T. Griesser-Pečar: 23. avgust, vseevropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov

13
1668
Tamara Griesser Pečar
Tamara Griesser Pečar

Aprila 2009 je Evropski parlament sprejel »Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu« ter v njej obsodil vse totalitarne in avtoritarne režime v Evropi in 23. avgust je bil razglašen za vseevropski dan spomina na njihove žrtve. Slovenija na državni ravni še ni obsodila komunizma in Državni zbor je vzel resolucijo zgolj na znanje, ker je večini poslancev levih strank povzročala – in po vsej verjetnosti še povzroča – težave obsodba komunizma. Sklep vlade Janeza Janše o obeleženju tega datuma pa žal ni zavezujoč.

Zakaj je prav 23. avgust posvečen žrtvam totalitarnih režimov? Leta 1939 na ta dan sta namreč dve totalitarni državi, predstavnici režimov, ki sta v dvajsetem stoletju povzročila najhujše zločine proti človeštvu vse do genocida, sklenili pogodbo o nenapadanju, namreč nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza (SZ). To pogodbo sta v imenu Hitlerja in Stalina podpisala v Moskvi nemški zunanji minister Joachim von Ribbentrop in ljudski komisar za zunanje zadeve Vječeslav Mihajlovič Molotov v Stalinovi prisotnosti v noči med 23. in 24. avgustom 1939. Nekaj več kot mesec dni pozneje, 28. septembra 1939, pa sta obe državi sklenili še manj znano t.i. „Mejno in prijateljsko pogodbo“. Obe pogodbi sta vsebovali tajni dodatni protokol, ki je določal interesna območja obeh držav in je praktično predvideval medsebojno podporo pri okupaciji sosednjih ozemelj. Stalinu naj bi pripadal vzhodni del Poljske, Litva, Latvija, Estonija, Finska, Besarabija, Hitlerju pa Poljska do rek Narev, Visla in San. Nemčija in Sovjetska zveza sta začeli drugo svetovno vojno kot zaveznici. Nemčija je napadla Poljsko 1. septembra 1939, Sovjetska zveza pa 17. septembra. Sovjetska zveza je potem leta 1940 zasedla in priključila baltske države: Estonijo, Latvijo in Litvo, napadla še Finsko, ki pa se ji je zoperstavila. Za vse to je bila podlaga pogodba o nenapadanju, oz. Ribbentrop-Molotov pakt. V zahodni literaturi prevladuje za ta pakt ime Hitler-Stalin pakt, kar je gotovo bolj ustrezna oznaka. Podpisan je bil za deset let, dejansko pa je veljal do »Operacije Barbarossa« 22. junija 1941, torej do nemškega napada na SZ. Šele takrat je potem SZ pristala na strani zahodnih zaveznikov, ki so se borili proti nacistični Nemčiji.

SZ in Nemčija sta sodelovali na vseh mogočih področjih. Med drugim sta podpisali tri gospodarske sporazume, tako da lahko danes upravičeno trdimo, da je SZ pomagala graditi nemško vojno industrijo. Nemčija je imela izredno malo surovin, bila pa je od njih zelo odvisna. Uvozila je 40 % nafte iz Sovjetske zveze,  30% niklja, 70 % fosfata itn. Metale in druge surovine, ki jih SZ pa ni imela, je ta za Nemčijo uvažala iz celega sveta, saj tega Nemčija zaradi angleške blokade ni mogla. Nemčija je iz SZ prejela tudi 1.600 000 ton žita, čeprav je lastno prebivalstvo živelo v velikem pomanjkanju.

