Izrojena feministična ideologija: “Ženske vseh dežel, združite se!”

Foto: Rebeka Bernetič
Foto: Rebeka Bernetič

Na Dan žena je direktor najel dva glasbenika, da sta zaigrala nekaj skladb v prisotnosti počaščenih sodelavk in sodelavcev. Potem so sledile čestitke, pa sladice in podelitev vrtnic. V salonu podjetja je vladalo prijetno praznično in malce razigrano vzdušje. Lepa gesta s strani obeh glasbenikov, sodelavcev, ki so počastili svoje sodelavke in še lepša s strani direktorja. To je bila proslava v njegovi režiji.

Vsakdo si zasluži pozornost. 8. marec lahko razumemo kot feministično zaroto in sad oktobrske revolucije ter zamahnemo z roko vsakič, ko nas kdo povpraša, ali smo svoji izbranki poklonili cvetje. Lahko pa ta praznik vidimo kot priložnost, da nežnejšemu spolu izkažemo naklonjenost.

Že od nekdaj so ženske vladale svetu

Žena je vselej imela pomembno mesto v družbi. V plemenskih ureditvah je bil moški zadolžen za lov in težja fizična opravila, kar je skladno z njegovo naravo, medtem ko je bilo poslanstvo ženske roditi in skrbeti za potomstvo, ki je pomagalo pri opravilih, na stara leta poskrbelo za oba ter nadaljevalo rod.

Do industrijske revolucije je tradicionalna delitev vlog ostajala nedotaknjena. Seveda obstajajo tudi izjeme, in sicer plemena, kjer so gospodovale vladarice. Iz mitologije je znano legendarno bojevniško pleme Amazonk, za katerega se domneva, da ima zgodovinsko podlago.

Težnje, da bi dame zavzele vodstvene položaje in neposredno soodločale pri aktualnih družbenih izzivih, so se pojavile, ko so bile zaradi potreb industrializacije vključene v proces masovne produkcije. Toda ob tem ne gre pozabiti, da so imele skozi vso zgodovino človeštva ključno vlogo pri sooblikovanju družbe, še zlasti kot matere, ki so vzgajale svojo otroke, svoje sinove – bodoče oblastnike.

Vloga ženske: od tradicionalne do novodobne

Z razmahom feminističnih gibanj, pred več kot 100 leti, pomen tradicionalnih družinskih in družbenih vlog deloma zbledi. V javnosti se vse bolj uveljavi pomen zaposlovanja žensk, enakost plačil za enako opravljeno delo, predvsem pa pomen žensk na voditeljskih položajih, ob čemer ni več govora zgolj o enakih možnostih, marveč kar o obveznih kvotah.

Demoniziranje materinstva in “Arbeit macht frei!”

Če se je pred časom zdelo, da se skupina zanesenjakinj bori za spoštovanje, za večjo vlogo pri odločanju in enakovrednost plač, sodobna feministična retorika vse bolj zadobiva obrise moralne diktature. V javnosti se pojavlja celo izraz “feminacizem”. Materinstvo ni več vrlina, saj zgolj “resnično delo” “ženske osvobaja od moških”, čeprav je ravno materinstvo nekaj najbolj plemenitega in družbenokoristnega. Zdi se, da vse skupaj navdaja renčanje zloglasnega gesla: “Arbeit macht frei!”

Obenem gre opaziti, da v najbolj militantnih feminističnih grupacijah ženstvenost ni krepost, saj kaže na žensko željo po všečnosti in privlačnosti pri moških, pa tudi podrejenosti. Kako naj se vendar dopade moškemu, če je pa njen največji sovražnik, s katerim se je treba stalno vojskovati in mu dokazovati, da je slabši, manj sposoben ter inferioren? In kako naj takšne osebe pričakujejo kakršnokoli spoštovanje s strani moških, če ga same ne izkazujejo, obenem pa ves čas igrajo večno vlogo žrtve?

Ko robatost postane “in”

Takšni individuumi prezirajo nežnost in čustvenost. Po njihovi recepturi naj bi tudi na zunaj ženska postala manj privlačna za moškega. Prav zato debelost, poraščenost, kratki lasje in prostaško vedenje postajajo nekaj zaželenega. Hkrati se podcenjuje in prezira dekleta in ženske, ki opravljajo poklice kjer so predmet hotenja za moške, kot so npr. stevardese na tekmovanjih Formule 1.

“Feminacistke” nezavedno sporočajo: ženskam je treba prepovedati biti privlačne

Tako se je pripetilo pred letom dni. Feministke so od organizatorjev najbolj priznane avtomobilske dirke na svetu izsilile, da morajo biti stevardese prepovedane. Razlog je menda ta, da so obravnavane neenakovredno z ozirom na moške, ki nastopajo na prvenstvu, in da so v resnici “modeli za moške”. Feministke potemtakem v stevardesah vidijo nekakšne “moške igračke” oziroma objekt poželenja in naslajanja, ne pa občudovanja. Zanimivo je, da jih pornografija pretirano ne vznemirja. Dvoličnost?

Toda težava je v resnici to, da želijo biti stevardese všečne moškim, kar je njihova demokratična izbira. Ne zagovarja feminizem prav tega? Nihče jih v ta poklic ni prisilil. Takšno službo so sprejele, ker se jim dopade, zato omejevanje njihove svobodne izbire kaže na dušeče prijeme, značilne za neke druge čase 20. stoletja.

