Pred dnevi so neznanci na hišo predsednika Ustavnega sodišča narisali črne pesti. Razlog za to naj bila odločitev Ustavnega sodišča, da ne dovoli izvedbe dveh referendumov o zakonih o slabi banki in holdingu. Odločitev Ustavnega sodišča je zagotovo zahtevala veliko poguma, saj so vnaprej vedeli ali vsaj slutili, da bo takšna odločitev v našem, proti desni vladi nastrojenem medijskem prostoru, sprožila številne kritike. Kritike predvsem tistih, ki nikakor ne morejo sprejeti, da oblast kontituitete ni več absolutna in da kljub različnim oblikam ustrahovanja in zastraševanja ne uspejo nadzirati vseh por v družbi. Prav zaradi takega ravnanja oblasti v preteklosti nam danes marsikdaj manjka poguma. Tistega pravega, ko se postaviš za pravo stvar in si jo upaš ne samo javno zagovarjati, temveč si zanjo pripravljen žrtvovati tudi svojo službo, svoje kolege in če je potrebno tudi svoje življenje. Narisati črne pesti na zid sredi noči, ko te nihče ne vidi, ni nikakršno pogumno dejanje. Ravno nasprotno. Je znak velike strahopetnosti, ki zbuja zgolj pomilovanje, ne pa kakršnegakoli spoštovanja.
Strahopetnost so ob tem pokazali tudi predstavniki institucij, ki bi se ob takem dejanju morali oglasiti. Tako npr. nisem nikjer zasledila Varuhinje človekovih pravic, da bi obsodila tako dejanje ter da bi od pristojnih organov zahtevala raziskavo in ustrezne ukrepe, kot je to nemudoma naredila pred dvema letoma, ko so neznanci popisali steno lokala Cafe Open. Ob molku tako pomembne institucije kot je Varuh človekovih pravic, se sprašujem ali je strah, ki so ga vcepljali v ljudi zadnjih sedemdeset let res še vedno tako močan, da si ne upamo spregovoriti, kadar gre za napad na tiste, ki niso del kontinuitete. Varuhinja se verjetno zaveda, da bi bila tudi sama tarča napada, če bi se postavila v bran tistemu, kar »strici iz ozadja« skušajo rušiti. Verjetno ji je tudi jasno, da bi ji bila brez njihovega »blagoslova in odobritve« v prihodnje zaprta vsa vrata, zato raje ostaja tiho.
O pogumu ali pomanjkanju le-tega v slovenskem prostoru sem razmišljala tudi, ko sem spremljala nedavne proteste po Sloveniji. Ali je res potreben pogum, da, stopljen z množico, protestiraš proti korupciji, proti sodstvu, proti vladi, županom, itd.? Ali pa je tudi to ene vrste strahopetnost? Zadnji dve desetletji smo lahko vsi gledali, kako si je manjšina nakradla in prisvojila družbeno premoženje. Tako delavci kot javni uslužbenci so lahko opazovali, kaj se dela z državo, pa se ni oglasil nihče. Nihče ni stopil naprej in rekel »dovolj je«. Nihče ni v domačem okolju, v svojem kolektivu jasno in glasno pokazal na sodelavca, ki je odnašal domov lastnino podjetja in mu odločno rekel »vrni«. Nihče v javnih zavodih ni javno podal ovadbe zoper svojega direktorja, ker je ta s svojim vsaj nevestnim ali malomarnim (če ne že koruptivnim) ravnanjem škodoval celotnemu kolektivu. Vsem nam je manjkal pogum. Pogum, da se kot posamezniki izpostavimo ter zahtevamo pravičnejšo ravnanje. Je torej res pogumno dejanje, da protestiram z množico? Da je nekaj narobe s tem »pogumom«, kaže tudi to, da si ta ista množica, ki kaže s prstom na vlado ter na druge institucije, ne upa javno protestirati proti ljubljanskemu županu, ki v sebi združuje vse elemente (korupcija, kraja, goljufije, itd.), ki jih množica očita tem, proti katerim protestira. Zdi se, da se množica podzavestno zaveda, da je ljubljanski župan varovanec stricev iz ozadja in si zato ne upa. Ker se še vedno spominja, kakšnih sankcij so sposobni, če se obrneš proti njim.
Da, danes je čas za pogum
Predsednik Ustavnega sodišča je v svojem odzivu med drugim rekel »Vlade me ne zanimajo. Vlade so in gredo. Zanima me moja država«. Morda je Ustavno sodišče prav zaradi tega zmoglo zbrati dovolj poguma in se odločilo, da našo državo zaščiti. Da ji dajo priložnost in možnost, da se ob odgovorni politiki reši iz stanja, kamor so jo pripeljale pohlep in korupcija. Da, tudi vsakega izmed nas mora zanimati naša skupna država. Ne samo doma, za štirimi stenami, ampak tako, da se javno postavimo za tiste vrednote in tista ravnanja, ki za Slovenijo pomenijo pot v blagostanje in pravično družbo. Da pogumno podpremo tiste in tisto, kar je najboljše za našo domovino. In da se pogumno (in ne skrito v temi) upremo tistim in tistemu, kar Slovenijo duši in jo uničuje. Ne čakajmo na jutri, pogum je dovoljen že danes.
Foto: Ustavno sodišče (Danijel Novaković, STA)