Po podpisu pogodb z Nemčijo je Sovjetska zveza čez noč preusmerila vse komunistične partije. Konec septembra 1939 je bila direktiva iz Moskve: »Danes ni borba proti fašizmu v ospredju, temveč tista proti kapitalizmu.« V slepi pokornosti so sledili komunisti tem smernicam, kljub temu je Stalin brez nadaljnjega nemške komuniste, ki so se zatekli na sovjetska tla, predal Gestapu. Judje, ki so bežali v Sovjetsko zvezo pa so bili deportirani v taborišča v Sibiriji. Seveda je po nemškem napadu SZ ponovno preusmerila cilje komunističnih partij, ki so bile vključene v Kominterni. Edvard Kardelj, glavni ideolog KPJ in član Centralnega komiteja Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) je še med vojno v partijski šoli na Rogu označil vojno Anglije proti Nemcem med leti 1939 in 1941 kot imperialistično, torej nepravično. Vojna je postala po njegovem pravična šele z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941, ker so se Velika Britanija in Združene države Amerike (ZDA) bojevale s silami, ki so bile usmerjene proti SZ. Tudi vojna ZDA proti Japonski je bila pravična le zato, ker je Amerika hromila japonske sile, ki bi se sicer usmerile proti SZ. Trdil je tudi, da fašizem »ni glavni strateški sovražnik in je važen izključno le za taktiko proletariata.« (Vida Deželak-Barič, »Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev«,  Prispevki za novejšo zgodovino, 1995, št. 1.2,  146)

Tudi po tem ko sta se zaveznici Nemčija in SZ razšli, saj je po nemškem napadu  SZ pristala na strani zahodnih zaveznikov, se način njunega vojskovanja ni bistveno razlikoval. Obe strani sta se posluževali najkrutejših metod. Tako se je Stalin komaj nekaj dni po nemškem napadu maščeval nad svojimi generali, češ da so povzročili katastrofalen poraz Rdeče Armade po nemškem napadu. Dejansko pa je bila njihova napaka le, da so ubogali njegovim absurdnim ukazom. Vrhovni poveljnik zahodne fronte general Dimitri Pavlov, šef njegovega štaba in sedem višjih oficirjev so se znašli pred vojaškim sodiščem in so bili ustreljeni. Kot je napisal zgodovinar Thierry Wolton: »V eskalaciji terorja sta nemška Wehrmacht in Rdeča Armada druga drugo prekašali. Mučenja, posilstva, masovne usmrtitve, nič ni bilo vojakom na obeh straneh prihranjeno, predvsem pa ne civilnemu prebivalstvu, ki se je znašlo med obema frontama. […] Kot Wehrmacht je tudi Rdeča Armada zapustila med svojim napredovanju pogorišče in je s tem sledila Stalinovim ukazom, ki si v svojem prizadevanju, da sovražniku povzroči čimveč izgub, nikoli ni postavil vprašanje, kakšno ceno mora sovjetski narod za to plačati.« (Rot-Braun. Der Pakt gegen die Demokratie,Hamburg 2000, 169-170)    

Vse to se je na zahodu v politiki, pa tudi v zgodovinopisju, dolgo zanemarjalo, tudi zato, ker je SZ imela nesorazmerno veliko žrtev med vojno (po ocenah ruskih zgodovinarjev  30 miljonov) in ker je končno sredi leta 1941, po skoraj dveh letih torej, pristala na pravi strani. Zato zahteva kritično zgodovinopisje marsikateri popravek. Tako je potrebno tudi v primeru obravnave druge svetovne vojne in povojnega časa v Sloveniji ovreči režimsko zgodovinopisje, ki je služilo kot propagandno sredstvo enopartijskemu totalitarnemu sistemu.   Fašizem in nacionalsocializem sta kot totalitarni ideologiji po vsem svetu naletela na globok odpor, dejanja komunistov proti človekovim pravicam v zatiranih državah pa še vedno veljajo za manj obsodbe vredna, če ne celo za povsem neprimerljiva z dejavnostmi fašistov in nacionalsocialistov. Prav nasprotno, komunisti, ki so šele po napadu Nemčije pristali na strani zaveznikov, so si prisvojili pridevek »antifašist«, ker so zatrjevali, da je komunizem največji sovražnik fašistične ideologije in da se zato prepoveduje vsaka primerjava. To mnenje se res počasi v državah članicah Evropske unije spreminja. V Sloveniji smo še od tega oddaljeni. Dejstvo pa je, da so nacistični režim spremljali masovni umori, deportacije, koncentracijska taborišča, genocid, preganjanje, zaničevanje človekovih pravic in komunistične režime prav tako. Komunistični totalitarizem, ki ni vladal samo v  Sovjetski zvezi in državah za železno zaveso, v Albaniji, Jugoslaviji, temveč tudi na Kitajskem, Severni Koreji, Kubi je povzročil vsaj 100 miljonov človeških žrtev – nacizem pa, ker je vladal krajši čas, namreč od 1933 do 1945, okoli 25 miljonov.

