Miha Mazzini kljubuje trendom s prijaznostjo.
V teh kolumnah sem že večkrat omenjal knjigo dr. Janeka Muska Psihološki portret Slovencev, ki je izšla leta 1994. Psihometrične primerjalne raziskave med narodi pokažejo, da Slovenci izstopamo po agresivnosti. Mediji seveda o tem ne govorijo, ker bi trčili ob samopredstavo, ki jo imamo o sebi, a kdorkoli je kdaj odpotoval za dlje časa v kako drugo kulturo in ob vrnitvi ni mižal, se bo strinjal. Sploh vrnitev iz osrednje Afrike je šok: nekaj prvih dni kar skačeš po pločniku, ker nasproti prihajajo v glavnem skremženi obrazi, ki so videti kot sredi notranjega prepira. Potem se seveda navadiš in ne opaziš več – saj tudi zraka ne opaziš, dokler ga ne zmanjka, tako tudi ne opaziš ravni agresivnosti slovenske družbe, dokler si v njej.
Prvič sem o tem začel razmišljati po sramotnem dogodku, ki sem ga zagrešil zaradi kulturnih razlik in me potem spodbudil k iskanju strokovne literature na to temo; tako sem tudi prišel do Muskove knjige. Takole je bilo … O, ne vem, kako naj priznam, tako neskončno sram me je! Mar te kolumne postajajo Jerry Springer šov, to, kar kanim obelodaniti, je grozno! Strahotno, kaj sem bil naredil! Damam in srčnim bolnikom branje odsvetujem in bom izpoved tudi ustrezno označil, za posledice ne odgovarjam! Skratka … Sramota, gnusno, kako sem mogel storiti nekaj takega!
————- Preskočite ta del: ————-
Po daljši odsotnosti sem se vrnil iz Anglije in vstopil na avtobus mestnega potniškega prometa. Živo se spomnim sleherne podrobnosti, obtičale so mi vsepovsod po amigdali in hipokampusu. Strahota, kako sem mogel! Oprostite, moram se zbrati! Evo:
Vstopil sem v avtobus in pozdravil z “Dober dan!” Šofer je razširil oči in vrglo ga je v kot. Oklenil se je volana, kot bi ga tiščal med sebe in manijaka, ki je pravkar vstopil. Takoj sem se zavedel, da nisem več v Angliji, da tu nihče ne pozdravlja šoferjev in ti ne odzdravljajo nazaj, da sem kršil nepisano pravilo, izstopil iz množice in da me je ubogi možakar uvrstil med nevarne psihotike. Če bi vkorakal z nožem ali sekiro, s katere bi še visela kaka črevca, ni problema, ljudje se radi poveselijo in prav je, da uporabijo mestni promet, namesto da bi zbijali pešce po cestiščih.
Ena napaka je vodila v drugo – hotel sem se umakniti, mu dopovedati, da nisem nevaren, da sem normalen agresiven potnik in ne prijazen norec, zato sem v tej silni nuji ponovno padel v past. Rekel sem “Oprostite!” in zdaj so me že gospe v prvih vrstah čudno gledale. Sklonil sem glavo in po mišje pobegnil čisto v zadek vozila. Izučilo me je: po tistem se za vstop v avtobus nisem več postavljal v vrsto, v kateri bi itak ostal sam in za večno zunaj, s komolci in preklinjanji si normalno izborim svoj sedež, ki ga ne odstopim nikomur, šoferja pa le prezirljivo pogledam in on me zaničljivo ošine nazaj. Skratka, uspešno sem se aklimatiziral.
————- Konec preskakovanja. ————-
Kot vidite, modrost starih drži: tujina človeka pokvari. A misel, da bi predrznost ponovil, me je žulila še naprej. Tako sem sklenil narediti poskus, ki sem ga pri sebi imenoval dan prijaznosti. Točno tako: izbral sem soboto in krenil po opravkih, a s stalno mislijo, da bodo vse moje akcije in reakcije prijazne. Bizaren dan je bil, toplo vam priporočam lastno izvedbo poskusa. Hitro boste opazili, koliko izmenjav je nevljudnih in agresivnih, pa kako se razveselite človeka, ki ni tak – da, obstajajo, a na žalost ne v večini. Drugo, kar moram povedati, je nekakšna dvodelna struktura. Naj pojasnim s prvim kontaktom sploh. Vstopil sem v trgovino, da si kupim nekaj za zajtrk, in hotel vzeti še časopise. Pred polico pa se je razbohotil upokojenec, ki je bral časopis točno pod znakom Listanje revij prepovedano (zanimivo, v Novem Sadu sem videl obraten napis: Listajte, glejte!). Prijazno sem ga pozdravil in ga zaprosil, če se malce odmakne, da vzamem časopise. Seveda, je prav tako prijazno odvrnil, naredil korak vstran, potem pa se je zdrznil, kot bi se šele sedaj iz časopisa vrnil v slovensko stvarnost in začel sikati: “A mislite, da imam oči na hrbtu? Kako pa naj vas vidim?” (Kar ni imelo nikakršne povezave s situacijo, ker mu nisem ničesar očital.) Podobno dvodelno strukturo sem opazil tudi na forumih. Nekdo zastavi čustveno nevtralno vprašanje, dobi korekten odgovor v prvem odstavku, nato pa sledi še dodaten odstavek, kjer spraševalca ozmerjajo, češ, idiot, pojma nimaš, kaj pa sprašuješ. Zanimivo. Očitno je interakcija brez sikanja v naši družbi označena kot prazna, neizkoriščena.
Vozniki mestnega avtobusa niso skakali, odzdravljali pa tudi ne. Najbolj čustvenega odziva sem bil deležen od brkača, ki je zobotrebec od okna premaknil v mojo smer.
Ne bom vas moril s podrobnostmi, navedem naj le primer, ki me je nad prijaznostjo zares navdušil: v zakotni ulici med bloki se je neka gospodična hudo motovilila s parkiranjem. Zvest zaobljubi nisem trobil, marveč mirno čakal. Voznik, ki je pripeljal za menoj, očitno ni bil del istega poskusa. Utripal in hupal je že od daleč, ostro zavrl, nato pritekel in rjovel, čisto rdeč v obraz, žila mu je utripala na čelu. Spustil sem steklo, ga prijazno vprašal, kaj je narobe. Vpil je, naj se takoj odmaknem, ker on pa že ne bo čakal. Seveda, sem prijazno dodal in se z avtom stisnil bolj desno. Nikoli ne bom pozabil njegovega obraza – hlastal je kot riba: “Kako, kar odmikate se?” “Ja, seveda.” Roki je prestavljal pred seboj, kot bi iskal klavir. “Ja, a kar odmaknili ste se?” “Ja, seveda.” Odšel je čisto zbegan. Utripanje njegove žile na čelu me je privedlo do razmišljanja o biologiji: njegovo telo so napolnile kemikalije za boj. Do mene je pritekel poln smrtonosnega koktejla, jaz pa nisem reagiral s prepirom ali udarci, marveč prijaznostjo. In nenadoma so mu vse te kemikalije obvisele v krvi, brez cilja. Za trenutek so zaklokotale, potem pa so se obrnile v lastne organe in jih napadle. Zasejale so mu prve rakave celice v jetrih in zagrizle v prekate srca. Če ta človek še nekajkrat doživi prijaznost, je z njim konec, pobral ga bo infarkt.
Kar pomeni, da prijaznosti ubija! Juhu, zvest svoji slovenski naravi sem se tisti trenutek povsem navdušil nad njo.
Vir: Siol
