Dan po referendumu

V športu in drugje velja reklo, da se na lovorikah ne spi, saj je potrebno gledati naprej. V politiki se odražajo značilnosti boja in igre, saj vsake volitve prinesejo zmagovalce in poražence oz. uspeh ali neuspeh določene politične materije. Zakonodajni referendum o Družinskem zakoniku pomeni v političnem žargonu poraz za omenjeni zakon in zmagoslavje nasprotnikov zakona. Bolj kot to, sta v ospredju dve širši sporočili referenduma: prvo, da s tem problema še zdaleč ni konec in drugo, da je šlo za delni odmik od nekaterih ideoloških stereotipov v našem narodu.

Status quo – kako dolgo?

Po neuradnih podatkih državne volilne komisije je namreč slabih 55% odstotkov volivcev odločilo, da zakona na referendumu ne potrdi, kar pomeni, da zakonodajno telo v roku enega leta ne sme sprejeti zakona, ki bi bil v nasprotju z referendumsko odločitvijo. To dejstvo, kot tudi ocena, da smo priča vedno bolj dinamičnim in spremenljivim odnosom različnih družbeno-političnih akterjev, poraja določeno negotovost glede urejanja družinske problematike v prihodnje. 9,5% odstotkov več glasov proti uveljavitvi spornega zakona daje jasno sporočilo ljudstva, ki predstavlja v primeru referendumskega odločanja korektiv zakonodajni oblasti, ki jo izvoli ljudstvo, da v njegovem imenu sprejema zakone. Kljub  močnim istospolnim aktivistom in lobijem, bodo zagovorniki zakonika imeli precej vsaj kratkoročnih težav z uveljavitvijo homoseksualnih oz. biseksualnih interesov v prihodnje (med tem so zagovorniki zakona že pozvali k pripravi novega zakona). Predsednik vlade je namreč dal vedeti, da to ne bo prvorazredna tema, na drugi strani pa bi bilo logično v  naslednjem poskusu poiskati konsenz v državnem zboru, ki bo primerna odslikava stanja duha v družbi.

Volilna udeležba je bila relativno nizka (slabih 30%), še posebej v primerjavi z lanskim referendumskim trojčkom. Na teh so ljudje v svoji »kratkovidnosti« imeli pred očmi grožnjo za lastne koristi in ugodje (recimo delo na črno, upokojitvena starost itd.). Sicer nisem pristaš referendumov za vsako ceno, vendar je splošno gledano tovrstno odločanje o temeljnih moralnih vprašanjih (družinski zakonik, oploditev samskih žensk) bolj primerno, kot pa odločanje o bolj zapletenih pravnih, ekonomskih in socialnih vprašanjih (npr. arbitražni sporazum, pokojninska reforma). Razlog za večjo volilno abstinenco je tudi razmišljanje ljudi, da so poslanci voljeni in plačani za to, da odločajo. Vendar to preprosto pomeni nerazumevanje demokracije in družbe.

Padec stereotipov?

Kljub temu, da družinski problem ostaja, je lahko referendum primer za nekatere lažne stereotipe in nepotrebne ideološke delitve. Čeprav je potrebno priznati, da je izid relativno tesen in navidezno kaže na (ponovno) delitev Slovenije, menim, da tokrat temu ni bilo povsem tako. Tokrat pri glasovanju ni šlo za delitev na rdeče in črne, na napredne in zahojene, na mestne in kmetavzarske, na verne in neverne, niti se ni odločalo za ali proti cerkvi, čeprav je bila volilna agitacija preko lobijev, politike in medijev prežeta s to noto. Ko sem se pred referendumom pogovarjal z ljudmi, je veliko vernikov izjavilo, da bodo glasovali za, mnogi neverni ali pa ti, ki vere ravno ne prakticirajo, pa ravno nasprotno, torej proti zakonu. Nenavadno bi tudi bilo, da je skoraj 55% odstotkov tistih, ki so bili proti, mračnjaških nazadnjakov. To še toliko bolj, ker je celo kazalo na padec zakona v volilni enoti Ljubljana-Center. Izobrazba ni imela posebne veze z odločanjem o referendumski materiji. Že spornost enega samega člena, ki odpira širša družbena in civilizacijska vprašanja, je dovolj za njegovo zavrnitev. Sicer je res, da so npr. Episcentrove ankete kazale veliko podporo zakonu s strani mladih, starejših in izobraženih, medtem ko je bilo precej več nasprotnikov v starostni skupini srednjih let. Torej so ljudje, ki vrednoto družine najbolj intenzivno doživljajo, v večji meri proti razvrednotenju družine. Seveda se anketni rezultati redko povsem preslikajo v dejansko odločanje, kar se je potrdilo tudi na tem referendumu (že sama volilna udeležba). Poanta je v tem, da se mi zdi opredelitev ljudi srednjih let samoumevna, na drugi strani pa sem pogosto poslušal očitke, da taki, ki nimajo izkušnje z družino (npr. kleriki), nimajo kaj pametovati. Potem bi enako veljalo za mlade in bolj izobražene, ki so počasnejši pri ustvarjanju družine in te izkušnje še nimajo.