Pomembno je torej, da ocenjujemo totalitarne pojave in totalitarne režime po enakih kriterijih, da se, kot zahteva Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmi, tudi Slovenija sooči s kršitvami človekovih krivic ne glede na to, kdo jih je zagrešil in da izdela register pojavov in žrtev vseh totalitarizmov na naših tleh. Seveda se dogajajo zločini tako v demokratičnih kot tudi v totalitarnih sistemih, vendar je v totalitarnih državah zločin del sistema. Nasilje »je politično zaželeno« (E. Jesse, S. Liebold, Ideologie und Verbrechen. Kommunismus und Nationalsozialismus im Vergleich, München 2014, 166). Totalitarna oblast pričakuje nenehno mobilizacijo v masovnih organizacijah, posameznik ne pomeni nič, skupnost vse. Bistveni element tega, kar v zgodovinski znanosti, pa tudi v resni politiki ustaljenih demokracij, označujemo kot „totalitarizem” – in brez tega o „totalitarizmu” sploh ne moremo govoriti –, je ustrahovanje in uveljavitev fizičnega nasilja. Hanna Arendt, ki je napisala standardno delo o totalitarizmih, ugotavlja: »Končni cilj totalitarne ideologije ni preoblikovanje zunanjih pogojev človeške eksistence in tudi ne revolucionarno preoblikovanje družbenega reda, temveč transformacija človeške narave same, ki se, taka kot pač je, neprestano zoperstavlja totalitarnemu procesu. … Totalitarna oblast odreka ljudem, ne samo njihovo sposobnost, da delujejo, temveč prav nasprotno, jih z neizpogibno posledico, kot da bi bili vsi en sam individuum (človek), naredi za sokrivce vseh ukrepov in storjenih zločinov, ki jih totalitarni režim povzroči.« (Elemente und Ursprünge totaler Herrschaft, München-Zürich 1986, S. 1940, str. 975). Totalitarna oblast izključuje vse, kar se njenim oblastnim aspiracijam zoperstavi – in sicer z vsemi sredstvi, ki so na razpolago, vse do psihične in fizične likvidacije, prosto po motu, da cilj posvečuje sredstva. Totalitarizem diametralno nasprotuje demokraciji, ki svojo oblast gradi na pravu in v ustavi napisanih človekovih pravicah, in, to je bistveno, ki kršitve tudi kaznuje.

Ne smemo prezreti, da je še vedno totalitarno zlo latentno prisotno, ker ga ni mogoče od danes na jutri izločiti, še posebej ne tam, kjer odgovorni še vedno negirajo zgodovinska dejstva.

13 KOMENTARJI

  1. Zanimiv bi bil referendum: “Ali naj vlada Republike Slovenije obsodi komunizem kot totalitarno zlo?” Da si natočimo čistega vina.

    Gospod upokojenec Vili, imate še kaj energije? Ker rešitelj Slovenije in veliki zapriseženec Resnici nimata časa. Jaz pa priznam, da nimam ne časa in še manj denarja, saj so mi otroci spet spraznili denarnico. Kaj hočem, naša brezplačna šola je zelo draga!

    • Ideja o referendumu je logična, toda takšna stvar ne more biti stvar referenduma. To je podobno kot, ali je Zemlja okrogla.

      • Se ne strinjam. Eno je fizika kot trda znanost in drugo je izbira med dvema sistemoma. Bojazen “desnice” pred takim referendumom je pa razumljiva, saj se je kontaminirala.

