Kaj je prinesla pobuda ZA privatizacijo

63

za-privatizacijo_300x250V manj kot tednu dni je pobuda za privatizacijo in depolitizacijo gospodarstva že zbrala široko podporo okoli 8500 podpisnikov. Med njimi ne manjka uspešnih gospodarstvenikov, slovenskih akademikov najvišjega ranga, mladih, ki si želimo, da Slovenija postane država priložnosti, kjer si bo možno in vredno ustvarjati kariero in družino, ter več tisoč drugih državljanov, ki želijo zase in svoje potomce boljši jutri.

Prvi cilj začetnikov pobude je bil tako v resnici dosežen že v prvih dneh akcije: želeli smo dati glas državljanom. Priložnost, da se z nami oglasite za odprto in investicijam prijazno gospodarstvo in proti prisilnemu sovlagateljstvu in socializaciji tveganj tam, kjer zanju ni nobenega utemeljenega/zadostnega razloga. Naš cilj je bil tudi, narediti konec enoumju, ki se v razpravi o privatizaciji ustvarja, ko mediji kot protiutež nasprotnikom privatizacije prikazujejo ljudi, ki v ključnost obsežne privatizacije sploh ne verjamejo, ampak jo zagovarjajo zgolj v zelo omejeni obliki, kot nujno zlo za pokrivanje preteklih dolgov in ugodno nadaljnje zadolževanje za tekoče potrebe proračuna, ki jih niso pripravljeni oklestiti. Tudi to dvoje sta relevantna razloga, gotovo. Nista pa ne edina ne najbolj pomembna, zato je bila dosedanja razprava brez sogovornikov, ki bi to jasno povedali, izkrivljena.

Hkrati je bil to skrajni čas, da se odločno oglasimo, saj so šli nasprotniki privatizacije (oziroma konkretno: njihov predstavnik Luka Mesec) celo tako daleč, da so v državnem zboru predlagali sklep, da večina državljanov nasprotuje privatizaciji. Želeli so si torej vzeti pravico, da oni glasujejo o tem, kaj mi mislimo. Pokroviteljski odnos dela slovenske politike je s tem dosegel nov vrh in nevarno bi bilo pristati nanj. Ustvarili smo priložnost, da ga skupaj zavrnemo.

Bolj kot razlogom za privatizacijo o katerih lahko precej preberete na spletni strani pobude in v številnih preteklih zapisih podpornikov, naj se tokrat posvetim nekaterim odzivom na pobudo, ki jih lahko spremljamo te dni.

Pogost očitek je na primer, da gre pri pobudi za politično in strankarsko akcijo. Za politično gotovo – pobuda nenazadnje zadeva odnos države do gospodarstva in je naslovljena na vse ključne odločevalce v državi. V tem smislu je politična, je izraz aktivnega državljanstva in na tem gotovo ni nič slabega. Njeni pobudniki in podpisniki pa se nismo povezovali na podlagi strankarskih afiliacij, nasprotno, večina jih verjetno sploh nima. In tudi v besedilu peticije smo jasno zapisali, da ne verjamemo v to, da bo kakšna drugačna politična konstalacija  ustrezno upravljala državno premoženje – ker težava ni (zgolj) v ljudeh, ampak v sistemu politiziranega gospodarstva nasploh. In temu se zoperstavljamo, neodvisno od siceršnjih pogledov na posamezne politične akterje.

Seveda pa vse to ne pomeni, da podpore političnih strank ne cenimo. Jo in si želimo, da bi bila čim širša, saj gre za cilj, ki bi nam moral biti vsem skupen: za uspešnejši razvojni model, ki bo odprl vrata zasebnim investicijam s tem pa tudi boljšemu upravljanju, rasti in nastajanju vzdržnih delovnih mest. Doslej so razumevanje in podporo takšnemu cilju pokazali predstavniki dveh parlamentarnih in nekaterih izven parlamentarnih strank. Upamo, da se jim bodo pridružili še kolegi iz opcij, ki so doslej ostale zadržane, zato smo jih v zadnjih dneh z dopisom vsem poslanskim skupinam k temu tudi povabili.

