Danes praznujemo brezmadežno spočetje Device Marije

0
Anže Cunk

V današnjem svetu, ko je veliko govora o tem, kdaj se začne življenje, je še pomembneje, da poudarimo praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Cerkev v bogoslužnem koledarju obhaja kar dva praznika začetka človeškega življenja: Gospodovo oznanjenje Mariji, ko je bil angel Gabrijel poslan k devici v Nazaret in ji oznanil, da bo postala mati, mati njega, ki jo je ustvaril, torej Jezusova mati; in praznik njenega brezmadežnega spočetja. Oba praznika praznujemo točno devet mesecev pred praznikom rojstva: Gospodovo oznanjenje 25. marca, torej devet mesecev pred božičem, Marijino brezmadežno spočetje pa 8. decembra, torej devet mesecev pred malim šmarnom (8. septembra).

Kaj pravzaprav pomeni brezmadežno spočetje?

Kadarkoli beseda v pogovoru nanese na vero, se ljudje radi spotaknemo ravno pri temi brezmadežnega spočetja. Spomnim se nekega fanta, ki me je spraševal, kaj naj bi to pomenilo. Smo mar vsi drugi madež? Ne, nikakor ne gre za to. Brezmadežno spočetje pomeni, da je bila Marija že od začetka svojega obstoja brez izvirnega greha in je po Božji milosti vse življenje ostala brez vsakega osebnega greha. Praznik poudarja njeno radikalno svetost. Ker je bila izbrana, da postane Odrešenikova mati, jo je Bog obogatil z darovi, primernimi za takšno vlogo. Ona je znamenje, ki združuje zamisel in uresničitev; le ona je povsem oživljeni pravzor človeka; popolna kopija Božjega načrta, je utelešen Božji sen.

Marija je melodijo svojega življenja igrala, prav kakor je bila zložena. Izenačila je ideal in zgodovino, zamisel in izpeljavo, pričakovanje in dejstvo. Ker je Marija to, kar naj bi bili po Božjem načrtu vsi, govori o sebi kot edini, ki je Boga ljubila, še preden je bila ustvarjena. Ona je Mati vseh mater in največja ljubezen sveta.

Marija je v Lurdu potrdila, da je res spočeta brez izvirnega greha

Bog jo je imel pred očmi tudi v začetku zgodovine, ko je človeški rod padel po krivdi žene in je potem dejal hudobnemu duhu: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo in med tvojim zarodom in njenim zarodom; ta ti bo glavo strl, ti ga boš pa ranila na peti.« Bog je torej povedal tole: če je človeštvo zaradi žene padlo, bo Bogu tudi zadoščeno po ženi. Kdorkoli bi bila njegova mati, bi bila gotovo blagoslovljena med ženami; zaradi Božje izvolitve bi Bog sam poskrbel, da bi jo vsi rodovi imenovali blagoslovljeno. Ta praznik je 8. decembra 1854 razglasil papež Pij IX. v okrožnici Ineffabilis Deus, kjer je zapisal:

»Izjavljamo, oznanjamo in določamo: da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in posebni pravici, ki ji jo je podelil vsemogočni Bog glede na zasluženje Kristusa Jezusa, Zveličarja človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati

Pri razglasitvi te dogme je papež prvič uporabil dogmo o papeški nezmotljivosti. Dogma ni pomenila novosti v verovanju, pač pa samo potrditev prepričanja, ki je bilo zelo razširjeno že prej. Potrdila pa jo je Marija sama med prikazovanjem sveti Bernardki Soubirous v Lurdu leta 1858, saj se ji je predstavila: »Brezmadežno spočetje sem

Brezmadežnost ni bila avtomatična, ampak se je morala Marija zanjo truditi in boriti, predvsem pa odločiti

Današnje človeštvo je nagnjeno k temu, da se poistoveti z grešnostjo, ne z brezgrešnostjo. Če ne poznamo greha, nismo ljudje. Posledica tega je, da Marijo zlahka obravnavamo kot četrto osebo božanstva in jo postavimo na tako vzvišen piedestal, da je popolnoma nad nami in zunaj nas. Toda to ni Marija, kakršno najdemo v Svetem pismu. V evangeliju srečamo žensko, ki je globoko vznemirjena in se sprašuje, kaj pomeni pozdrav angela Gabrijela, ki jo je pozdravil kot polno milosti. Preden je izrekla svoj ‘Zgodi se’, svojo privolitev, da postane Odrešenikova mati, je vprašala angela, kako se bo to zgodilo. V Svetem pismu vedno znova najdemo njeno spraševanje in razmišljanje.

Tudi nam je Bog dal svobodo, da izbiramo med dobrim in zlim. S tem je omogočil greh – greh pa pomeni izbiro zla. Toda s tem, ko nam je dal svobodo izbire, je omogočil tudi krepost. Če ne bi mogli izbirati med dobrim in zlim, krepost ne bi bila mogoča. Tudi Marija je imela svobodo izbrati zlo namesto dobrega. Ni šlo za to, da ne bi mogla grešiti, ampak da se je odločila, da ne bo grešila. Lahko bi rekli: ‘Mariji je bilo lahko, saj je bila že od začetka obvarovana.’ Toda zagotovo bi se motili. Tudi zanjo ni bilo lahko. Morala se je boriti, da bi izpolnila Božjo voljo. Bila je popolnoma človeška. Dejstvo, da ni grešila, ne pomeni pomanjkanja človečnosti. Greh ni neločljiva sestavina človeškosti. Prav nasprotno. Je padec iz človeškosti.