  2. Hvala avtorici za poučen prispevek, ki ga je potrebno ponavljati, da se bo prijelo spoznanje.
    K temu dodajam moj komentar na podobne prispevke:
    1. Komunizem je nerealna ideja, ki se je razvila v pragmatičen boljševizem, ki je zlo in vodi v nasilje. Zaradi tega je protikomunizem upravičen in potreben. Toda to je potrebno izvesti na demokratičen način z volitvami in državniškim dostojanstvom ali suverenostjo, ki je bila podpisana 2.julija 1990 v Skupščini RS.
    Na tej osnovi smo dolžni in upravičeni biti proti levičarski ideologiji, čeprav je prišla v parlament po zaslugi neosveščenih volivcev.
    Ta proti moramo potrditi z jasno, odločno in vztrajno dejavnostjo, da volivci spoznajo svojo zmoto in uvidijo, da so v zmoti in da je to boljševistična ideologija.
    Ker gre za človeka je potrebno, da pozitivisti držimo skupaj. To priporoča z groba ugleden slovenski psihoterapevt dr. A. Trstenjak: ” Vkup držimo, za človeka gre ” !!!!!

    P.S.. Alfetu: Nobenega referenduma ne potrebujemo, dovolj je bil referendum za samostojno in svobodno RS v letu 1990. Tu smo se odločili za zavrnitev komunizma in boljševizma.

    • Gospod Franc,
      nekdo vas je že popravil ampak vas bom še jaz. Pišete: “Komunizem je nerealna ideja …” V SSJK smo zapisali:

      reálnost -i ž (ȃ) 1. resničnost, stvarnost:

      Zato je pravilno: “Komunizem je še kako resnična ideja ampak ni dobra.”

    • Gospod Franc,
      spoštujem vaše mnenje, da ni potreben omenjen referendum. Ampak to mnenje je proti osnovnim pedagoškim principom, ki pravijo, da moraš trikrat povedati, da vsi slišijo. 😉

  3. Žal je pri nas totalitarna miselnost še vedno zelo prisotna, če ne celo dominantna. Pa ne samo v vrstah kontinuitetnih osebkov, medijev in drugih institucij. Žal tudi med t.i. krščanskimi demokrati, liberalci in drugimi, ki so mnogokrat, zavestno ali nezavedno, le zvočnik prvih. Ujetost v te vzorce je podlaga za prepogosto polhlapčevski odnos t.i. intelektualcev do očitnih deviacij, kot so demoniziranja, izključevanja, negativna selekcija, klientelizem, koruptivnost itd. Totalitarna miselnost je mnogim tako zlezla pod kožo, da te zatohlosti niti ne opazijo ali se jim celo zdi nekaj normalnega.

    Zato obsodbe vseh totalitarizmov še lep čas ne bomo dočakali. Za razliko od drugih bivših komunističnih držav je kontaminiranost s totalitarno miselnostjo pri nas žal še preveč navzoča. Zato zaostajanje na vseh ravneh. Starši, ki svojim otrokom hočejo dobro, jih šolajo za služenje drugim državam in bolj demokratičnim režimom. Skratka, vse kar je vrednega, beži v prijaznejša okolja. Ostaja tisto, ki ni več produktivno in tisto, kar ni konkurenčno.

  4. Ena največjih zablod slovenskih levičarjev je, da sta nacizem in fašizem desničarski ideologiji. Naizpodbitno sociološko dejstvo je, da so vsi trije totalitarizmi levičarskega izvora. Torej tudi nacizem in fašizem sta levičarski ideologiji in konec debate! Zato je nakladanje levičarjev (naših in evropskih) o pojavu fašizma na desnici popolni nesmisel – kretenizem. Tudi govorjenje o “levih fašistih” je nesmisel, saj so fašisti kakršnih koli pojavnih oblik vedno in povsod samo levi – desnih fašistov ni.

    • Ne gre za zablodo, temveč za zavestno zavajanje. Saj vedo, da je nacional socializem tudi socializem. In ta ne more biti desni. Vedo tudi, da se je fašizem razvil iz socializma, da je torej njegova nadgradnja.

      Da je fašizem nekaj desnega, se je izmislil Stalin po napadu na SZ. Stalinisti to izmišljotino še danes ponavljajo, ker hočejo prikriti, da med totalitarizmi ni večjih razlik.

  5. Ponovno zelo dober članek ge. Tamare. Že znanim dejstvom je dodala še nekatera, ki širši javnosti niso znana. Vse to se bodo osnovnošolci in dijaki učili v šoli.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite