svetujete Kurdom? Nekaj podobnega kot se dogaja v Carigradu seveda. Podoben recept je veljal za Slovenijo. Nizek račun za osamosvojitev smo plačali, ker se nam ni bilo treba vojaško odcepiti. Ker so večino dela že pred tem opravili desni in levi kulturniki, ki so ponesli v svet z miroljubnimi protesti izraženo in na plebiscitu prešteto voljo prebivalcev Slovenije do lastne vizije razvoja v lastni državi.

    Tudi jaz odkrito in brez zadrege priznam, da nisem bil za izolacijo Slovenije od Srbije. A za izolacijo Republike Slovenije od Miloševića takoj. V Mariboru smo plačali visoko ceno za poceni propagando, kako se nam bo, ko se rešimo srbsko-vojaško-kosovskih pijank cedila med in mleko. Kompletna industrija, ki je pred tem delala za “Jugo”, je padla. In se mi je takrat in še sedaj zdelo samoumevno, da je tisoč besed boljših od enega naboja. In da tudi po odceptvi odnosi z mojimi rojstnimi kraji morajo ostati urejeni.

  2. Odlično. Res, kapo dol. Toda če vi ne bi zagrešili “slovenskih prevar”, kot je bil izbris, ustanovitev NLB, zaničevalni Zakon o popravi krivic iz časov komunizma, bi imeli danes resno državo. Tako pa ste poraženi, ker komunisti varajo bolje. Lažejo bolje. Bognedaj tekmovati z njimi.

  3. Zanimivo branje.

    Mnogo izpostavljenih dejstev mi je znanih. Tudi sam sem se pogostoma spraševal in zgražal, kako je možno delovati tako nedemokratično in cinično do ljudi, ki so s srcem in dušo ustvarjali Slovenijo.

    In kako je možno nagrajevati tiste, ki niso imeli zaslug.

Comments are closed.