Če feministke v resnici skrbi enakopravnost naj rajši organizirajo damsko prvenstvo Formule 1, kjer bodo pozirali mišičnjaki, ne pa da spremljevalkam onemogočajo delo in jih podlo zmerjajo z vlačugami. Pravzaprav lahko rečemo, da se sodobni feminizem, oziroma v kulturo pretvorjeni marksizem, v samem bistvu nič ne razlikuje od neprikritega marksizma in diktature proletariata. Duhovi so isti. Če se politične razmere poslabšajo bo ravno tako tekla kri.

Njegova vloga je v delu naivne družbe vzbuditi občutke žrtve ter ga zlorabiti za upor, prevrat, vse skupaj pa zakoličiti z dušečimi predpisi, diktati in normami, ki jih narekuje majhna klika samooklicanih šefic. V komunizmu je to diktator skupaj s komunistično partijo, v feministični družbi pa grupa možačih “ženščin”, ki v resnici prezirajo svojo ženskost, in ki jih ni nihče pooblastil, da zastopajo mnenje in interese celotne ženske populacije. Tudi jih ne želijo, marveč hočejo le služiti nekim utopičnim idealom, ki nikomur ne koristijo.

“Ženske vseh dežel, združite se!” Tudi abortirane?

Gre za posilstvo svobode žensk. Sodobne feministke ženskam svobodo kradejo v imenu svobode. Jih lahko imenujemo tatice? Gre za politično korektnost in moralizem v slogu “Kdor ni z nami je proti nam!” V tem kontekstu je na mestu tudi slogan: “Ženske vseh dežel, združite se!” A biti ženska še ne pomeni biti v nekakšnem klubu ali feministični partiji. Gre za posamezne osebe, ne pa nekakšen brezoblični “delavski folk”. Poleg tega se gre vprašati kam je poniknil boj za pravico do življenja vseh nerojenih deklic. Le koga skrbi “holokavst” zarodkov ženskega spola?

Težko je ob čem takšnem še dvomiti v protinaravnost sodobnega feminizma. Vse kaže na demokraturo oziroma samodrštvo “dežurnih miličnikov” za ohranjanje politične korektnosti in čustvenih barier med spoloma, kar se odraža skozi kulturo. Totalitarizmi delijo družbo na naše in vaše, na zatirano rajo in gospodo, na višjo in nižjo raso, na ženske in moške. Bistvo problema pa ne leži zunaj, ampak znotraj, v lastnem nezadovoljstvu, kaže na nezmožnost zazreti se v ogledalo in si priznati to grdo resnico.

Prav tako diktatorska so prizadevanja, ki želijo proizvesti enake rezultate moških in žensk na različnih družbenih področjih, ne pa omogočiti enakih možnosti. Tu lahko navedemo spolne kvote v parlamentu. Podoben primer so prizadevanja za dosego enakega števila podjetnikov moškega in ženskega spola, ali pa znanstvenikov in znanstvenic. Gre za gladko ignoriranje dejstva, da imajo moški in ženske v povprečju različne interese. Moški običajno kažejo več zanimanja za tehniko, ženske pa za humanistiko.

Tudi moški želijo ugajati ženskam

Stvar poteka tudi v obratni smeri. Tudi “samci” se s svojim “pavjim perjem” šopirijo pred “samicami”. Prvaki Formule 1, nogometaši, pevci, politiki, uspešni podjetniki, znanstveniki, slikarji in igralci navadno želijo biti všečni ženskam. Njihova slava in družbena pozicija sta z gotovostjo namenjeni tudi temu, da jih nasprotni spol opazi in se povečajo njihove možnosti pri izbiri godne “samice”.

To je nekaj povsem naravnega, spontanega in dobrega. V tem kontekstu so moški in ženske predvsem “sužnji” nekih prirojenih danosti, ne pa pokvarjenih, zlohotnih namer nasprotnega spola. To je vse. Več kot to so kulturne norme.

Narave ni mogoče prelisičiti

Razvoj omike, civilizacije prinaša pozitivne družbene spremembe, a obenem tudi zmote, ki postanejo nenapisana pravila. Toda prirode ni mogoče ogoljufati. Pustimo na strani Biblijo, vero in Cerkev. Ozrimo se rajši k plemenskim družbenim ureditvam, k človekovi prvobitnosti, v predcivilizacijsko obdobje, ki je celo med pripadniki New Aga tako čislano in ugotovili bomo, da je tekmovanje med spoloma nekaj povsem umetnega, celo degeneriranega. Tudi zamisli o t. i. “reproduktivni eksploataciji” žensk nima ne repa ne glave.

V tem kontekstu razna feministična gesla v slogu “Skupaj smo močnejše!” zvenijo naravnost groteskno, patetično. To je približno tako kot bi kokoši tekmovale s petelini za oblast na dvorišču. Ironija pa takšna. Resnici na ljubo je že samo primerjanje moških in žensk ter komolčarstvo med njimi, ki iz tega izvira, absurdno. To je tako kot bi med seboj primerjali sadje in zelenjavo. Človek za zdravo življenje potrebuje oboje. Oba spola sta nepogrešljiva in namenjena drug za drugega.

Težava je zgolj v tem, da je “feminacizem” razmeroma mlad pojav in še ni obrodil vseh svojih gnilih sadov. Tako kot pri genetskem inženiringu, ki se napaja s pogoltnostjo, bo treba še malce počakati, morda nekaj rodov, da bo razgaljen v vsej svoji sprevrženosti in bedi. Vprašanje je le, ali bodo družbene deformacije permanentne, ali pa jih bo mogoče za silo “servisirati”.