Danes je Božič

5

svecaLuč sveti v naše temine… če jo sprejmemo!

Evangelist Janez nam v uvodu v svoj evangelij, ki ga prebiramo pri dnevni božični maši, sam pa tudi vsak dan po maši, pravi, da na svet prihaja “prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka”. Ta luč je takrat prišla enkrat za vselej na svet, vendar pa hkrati tudi vedno znova prihaja na svet, k vsakemu človeku, da ga razsvetli. Da je ta luč prišla v neki nepomembni kraj prav tako nepomembne rimske province, je pomemben podatek. Lahko bi dejali, da je prišla ta luč v temačno pokrajino, prišla je torej v temo. Pomembno zato, ker ima vsak od nas v sebi določeno temo, vsak od nas v bistvu, kot pravi v svoji hvalnici Zaharija, “sedi v temi in smrtni senci”. Želimo si sreče, izpolnitve, želimo si luči.

Toda, očitno je, da največkrat te luči ne sprejmemo, prav kakor pravi Janez za Odrešenika: “V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli.” Zakaj ne sprejmemo te luči, te nebeške pomoči, odrešenja? Na to odgovarja zanimivo nekdo, ki je dejal svojemu prijatelju duhovniku: “Oznani edino stvar, ki nas dela res srečne. Povej vsem, da samo Kristus osrečuje, ne dela nas veselih ali brezskrbnih, temveč srečne.” Tu človek pomisli, če si ljudje zares želimo prave sreče ali bi radi le malo tistega površnega veselja in brezskrbnosti, torej užitka brez skrbi, brez odgovornosti. Gojimo neke nerealne fantazije o življenju brez nobene bolečine, skrbi, odgovornosti, kjer bi vsi bili samo srečni, veseli, zadovoljni. Čeprav vemo, da takšnega sveta ni in ga tudi nikdar ne bo, ker ga tudi biti ne more, o njem fantaziramo. Morda pa je to vendarle še tisto seme nostalgije po večnem, tista drobna lučka, ki tli pod kupom pepela, ki jo duši, pa vendarle vztraja. Zato, ker čaka človeka, da ugotovi, kako se zanke, ki mu jo zatiska okoli vratu življenje, ne more rešiti sam.

Psalmist pravi: “Izroči svojo pot Gospodu, upaj vanj in te bo podpiral” (Ps 37(36),5). Sprejeti Gospoda pomeni prav to, da mu zares iz srca izročimo svojo življenjsko pot v vseh ozirih. Za to, da pa to res storimo, se moramo odločiti, da stopimo na duhovno pot, ki je pot molitve in zakramentov. Zlasti ob večerih zato priporočam, da se ustavimo in pomislimo, za kaj se zahvaljujemo, ker je bilo dobro, kaj Bogu izročamo, ker je bilo in je težko ali slabo, v čem sami nismo bili najboljši, nazadnje pa še izrazimo svojo srčno prošnjo. K isti vaji smo povabljeni vselej pred sveto mašo, zlasti nedeljsko, ne le kot pripravo, temveč je to naš osebni dar, ki ga damo na oltar. Ne gre le za simboliko, temveč gre za pravo darovanje in izročanje, le da ni na materialni ravni, temveč na duhovni. V letu usmiljenja je pa še posebej aktualen “zakrament usmiljenja”, kjer se edino zares znebimo naših bremen, to je, z domačimi besedami, sveta spoved. Duhovniki smo pri zakramentih le “prevodniki”, kot pravi Solovjov, zato tam svoja bremena v resnici izročamo Jezusu samemu. Spet je zadeva resnična, ne le simbolična. Ne gre niti za neki psihološki pogovor, temveč za duhovni očiščenje. Zato spoved vzhodni kristjani imenujejo tudi “drugi krst”, saj se, če zares gledamo polni vere, upanja in ljubezni, tam zares prerodimo in v globini očistimo.

Tako smo šele zares pripravljeni na tisto “resnično luč, ki razsvetljuje vsakega človeka”, sicer ne. To resnično luč pa dobimo v svetem obhajilu, ki ga dandanes, priznajmo si, prejemamo vse preveč nepripravljeni, brez prave vere, ljubezni in ponižnosti. Zato sveto obhajilo ne doseže pravih duhovnih učinkov, potem pa iščemo prave potešitve drugod, je pa ne najdemo. Svojo temo moramo izročiti Kristusu, torej vse zlo svojega življenja. Tako bomo srečni. Če nadaljujemo s prej omenjenim duhovnikovim prijateljem: “Srečni tudi v vseh naših težavah. Srečni zato, ker se naše srce naslanja na tisto Dete, ki nam edino lahko nakloni življenje, ki ne mine. Kristus je moja luč in moja rešitev – kako lep je Božič, ki prepoznava Kristusa! Praznujmo Kristusa, ki se je rodil in nas spremlja v nežnosti in usmiljenju.” Naj bo resnično Slava Bogu ne le na višavah, temveč tudi tu na zemlji, ker imamo luč, ki razsvetljuje naše temine. Sprejmimo jo z odprtim srcem.

5 KOMENTARJI

  1. Lepo napisano.

    Ne strinjam se samo z govorjenjem o sreči. Sreča je umetni pojem. Pred leti sem bral esej Pascala Brucknerja ( sedaj berem Priden sinko) Esej o sreči, kjer piše, da nam je fantazma o biti srečen vsiljena. Zaradi nje smo nemirni in nesrečni, histerični.

    Tudi pastor in psiholog in pisec knjige Ljubezen in spoštovanje Eggerich jasno izpostavi, da je smisel kristjanu samo biti SVET ( ZVEST), ne pa biti SREČEN ( kar je malikovalski, praznoverski, ateistični smisel). Tako, da če duhovnik govori o sreči, potem je v osnovi izgubljen in vernike vodi v pekel.

    http://www.siol.net/novice/rubrikon/siolov_intervju/2015/12/ivan_oman_intervju.aspx
    Še izvrsten intervju z najbolj modrim in najman pokvarjenim politikom zadnjih 25 let ali mirno lahko rečemo zadnjih 70 let: Ivanom Omanom. Še njega zanaša močno v levo, a ima vsaj zdrave pojme glede krščanskih vrednot ( ne blefira kot večina) in še bolj zdrave pojme ima glede liberalnega gospodarstva ( kakršnih “desnica” ni nikoli imela in jih tudi danes v večini nima).

    V DEMOSU je bilo vsaj pol komunistov ( udbovcev), ostala polovica pa so bili socialisti, razen liberalca Grosa in kmeta Omana. Zato komunistom niso mogli učiknoviti vzeti ZLATEGA TELETA ( gospodarstva, šolstva, zdravstva in ga prodati najboljšim privatnim kupcem ter narediti svobodni trg.

    • “..Pascal Bruckner Esej o sreči, kjer piše, da nam je fantazma o biti srečen vsiljena. Zaradi nje smo nemirni in nesrečni, histerični.”
      Na žalost se njegovo razmišljanje ne prime, ker je preveč resnično in boli… Tudi meni je odprl nov pogled na naš svet, na naše človeško krhke cilje…

      • Meni to malo cinično zveni. Sveti Pavel piše: Česar oko ni videlo in uho ni slišalo
        in kar v človekovo srce ni prišlo,
        kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.
        Mar ni to bolj v Svetem Duhu?

        Klic k svetosti je preveč napihnjen. Malo je svetnikov.

  2. Nekdo spet želi biti srečen brez Boga?! In ker se to ne zgodi, potem sreče pač ni?!

    Za ateiste naj velja, da je sreča nagrada ob prizadevanju za dobro. Khm … resnično dobro! Za vernike pa naj velja, ah saj že vedo kaj!

    Skratka, ne pričakovati srečo, če vsakega človeka, ki ti ne laska, popadeš kot steklen pes.

Comments are closed.