Marija je zaradi brezgrešnosti tako veselje kot žalost doživljala globlje

Ko nekdo pade, slišimo ljudi reči: »Ah, saj je samo človek.« Tako uporabljamo človeškost kot izgovor za lenobo, brezskrbnost in sebičnost. Greh je slepota, greh je nevednost, greh je odsotnost ljubezni. Ker grešimo, človeškega življenja še zdaleč ne razumemo bolje, ampak ga razumemo slabše. Greh nas ločuje od drugih in nas zapira v lastno sebičnost: grešnik ne vidi onkraj sebe. Daru brezmadežnega spočetja ne smemo razumeti kot lahke ali poceni Marijine milosti. Daleč od tega, da bi jo varoval pred radostmi in bolečinami življenja, ampak jo vodi k temu, da jih doživlja na globlji ravni. Ni bila imuna na trpljenje, bolečino, razočaranje ali skušnjavo. Razume naše boje in šibkost. Vsak dan se moramo odločati: delati dobro ali delati zlo.

V nas je prisoten sev uporništva, egocentričnosti, kratkovidnosti, zaradi katerega sprejemamo napačne odločitve. Toda z Božjo milostjo lahko sprejemamo prave odločitve. Čeprav v našem življenju ni enkratne in dokončne zmage nad zlom, vsaka pravilna izbira olajša naslednjo pravilno izbiro. Adam in Eva sta izgubila prvotno nedolžnost. Tako tudi mi: izgubili smo otroško nedolžnost. Vendar si jo lahko povrnemo. Druga nedolžnost se razlikuje od prve. Prva ne more storiti greha, druga pa ga ne želi storiti. Ne glede na to koliko smo stari, nam Bog omogoča, da se znova rodimo v nedolžnosti značaja. In ravno to nam želi sporočiti praznik Marijinega brezmadežnega spočetja.

Marija duhovnike povezuje v molitvi ter jim pomaga doseči ideal duhovniške popolnosti

Za nas, duhovnike, je praznik velikega pomena. Na ta dan je škof vsakega izmed nas sprejel v Marijino kongregacijo slovenskih bogoslovcev in duhovnikov, ki jo je leta 1908 ustanovil takratni ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič z namenom, da bi si s posebnim češčenjem in posnemanjem Device Marije prizadevali doseči ideal duhovniške popolnosti. Njegov namen je bil, da bi duhovniki postali goreči in požrtvovalni duhovni voditelji Marijinih kongregacij, katere bodo morali voditi v dušnopastirskem delovanju. Danes pa je to družba, ki nas združuje in povezuje v molitvi in posvetitvi ter nam odkriva duhovni pomen Marije v duhovniškem poslanstvu.

Ko sem vstopil v Bogoslovno semenišče v Ljubljani sem se tega dne zelo veselil. Na posvetitev smo se pripravljali s štirimi posebnimi srečanji, kjer so nam različni ljudje spregovorili o Mariji, tako o njenem teološkem pomenu kot tudi o tem, kakšno vlogo ima devica Marija v našem vsakdanjem življenju. Ko smo se približevali prazniku, smo obhajali devetdnevnico. Devet dni zapored smo se zbirali v kapeli bogoslovnega semenišča, kjer smo brali Božjo besedo v povezavi z Marijo, poslušali nagovore, predvsem pa peli Marijine pesmi in litanije. Ta devetdnevnica mi je še danes zelo pri srcu in jo imam v lepem spominu. Brezmadežna Devica Marija je tudi zavetnica kapele bogoslovnega semenišča.

Slovesni sprejem v Marijino kongregacijo mi je zaznamoval duhovniško življenje

Ko je prišel njen praznik, nas je zjutraj najprej prebudila budnica. Dan se je začel slovesno s slovesnimi hvalnicami ter slovesno sveto mašo, ki jo je običajno daroval spiritual (duhovni voditelj) Bogoslovnega semenišča in predsednik Marijine kongregacije ali pa kdo izmed naših škofov. Na popoldanski sprejem v Marijino kongregacijo smo povabili tudi svoje starše, brate in sestre, stare starše in sorodnike ter domače župnike. V kongregacijo nas je sprejel ljubljanski nadškof, ki nam je na talar (duhovniška črna halja) pripel Marijino svetinjico v spomin, nato pa smo skupaj z njim slovesno molili posvetilno molitev ter se izročili v varstvo Device Marije. Po sprejemu je sledila akademija v čast Brezmadežni v ljubljanski stolnici, nato pa večerja v semenišču. Dan smo zaključili s petimi litanijami Matere Božje. Ta dan mi bo ostal v trajnem spominu.