Dan spomina na holokavst ima za Slovence še poseben pomen

9
542

Holokavst je vsekakor najhujši zločin v evropski zgodovini. S to besedo označujemo premišljen in dobro načrtovan pomor večjega števila, milijonov ljudi, ki jih ima neka, na ideologiji sovraštva oblikovana, skupina za manj vredne ali nasprotne svoji ideologiji.

Ker je do holokavsta prihajalo v Evropi dvajsetega stoletja v očitnem nasprotju s humanistično usmerjenostjo velike večine njenih prebivalcev, je demokratična Evropa, ki gradi na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, 27. januar razglasila za dan mednarodnega spomina na holokavst, dan spoštljivega spomina na vse žrtve holokavsta v želji, da se tudi prihodnje generacije tega zločina spominjajo in zavedajo ter v kali zatrejo vsako gibanje, ki bi lahko vodilo do njegove ponovitve. Če pa hočemo to doseči, mora biti spomin na holokavst celosten in zgodovinsko korekten. To pa pomeni, da moramo vse njegove pojavne oblike obravnavati enako. Poudarjanje ene in zanemarjanje druge pojavne oblike holokavsta vodi do njegove pogojne sprejemljivosti in s tem posledično do obsodbe zločina kot takega.

Če sledimo raziskavam prof. Normana Daviesa in prof. Georgea Watsona z Univerze v Cambridgeu v Veliki Britaniji, so bili prvi, ki so se v moderni človeški zgodovini ukvarjali z »nujnostjo« množičnih pomorov izvorni misleci marksistične doktrine kot npr. Engels. Ta je postavil tezo, da je po prevzemu oblasti treba pobiti vse, ki ne morejo postati revolucionarni, seveda v marksističnem smislu. V to skupino uvršča vse »sovražnike« proletariata in tiste narode, ki so zaostali za razvojem dva ali več korakov, kot so po Engelsovem pisanju Baski, Srbi idr. S tem je bil uveden holokavst kot integralni del vseh totalitarnih sistemov — komunizma, fašizma in nacizma.

Prvi, ki so začeli praktično izvajati holokavst, so bili komunisti že med oktobrsko revolucijo in še intenzivneje po njeni zmagi v takratni Sovjetski zvezi. Čeprav je bil ta holokavst daleč najbolj množičen, ni bil deležen zadostne pozornosti verjetno zato, ker se je dogajal v nedostopnih prostranstvih daljne Sibirije. Sledil mu je fašistični holokavst. Tudi ta ni bil deležen potrebne pozornosti in njegovi akterji niso bili nikoli kaznovani, mogoče tudi zato, ker je bil uperjen pretežno proti nam, Slovencem, ki takrat nismo imeli lastne države. Nacistični rasni holokavst je bil uperjen predvsem proti Židom, vendar v znatni meri tudi proti drugim narodom, tudi Slovencem. Nacisti so pri organizaciji svojega holokavsta gradili tako na izkušnjah italijanskih fašistov kot sovjetskih komunistov. Ohranil se je ukaz vodje NKVD Lavrentija Berije njegovim podrejenim, naj prihajajoči delegaciji gestapa omogočijo podrobno seznanitev s sovjetskimi izkušnjami pri graditvi koncentracijskih taborišč. Po koncu druge svetovne vojne je sledil še drugi val komunističnega holokavsta, ta pa je zajel vse države, v katerih je bil na novo vzpostavljen totalitarni komunistični sistem, med njimi takratno Jugoslavijo in z njo Slovenijo.

Holokavst je torej integralni del, nepogrešljivi element načina vladanja obeh na videz nasprotnih ideologij nacifašizma in komunizma, ki pa sta v resnici le dve zelo podobni pojavni obliki ideologije sovraštva, kot ugotavlja prof. Fralloise Thom s pariške Sorbone. Pri tem je manj pomembno, da eni propagirajo sovraštvo proti Židom in drugim »manjvrednim« narodom, drugi pa proti razrednemu sovražniku. Ian Kershaw v svoji knjigi o Hitlerju govori o razrednem in rasnem holokavstu.

Za modernega Evropejca, ki verjame v demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter enakopravnost vseh ljudi, je holokavst najhujši zločin, ki se je kadarkoli zgodil v človeški zgodovini, in to ne glede na pridevnik pred njim. Za zločince moramo imeti vse, ki so holokavst izvajali, in vse nosilce vseh ideologij sovraštva, ki so do njega vodile. Dan spomina na holokavst je namenjen spoštljivemu spominu na žrtve kateregakoli od holokavstov ter jasni obsodbi politik in ideologij, ki so jih omogočile.

Dan holokavsta ima za Slovence še poseben pomen. Spomniti bi nas moral, da so pri nas ljudje, stranke in organizacije, ki so sicer zelo hitri, ko gre za obsodbo tujega holokavsta, nikakor pa nočejo priznati lastnega. Dan holokavsta bi moral Slovence opominjati, da moramo za trdno demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo, kar naj bi bil naš cilj, obsoditi vse holokavste in njihove akterje, ideološke ali fizične.

9 KOMENTARJI

  1. Holokavst – Številka giblje nekje med petimi milijoni pa vse do 6,5 milijona žrtev.

    Holodomor – Ocenjujejo, da je zaradi te strašne lakote umrlo okoli osem milijonov Ukrajincev! Spet drugi viri pa navajajo, da je od lakote umrlo celo 14 milijonov ljudi.

    Ampak! Če množimo žrtve s faktorjem pomembnosti, potem ima gospod Andrej prav: “Holokavst je vsekakor najhujši zločin v evropski zgodovini.”

  2. Akademik prof. dr. Aleksander Bajt, politični sopotnik olimpionika Leona Štuklja, je v svoji akademski diagnozi o revoluciji med NOB zelo nedvoumno kritičen in po moje tudi točen.
    Zapisana je v njegovi knjigi “Bermanov dosje”, MK-1999, ki jo je pisal vse do svoje smrti, saj je umrl takoj po njenem izidu. Sam tudi napiše, da je to njegovo najpomembnejše delo, bolj pomembno kot vsi učbeniki ekonomije pred tem! Akademik dr. A. Bajt pravi:
    »Partija jer med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno – tega pač ni mogoče zanikati –, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.«
    Akademik prof dr. Aleksander Bajt v svoji knjigi »Bermanov dosje«, tudi zapiše, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Pri tem pa da prevladuje mnenje, da je vseeno, kakšen namen je imela partija pri tem, saj da nas je uvrstila med demokratične sile in med zmagovalce. Akademik Bajt pa je mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva D. Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Partija pa ni imela nič pri tem. Pravi, da čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Znano je, da je Nemce tedaj pred Moskvo prehitela in zaustavila. zima, kar je usodno in strateško prispevalo k poteku in k zmagi v 2 .svetovni vojni. Pravi: »Pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen. Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala.
    Čisti in nesporni nasledek odpora, ki ga je organizirala partija, so bile le žrtve, ki jih je zaradi njega pretrpelo prebivalstvo, tako tisto pod orožjem kako tudi civilno, tistih
    1700 000 izginulih Jugoslovanov, s katerimi se je trkal po prsih maršal Tito. Tak odpor je bil skrajno nesmotrn. Potreben in smiseln je bil edinole, če je tičal za njim povsem drugačen cilj – izvedba revolucije in uvedba komunistične totalitarne vladavine. Pri ustvarjenih političnih odnosih v protihitlerjevski koaliciji in delni sovjetski zasedbi Jugoslavije pa je postal protiokupatorski boj nepotreben in nesmotrn celo s tega vidika. Sovjetska zveza je bila dovolj širokosrčna, da je uvedla komunistično vladavino povsod, kamor so privalili njen tanki. Temu njenemu darilu tudi Jugoslovani ne bi bili ušli. Sicer pa se kljub vsem proletarskim brez nje tudi pri nas ne bi bil uveljavil boljševiški totalitarizem…..

  3. Slovenske zgodovine med letoma 1941 in 1946 ne moremo in ne smemo poenostavljati.
    »Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Začelo se je že na ustanovnem sestanku pri Vidmarjevih: protiimperialistična fronta, kot so jo imenovali 27. aprila 1941, je bila v govorici tistega časa fronta, uperjena proti angleškim in ameriškim imperialistom. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti zamenjali sovražnika in pričeli uporabljati naziv Osvobodilna fronta. V drugem letu vojne je Komunistična partija s svojimi eksekutorji izvedla veliko strašnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in nad duhovniki, predvsem na Notranjskem in Dolenjskem.
    Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov. Brezna na Rogu, Huda jama in številna druga grobišča pričajo o zločinih, ki nikoli niso bili kaznovani. Strinjam se: sodstvo ne sme biti del dnevne politike. Toda preiskovalci, tožilci in sodniki morajo razumeti, koliko nedolžnih, vsega spoštovanja vrednih ljudi trpi zaradi njihove neodločnosti. Partizani so res večinoma že pokojni, njihove družine pa še vedno čutijo breme krivde, ki jo – povsem izkrivljeno – pripisujemo celotnemu osvobodilnemu gibanju.
    Če bi Ivana Mačka Matijo ali Mitjo Ribičiča obsodili zaradi zločinov, ki sta jih ukazala, če bi Komunistično partijo jasno označili za zločinsko združbo, potem bi tudi na partizanski boj lahko gledali z občudovanjem in ponosom. Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba. Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi. »
    Prof. dr. Matjaž Zwitter, Ljubljana
    Vir: DELO, Sobotna priloga, 04.01.2014; » So bili vsi na napačni strani?«
    Oče dr. Zwittra se je po kapitulaciji fašistične Italije iz koncentracijskega taborišča v Aprici prebil do osvobojenega ozemlja in bil tu direktor partizanskega Znanstvenega inštituta!? Njegov stric dr. Marjan Žiliči je pri 25 letih kot partizanski zdravnik reševal ranjence v Brkinih!
    Prof. dr. Matjaž Zwitter je bil zdravnik specialist na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ter profesor na mariborski in ljubljanski medicinski fakulteti

  4. Med 2. Svetovno vojno, med okupacijo je bil odpor proti okupatorju in je potekala tudi državljanska vojna. V državljanski vojni ni izdajalcev naroda so le privrženci revolucije in nasprotniki revolucije, revolucionarji in kontrarevolucionarji. Zločine so počenjali oboji, a ne vsi v enakem obsegu. Revolucijo vedno pričnejo vedno revolucionarji, pa ne zaredi zlobe, temveč je zato vedno vzrok. Državljanske vojne se dogajajo pri mnogih narodih in so »legitmne«, čeprav so to pa bratomorne državljanske vojne, zato jih predvsem obžalujmo, obsojajmo le voditelje, ki so sprožili odvečno revolucijo, ter obsodimo zločine, ki so obeh straneh, čeprav ne v enakem obsegu.. Ameriški veleposlanik v Sloveniji, Joseph A. Mussomeli je mnenja: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« Slovenci, zlasti mlade generacije, nujno potrebujejo resnico in ne le medsebojno obtoževanje in zmerjanje z rdečimi zločinci in črnimi izdajalci, kar se dogaja sedaj. Zgodovinsko resnico o pomembnih medvojnih dogodkih pa morata priznati obe strani, ne glede ali je ta za ene ali druge , tudi neprijetna. Sedanja razdvojenost naroda in različni pogledi in ocene polpretekle zgodovine pa neposredno škodujeta našemu narodu v njegovem nadaljnjem razvoju in duhovnem sožitju in blagostanju ljudi. Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu pa poudari: »Treba se je pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik.”
    Spoštujmo odpor proti okupatorju, kolikor ga je bilo, predvsem pa obžalujmo državljansko vojno, sicer ne bo nikoli sprave.

  5. «Revolucijo smo res imeli. Ne vem zakaj to zanikati. Po definiciji je vsaka je revolucija vsaka radikalna sprememba družbenih, ekonomskih in političnih odnosov. Lahko je nasilna, krvava, lahko pa je mirna, prigoljufana ali podtaknjena. Revolucijo smo torej imeli tudi leta 1991. Obakrat je šlo za oblast.« To izjavo objavi DELO-SP, dne 13. januarja, ko zaključi polemiko. Objava drugega mnenja ni mogoča. Menim, da je tako početje nesprejemljivo za demokracijo. Res je, da smo imeli nasilno krvavo revolucijo, državljansko vojno, kjer je zmagala revolucija. Dr. France Bučar prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta je 9. maja 1990 v skupščini izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Res je, da l. 1991 nismo imeli revolucije temveč plebiscit, ko smo se Slovenci odločili za samostojno državo in demokracijo. Izenačevanje revolucije s plebiscitom je nezaslišana demagogija. DEMOS je zmagal na plebiscitu in volitvah in ne v državljanski vojni. To je bila radikalna, revolucionarna sprememba, a ni bila prigoljufana, ne podtaknjena, ne nasilna, ne krvava državljanska vojna. Potekala je le osamosvojitvena vojna, ker je vojska režima SFRJ napadla RS. Vse drugo je grobo podcenjevanje Slovencev, ki smo na plebiscitu izbrali demokracijo in ne revolucije! Obakrat je šlo za oblast, le da prvič z državljansko vojno oz. revolucijo, l. 1991 pa s plebiscitom in z volitvami.
    Kaj torej še vedno podpira Delo?

  6. Spoštovani bralci
    Ni fer in ni pošteno do slovenskih rodoljubov, ki so bili pobiti v moriščih (in ne v grobiščih), ko so verski blazneži izvajali genocid nad Slovenci.
    Krimska jama je bila polna prej, preden je prva puška počila v obrambo Slovencev.
    Ni bilo boja proti okupatorju ampak le genocid nad Slovenci.
    Kar je bilo žrtev med Italijani in Nemci so bili le kolateralna škoda, ko so družno uničevali Slovence.
    Če bi bil boj proti okupatorjem, potem bi bile slovenske dežele osvobojene, tako pa se je okupacija nadaljevala. (Po slovenski zemlji so hodili tuji vojaki in govorili tuj jezik in še s pisavo so nas posiljevali.)

  7. “Za modernega Evropejca, ki verjame v demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter enakopravnost vseh ljudi, je holokavst najhujši zločin, ki se je kadarkoli zgodil v človeški zgodovini…”

    To dejstvo smo dolžni vsi demokrati spoštovati in razreševati v ohranjanju spomina, da se nebi več dogajalo kaj takega.

    Pri nas imamo Teharje_Bukovžlak, ki je spominski park po vladnem odloku državnega pomena, toda brez povedi kaj je to bilo. To je sramotno za oblast te države in žaljivo za vse demokratične državljane.
    Za urejanje je potrebno začeti z upravnimi postopki, z zahtevami za Ustavno ureditev tega koncentracijskega taborišča v dostojanstveno pričevanje in opominjanje: NIKOLI VEČ KAJ TAKEGA !!

  8. Ja, drži. Morali bi obsoditi vse holokavste. Zločin je zločin, ne glede na to, kdo ga je naredil in nad kom je bil narejen.

    Dan spomina na holokavst je potreben, da se kaj takega ne bi ponovilo. Problematičen je le v toliko, da se spominja samo judovskih žrtev, na druge se pa preprosto pozabi. Nekateri očitno mislijo, da so judje več vredni od drugih in da jih je zato bolj škoda od drugih.

    Tako razmišljajo v glavnem tisti, ki imajo ob drugih priložnostih polna usta strpnosti, usmiljenja, enakosti in pietete.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite