Dan potem ko je bila posajena lipa, se je začela vojna

0

Bil je večer novega začetka, spominjam se, kako je bila posajena lipa. Potem pa jutro, ko so  prišle tiste besede, ki si jih ne želiš slišati, kaj šele doživeti: »Vojna!«

Kako lahko govoriš o narodni zgodovini otroku, ki ne dojame, zakaj se nekdo tako zelo trudi, da bi mu razložil tisočletne sanje prednikov? Najboljša šola je življenje samo, ki vedno znova preseneča. Bila je kresna noč, sadili smo lipe, po vsej deželi se je širil vonj poletja in visokih trav. Takrat, ko si zabubljen in se preobražaš iz otroka v človeka, takrat te ne zanimajo drevesa ne pesmi neskončne besede, ni ti mar za uniforme, ampak samo čakaš, da poletiš. Zate obstaja resnica, ki si jo spoznal po svoje. Ne veš, da ima resnica svojo pot, ampak upaš, da si že vse slišal in si sam v svojem svetu najboljši.

Dan potem ko je bila posajena lipa, se je začela vojna

Bil je večer novega začetka. Spominjam se, kako smo posadili lipo; kot otrok, ki ga ne zanima politično dogajanje, sem bila prepričana, da sadijo lipe po vsej Jugoslaviji. Lepa prireditev, malo smo peli, pa sadili in nazdravili, krasen uvod v poletje. No, in ko je sonce posijalo v nov dan, mi ni bilo nič več jasno, kaj pomeni vsa ta panika z vojsko in kaj se v resnici dogaja. Je že narava uredila tako, da se gosenica v obdobju, ko je zabubljena, ne vznemirja zaradi dogodkov okrog sebe. Tako se je pisala nova zgodovina naroda, ki je stopil na pot svobode, o kateri so sanjali že mnogo kresnih noči pred nami.

Bilo je jutro, bil je res krasen sončen dan, pa so prišle tiste besede, ki si jih ne želiš slišati, kaj šele doživeti: »Vojna!«

Kako je bilo mogoče razmeti besede: »Pri nas je vojna!« če pa smo ves večer prej peli in sadili drevesa?

Vse življenje sem preživela ob vojašnici, ki ima na tem delu Evrope eno največjih skladišč orožja. Orožje so vozili, prekladali, zlagali, preštevali, z njim so ravnali kot z neodkritim zakladom. Takrat pa je v prvih dneh samostojne domovine iz tega nastal problem. Živo se spominjam, kako so se pogovarjali o evakuaciji cele vasi, ker nam je grozila nevarnost hude eksplozije. Pa je res dobro, da si otrok: ko je težko odraslim, ti sprejmeš tako, kot je, zaupaš, da se vendar odrasli znajo pogovarjati in uporabljati svojo pamet. Spominjam se občutka, ki sem mu dala ime marioneta brez vrvic. Tako smo zrasli čez noč iz nepomembnih lutk v odgovorne, enotne, zrele državljane čisto nove države.

Igra z orožjem se je zaključila z uspešno akcijo Teritorialne obrambe, za nas pa je pomenilo, da ni poražencev niti zmagovalcev, če ni zdrave pameti in posredovanja ob primernem času.

Ob srečanju z Janezom Pavlom II. smo veseli mahali z zastavo nove države

Ko gledam nazaj, se spominjam, da smo bili v stiski kot narod, ki je spoznal, kako pomembno je biti enoten, sicer nas bo vse odplaknilo, kar smo dokazali že pol leta prej na plebiscitu. Pritisk, kaj bo in kako se bo vse skupaj končalo, je popustil, ko smo dobili prva potrdila, da smo na pravi poti. Čestitke, ki so postale del naših novih kril, so dale moč novim začetkom.

Najlepše čestitke smo sprejeli odprtih rok in končno svobodni po tisočletnih sanjah. Lepota je dobila nov pomen in bila sem med prvimi romarji iz te krasne nove domovine, ki je nekaj dni po končani vojni poromala v Vatikan k zdaj svetemu papežu Janezu Pavlu II. Bili smo na avtobusu še z jugoslovanskimi registrskimi oznakami. Tako mladi smo bili in ves čas nas je spremljala nova in samo naša slovenska zastava; kako je bilo to res zmagovito. Z zastavo smo želeli povedati, da nobena še tako težka noč ne zmore odvzeti sanj, ki so bile predane v korenine tistih lip, ki so vabile v svojo senco, močne in pogumne, da so lahko verjeli v svobodno sonce novega dne. Daleč od doma se mi je zgodovina postavila v vrh možganske skorje, kjer je zapisano: »Vesela, ker sem lahko bila del teh dosanjanih sanj naših prednikov.«

Papež Janez Pavel II. nas je pomiril z besedami: »Bodite mirni, vse bo dobro«

Tisti, ki smo imeli to priložnost, da so se kdaj srečali z svetim papežem Janezom Pavlom II., vemo, da je poznal totalitarni sistem, vedel, kaj pomeni svoboda, in po vseh teh bojih je s svojo preprosto in sveto podobo vedno znova dvigal male in zatirane. Pogovarjali smo se o protokolu ob sprejemu in obisku pri papežu, ampak še danes vem, kako smo od cmoka v grlu skupaj fušali, ko smo peli našo Zdravljico …. Toliko vaj, a so jih odnesla čustva veselja in ponosa, ker nas je razumel; samo nasmehnil se nam je. Bile so to tiste res najslajše in najlepše barve prehojene poti, zgodovine končno svobodne dežele.Med drugim nas papež Janez Pavel II. nagovoril:

»Predragi romarji iz Slovenije, v večno mesto ste prišli, da bi obiskali spomenike krščanstva in tako poplemenitili svojo omiko. Ob grobovih svetih apostolov in mučencev boste utrdili svojo vero in zvestobo Kristusu. Naj vas pri vsakdanji dejavni ljubezni spremlja Marija Pomagaj, ki jo tako živo častite v svoji domovini. Z njeno pomočjo bodite neustrašni graditelji miru in dobrega v vaši deželi. S to željo očetovsko blagoslavljam vas in vaše drage.«

Ko smo se mu zahvaljevali za molitev, nas je z nasmeškom ogovoril: »Bodite mirni, vse bo dobro.« Zajel nas je val veselja in ponosa. Ni lepšega, kot med milijoni in milijoni zvezd zagledati tisto malo, ki predstavlja tvoj dom, tvojo domovino, ki sije vedno znova, ker verjamem, da se mnogi in mnogi dan za dnem trudijo, da bi naš kruh dišal po ponosu in bi skupaj dvignili pogled proti Soncu, ki sije za vse enako. Hvaležna vsem, ki so sanjali in dosanjali, vredno je truditi se še naprej.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.