Danes praznuje sveti Jožef, zavetnik vesoljne Cerkve

0

Papež Frančišek je 8. decembra 2020, na praznik Brezmadežne, razglasil leto sv. Jožefa, moža božje matere Marije, ki bo trajalo do 8. decembra 2021. To je storil z apostolskim pismom Patris corde (Z očetovskim srcem), ki ga je objavila tudi Katoliška cerkev v Sloveniji na svoji spletni strani.

Papež se je za to odločil, ker je pred 150 leti, 8. decembra 1870, blaženi papež Pij IX. z dekretom Quemadmodum Deus (Kako Bog) razglasil sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve.

God sv. Jožefa se praznuje od 15. stoletja dalje

Praznik sv. Jožefa je v 15. stoletju ukazal papež Sikst IV. Častilec sv. Jožefa je bil tudi Leon XIII.; postavil ga je za zgled delavcem. Sveti Janez Pavel II. pa je leta 1989 napisal apostolsko spodbudo Odrešenikov varuh, v kateri je razmišljal o življenju in poslanstvu sv. Jožefa.

Obstajajo zapisi, ki kažejo, da so sv. Jožefa častili že v prvih stoletjih krščanstva, njegova goreča častilka je bila sv. Terezija Avilska. Govorila je: »Ne spominjam se, da bi bila kdaj prosila sv. Jožefa, pa da mi ne bi dal. Ne verjela bi, koliko velikih milosti mi je Bog podelil po posredovanju tega svetnika in iz koliko telesnih in dušnih nevarnosti me je rešil. Drugim svetnikom je dal Bog – tako se zdi – moč, da morejo pomagati le v kakšni posamezni zadevi; tega svetnika pa sem spoznala kot pomočnika v vsaki stiski.« Vera, da je sv. Jožef priprošnjik v vsaki stiski, je še vedno živa in izpričana.

V Sloveniji je sv. Jožefu posvečenih osemdeset cerkva, imamo tudi narodno svetišče sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani. Veliko Slovencev in Slovenk ga ima za krstnega zavetnika, poznamo tudi precej izpeljank imena Jožef.

Obstaja veliko starih molitev k sv. Jožefu, najbolj razširjena je gotovo K tebi, o sv. Jožef, prav tako so sestavljene litanije in devetdnevnica. Veliko tega lahko najdemo na spletu.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sveti Jožef je bil postavljen pred življenjsko odločitev – ne le zase, tudi za odrešenje človeštva

Jožef je bil pripadnik Judovega rodu v izraelskem ljudstvu, rojen v Nazaretu. Ni bil bogat, prej reven, moral se je preživljati z lastnim delom. Bil je tesar in hkrati mizar, znal pa je tudi obdelovati kamen.

Glede na potek njegovega življenja, lahko verjamemo, da ga je Bog vzgajal na poseben način. Zaročil, pri Judih je to pomenilo poročil, se je z Marijo, ki je v času, ko še nista živela skupaj, po delovanju Svetega Duha spočela Božjega Sina. Ko je Jožef izvedel za njeno nosečnost, je bil v stiski: premišljeval je, kaj naj naredi. Gospodov angel ga je v spanju pomiril in mu povedal, da je njegova zaročenka noseča po posredovanju Svetega Duha (prim. Mt 1,18–25). Marijo je vzel k sebi in sprejel Jezusa. O Jezusovem rojstvu imamo dva zapisa: pri evangelistih Mateju in Luku, ki se medsebojno dopolnjujeta. Janez Pavel II. je v apostolski spodbudi Odrešenikov varuh pojasnil: »Božji poslanec vpelje Jožefa v skrivnost Marijinega materinstva.

Poslanec se obrne na Jožefa kot na ‘Marijinega moža’, tistega, ki bo dal to ime Sinu, ki se bo rodil iz Device iz Nazareta, s katero se je poročil. Obrne se torej na Jožefa in mu glede Marijinega Sina zaupa dolžnosti zemeljskega očeta.

Vzel jo je z vso skrivnostnostjo njenega materinstva, vzel jo je skupaj s Sinom, ki naj bi prišel na svet po Svetem Duhu: na ta način je pokazal razpoložljivost volje, podobno Marijini razpoložljivosti, z ozirom na to, kar je zahteval od njega Bog prek svojega poslanca.«

Ob tem se po besedah Janeza Pavla II. »Marijina vera sreča z Jožefovo«. Ko je Marija obiskala Elizabeto in ji je ta rekla: »Blagor ji, ki je verovala,« se to blagrovanje nanaša tudi na Jožefa, saj je tudi on sprejel Božjo voljo.

Sveti Jožef je bil Marijin pravi mož, ob tem pa sta pomembna tudi pravni in družbeni vidik Jožefovega očetovstva

Čeprav Jezus ni bil Jožefov telesni sin, je imel nad njim očetovsko oblast, saj mu je angel naročil, kakšno ime naj mu da. Ko mu Jožef da to ime, pokaže, da je pred postavo zakonit Jezusov oče. Katoliška cerkev vedno zagovarja, da je bil Jožef pravi Marijin mož, saj je od tega pravno odvisno Jožefovo očetovstvo, čeprav po drugi strani trdi, da je Marija vedno devica. Janez Pavel II. piše: »Ko sveti Avguštin ali sveti Tomaž proučujeta zakon, sta trdno prepričana, da obstaja v ‘nedeljivi združitvi duhov’, v ‘združitvi src’, v ‘soglasju’. Vse te prvine so se na vzoren način pokazale v tem zakonu. … V tej veliki zadevi prenove vseh stvari v Kristusu postane zakon, tudi sam prečiščen in prenovljen, nova resničnost, zakrament nove zaveze.

Značilno je, da na pragu Nove zaveze kakor v začetku Stare zaveze stoji zakonski par. Medtem ko je bil zakon Adama in Eve izvir zla, ki je preplavil svet, je Jožefov in Marijin zakon vrhunec, od koder se razliva svetost po vsej zemlji. Odrešenik je začel delo odrešenja po tej deviški in sveti zvezi, kjer se razodeva njegova vsemogočna volja, da očisti in posveti družino, to svetišče ljubezni in zibelko življenja.«

Jožef je poslušal in ubogal Gospodova navodila

Sveta Družina je imela zelo razgibano življenje: kmalu po Jezusovem rojstvu, strokovnjaki pravijo, da nekako po dveh letih, je morala bežati v Egipt; tudi tokrat je bil Jožef opozorjen v spanju, da je Jezusovo življenje ogroženo in naj beži v Egipt. Tam je moral začeti vse na novo, zagotovo ga je skrbelo, kako bo poskrbel za družino. Ko so tisti, ki Jezusu stregli po življenju, pomrli – očitno je bilo to pred Jezusovim dvanajstim letom – se je družina vrnila v Nazaret.

Tudi za to primeren čas je Gospodov angel Jožefu razodel in Jožef je poslušal in ubogal; tudi to, kam naj gredo. Ob vsem tem pa ni v nobenem evangeliju zapisana niti ena beseda, ki bi jo izrekel Jožef. Ko piše Janez Pavel II.: Jožef je preprosto »storil«, »kakor mu je naročil Gospodov angel« (Mt 1,24). In to je bil začetek Jožefove poti. »Toda Jožefov molk ima poseben pomen: na podlagi tega lahko popolnoma dojamemo resnico, vsebovano v sodbi, ki jo izreče o njem evangelij: bil je ‘pravičen’ (Mt 1,19).«

Dvanajstletni Jezus je v templju po svoje utrdil Jožefovo vero

Ko pa je bil Jezus pri dvanajstih letih po postavi polnoleten, je pokazal, da ima drugega Očeta. Skupaj s sorodniki je odšel v tempelj, kjer je imel vsak judovski deček te starosti poseben preizkus, da je izkazal svojo zrelost in poznavanje Postave. Ko so drugi že odšli, je Jezus ostal v templju, ne da bi Marija in Jožef to vedela. Po dnevu hoda, ko sta dohitela sorodnike, pri katerih sta mislila, da je Jezus, sta odšla nazaj v Jeruzalem in ga v skrbeh iskala. Ko pa sta ga našla, jima je na Marijino vprašanje: »Otrok, zakaj si nama to storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala,« odgovoril: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,48–49)

Janez Pavel II. to razlaga: »Jezusov odgovor v templju je v zavesti ‘domnevnega očeta’ oživil tisto, kar je slišal neko noč pred dvanajstimi leti … Od takrat je vedel, da je čuvar Božje skrivnosti in Jezus mu prikliče v spomin prav te skrivnosti.«

Jezus je to izrekel, potem pa je njihovo družinsko življenje teklo naprej po ustaljenih tirnicah: Sveto pismo pravi, da je šel z njima v Nazaret in jim bil pokoren. To je tudi zadnjič, da je Jožef omenjen v evangeliju. Kaj se je pozneje z njim dogajalo, kdaj je umrl, ne izvemo. V katoliški tradiciji velja, da je umrl z Marijo in Jezusom ob sebi, in na podlagi tega je tudi priprošnjik za srečno zadnjo uro.

Sveta Družina tudi kot zgled ljubezni in dela

Sveta Družina je živela od Jožefovega dela, kot je bilo v tistem času običajno. Janez Pavel II. je o tem zapisal: »Delo je eden vsakdanjih izrazov ljubezni v življenju nazareške družine. Evangeljsko besedilo natančno pove, s kakšnim delom je Jožef svoji družini zagotavljal življenjska sredstva: bil je tesar. … Če je v redu odrešenja in svetosti nazareška družina zgled in vzor za vse človeške družine, lahko to rečemo tudi o Jezusovem delu ob tesarju Jožefu. … Zaradi delavnice, kjer je izvrševal svoj poklic hkrati z Jezusom, je Jožef človeško delo približal skrivnosti odrešenja.«

Ker katoliški nauk pravi, da sta Marija in Jožef živela v deviškem zakonu in ker se omenjajo Jezusovi bratje in sestre, se je med ljudstvom spletla legenda, da naj bi bil Jožef že starejši vdovec z otroki. To, da bi kot starejši moški zmogel take napore, kot jih je moral prenesti Jožef v prvih dvanajstih letih Jezusovega življenja, je bolj malo verjetno. Kar se pa tiče Jezusovih bratov in sester, moramo upoštevati, da so takrat Judje uporabljali izraz bratje in sestre tudi za bratrance in sestrične.

Začenjamo teden in tudi leto družine

Od godu sv. Jožefa 19. marca do praznika Gospodovega oznanjenja 25. marca je vsako leto v slovenski Cerkvi teden družine. Janez Pavel II. je v apostolski spodbudi Odrešenikov varuh predstavil tudi svoj pogled na družino skozi pogled na sveto Družino: »Vez ljubezni je oblikovala življenje svete Družine najprej v betlehemski revščini, nato v izgnanstvu v Egiptu in končno v življenju v Nazaretu. Cerkev globoko časti to družino in jo postavlja kot vzor vsem družinam. Nazareška družina, neposredno vključena v skrivnost učlovečenja, je tudi sama posebna skrivnost. Kakor v učlovečenju spada k tej skrivnosti tudi pravo očetovstvo: človeška oblika družine Božjega Sina, prava človeška družina, ki jo je oblikovala Božja skrivnost.«

Od 19. marca 2021 do junija 2022 pa je papež razglasil tudi leto družine Amoris Laetitiae (Radost ljubezni), ki se bo zaključilo s svetovnim srečanjem družin v Rimu. Urad za družino pri Slovenski škofovski konferenci je tudi sklenil, da se na praznik sv. Jožefa ob 20. uri v slovenskem narodnem svetišču sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani slovesno odpre teden in hkrati leto družine. Po uvodnem nagovoru ljubljanskega nadškofa msgr. Stanislava Zoreta bodo predstavniki z različnih področij družinske pastorale na kratko predstavili delo z zakonci, starši, družinami, pari v pripravi na zakon, ločenimi, ostarelimi in mladimi … To bo informacija, kaj vse deluje v slovenski Cerkvi. Prireditev bodo prenašali neposredno prek Facebooka in YouTube, zaključila pa se bo s skupno molitvijo in blagoslovom.