Očitno je, da so zagovorniki zakona v večji meri deklarirali ideološke delitve kot pa nasprotniki, najbolj s tem, ko so glas proti enačili z glasom za cerkev, sicer ta ne bi bila med kampanjo neprestano na tapeti . In kar je še huje, šlo je za napad na um posameznika, kar je v nasprotju z razsvetljenskimi in liberalnimi načeli. Najbolj zgrešena je izjava ,»da gremo naprej s časom« – »lajtmotiv« zagovornikov zakona. Hočemo ali nočemo, vsi moramo naprej s časom, saj ga ne moremo ustaviti. Res, da gre za dobesedni pomen izjave, vendar četudi jo interpretiramo v prenesenem pomenu, torej da se svet in družba skozi čas spreminjata, moramo paziti, da ni čas sam po sebi merilo napredka, saj se vrnemo k dobesednemu pomenu – k nujnosti minevanja. Najbolj smešno pri tej stvari je to, da se napredek in spremembe pogosto meri s časom, ki ni sam po sebi noben faktor, razen, da mineva. Če nekdo gleda v preteklost, še ne pomeni, da zaradi tega nazaduje, saj vsak pogled v prihodnost sestavljajo tudi izkustva preteklosti.

Zasluge za konfuzno in megleno referendumsko kampanjo gredo predvsem medijem in akterjem, ki so se zavzemali za potrditev zakona. Glas proti, za vrednoto družine, je bil nekoliko lažji, že iz same previdnosti pri tako perečem vprašanju. Ne želim biti naiven, jutri je nov dan, nekateri stereotipi bodo ostali, saj so lahkomiselni in poceni roba. To potrjuje že bivši novi up strankarske politike Virant, ki je prelomil obljubo o svoji nevtralnosti in neideološkosti. Čeprav se je marsikdo odločal po razumu, razumem to Virantovo gesto, ki je stalnica v visoki politiki in medijih, kot slovensko »nevtralnost«, »sredinskost« in »strokovnost«, ki pa jo »vsemogočni magnetizem neznanega izvora« vseeno vleče na levo, pod okrilje samooklicanega napredka in miselnega relativizma. Kakorkoli, dan po referendumu ni čas za odpiranje šampanjcev, saj je družba vedno bolj razcefrana in manjšinska. V demokraciji se zakonodajalec odziva na probleme in potrebe ljudstva, vendar si ne predstavljam demokracije, ki z zakoni slepo sledi vsakemu dejstvu ali vsem možnim praksam iz zasebnega življenja. Med tem pred mano še vedno ostaja nerešljiva uganka, pa najsi bi bil izid referenduma obraten:  kako težko je (do)povedati otroku, da nima več očeta, ker je umrl, in kako mu je še težje (do)povedati, da ima dva očeta? Ali ni pravica do očeta in matere otrokova temeljna pravica, ki je pred vsemi drugimi pravicami in izniči vse »pravice«, ki so v nasprotju s to pravico?

Foto: Sem za