Naslednji pomislek, ki sem se ga v teh nekaj dneh že krepko naveličal, gre nekako takole: »sem za privatizacijo, ampak, ker je podpisal/-a ta in ta, vaša pobuda ni resna in nočem biti zraven.« Koga pa moti še kaj bolj banalnega, na primer, da je slika katerega od izpostavljenih podpornikov previsoko/prenizko… Razumite, da vam ljudje ne rabijo biti všeč, da se z njimi strinjate in še pomembneje, da samo zato, ker se o nečem drugem ne strinjate, ne pomeni, da se o ničemer ne morete. Malo zrelosti bo potrebne in zavedanje, da gre za prizadevanje, ki je mnogo večje kot kateri izmed podpisnikov osebno. Precej bolj kot razmislek o tem, kdo vam je všeč in kdo ne, je torej na mestu razmislek o vsebini in sporočilu pobude. Z veseljem ugotavljam, da so to mnogi prepoznali in upam, da nas bo v prihodnjih dneh še veliko več. V tem smislu naj naša pobuda združuje drugače misleče okoli cilja, ki nam je skupen: države z boljšim poslovnim okoljem, več meritokracije in večjim razvojnim potencialom. Za prihodnost z več blaginje gre.

Kako pa po lansiranju pobude ZA zvenijo argumenti PROTI?

Nasprotniki privatizacije so se malo oddaljili od tistih najbolj smešnih argumentov proti. Na primer, da s prodajo podjetja »izgubljamo«, kot je senzacionalno še pred kratkim pisala Mladina. Čeprav je jasno, da bodo privatizirana podjetja še vedno tukaj, le lastniki bodo drugi. In ti bodo brez možnosti, da uporabijo davkoplačevalce kot bankomat, prisiljeni stranke postaviti na prvo mesto. Torej, da storitve, za katere obstaja povpraševanje, izboljšujejo.

Tudi lajno o dobičkonosnih državnih podjetjih s katerimi naj bi polnili proračun, so prisiljeni počasi opuščati, saj se vsak dan znova izkazuje, da so bile navedbe njihovih predstavnikov, ki so to trdili, laž (nekaj takšnih primerov dobro demantira Goran Novković v zapisu za Portal Plus). Še več, podpovprečno dobičkonosnost in produktivnost državnih podjetij v primerjavi z zasebnimi kaže tudi strokovna literatura, ki je razmere v slovenskem gospodarstvu preučevala za daljše obdobje ne le iz leta v leto. Vsi, ki bi vas izbor domače in tuje strokovne literature v povezavi s privatizacijo zanimal podrobneje, ga boste predvidoma na dan predstavitve pobude v državnem zboru (v ponedeljek torej), lahko našli tudi na spletni strani pobude.

Te dni smo že lahko opazili obračanje plošče, ko tudi nasprotniki pravijo, da sploh niso proti privatizaciji, ampak »zgolj« proti razprodaji. Tu lahko zagovorniki privatizacije razglasimo še eno zmago, pa čeprav je jasno, da gre za slepilni manever. Vseeno pa: nedvoumno torej protipetičarji priznavajo, da so bili dosedanji sistem in doslej preizkušene »rešitve« slabe. Kaj pa ponujajo kot alternativo? Še več istega v resnici. Spet je prišel čas za zagovor neskončnemu pripravljanju nacionalnih strategij, ustanavljanju teh in onih upravljalnih/nadzornih teles, čakanju na »prave cene« in še vsega drugega, kar neuspešno počnemo že od prehoda iz socializma v tranzicijo (ki je v Sloveniji po poldrugem desetletju v resnici še bolj pri začetku – toliko o »hitenju« s privatizacijo).

Alternative temu, kar je že »preverjeno zanič« kot se je ustrezno izrazil eden od podpisnikov pobude za privatizacijo, nasprotniki niso pokazali. Zatekajo se k zavlačevalnim taktikam in občasno omembo »delavskega soupravljanja«, ki da bo vse uredilo. Pri tem pa spregledajo, da jim nihče delavskega soupravljanja ne brani že sedaj. To je čisto legitimna poslovna strategija in tisti, ki si to želijo, naj pač primaknejo svoj vložek. Če bodo državni deleži na prodaj, bo interesentom uresničitev te namere kvečjemu olajšana.

Verjetno si bodo za potrebe sprotne retorike te dni izmislili še kakšen povsem »nov« sistem centralnega planiranja gospodarstva. Če jim verjamete,  se spomnite: tudi prejšnjič so tako govorili in tudi naslednjič bodo. Koliko dokapitalizacij še rabimo, da vas bo izučilo?

Zaključim naj z odgovorom na slogan: »Prodaja ni ne prostovoljna, ne poštena in ne pravična!«, ki ga slišimo iz druge strani te razprave.

Neprostovoljno je prav državno lastništvo, saj nam je prebivalcem vsiljeno in brez naše privolitve vzdrževano z našimi sredstvi. Nepoštena je trditev, da gre za »naša« podjetja, ko pa se o njih in za njih nikakor ne odločamo državljani, ampak jih kot bankomat uporabljajo interesne mreže. Nepravično je, da moramo davkoplačevalci nositi tveganje, ko se politiki odločijo igrati podjetnike in borzne posrednike z našim denarjem. Neprostovoljno, nepošteno in nepravično je, da je račun centralnega plana vedno znova izstavljen davkoplačevalcem. Naredimo temu konec.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


63 KOMENTARJI

  1. Bravo!

    Sem zagovornik in podpisnik pobude. Je pa še en pomislek proti nekaterim zagovornikom privatizacije, ki ga je dobro izrazil Bojan Korsika:
    “Eni pravijo, da je vseeno, kdo je lastnik. Sam nisem popolnoma prepričan o tem. Zlasti ker sem pred časom prebral, da je Bela hiša “ponorela”, ko je lastnik Burger Kinga zaradi davčnih razlogov postalo kanadsko podjetje. Le zakaj se Američani tako ženejo, da imajo podjetja v ameriški lasti? Ko si bomo postavili takšno vprašanje, bomo verjetno že kar na pravi poti.”

    http://www.pozareport.si/?Id=kolumna1&View=novica&novicaID=21085

    • Ne vem, če je to umestno v našem primeru. V Sloveniji ni Slovencev lastnikov. Tu ne gre za lastništvo ameriške države. Seveda se je to treba vprašati. Pri nas pa to ni umestno. Žal, slovenci smo brez denarja. In še tisti, ki ga imajo, vlagajo v bogve kaj ali pa denar sončijo v davčnih oazah. Ampak to ni problem privatizacije.
      Saj še uboge hotele v Bernardinu je kupil — Hrvat!
      Slovence gospodarstvo ne zanima…

          • Jasno. Državo je treba spraviti ven iz gospodarstva. Ampak treba je razmišljati tudi malo v naprej.
            In ni res, da Slovence gospodarstvo ne zanima. Problem je, ker so bili normalni slovenski podjetniki aktivno onemogočani, kot piše Korsika na konkretnem primeru.

          • Da ne zanima, sem mislil na vse te naše tajkune, ki so pustili Bernardin Hrvatu. Meni je to nepojmljivo.

  2. Težko bo spravit moj podpis zraven k pobudi takih, ki jim je orientacija v izrazitem nasprotju s tradicionalnimi krščanskimi vrednotami, recimo glede družine in življenja. Težko k pobudam ljudi, ki so jim problemi okolja ali javnega zdravja deseta briga, se iz njih celo norčujejo ali jih zanikajo, iz nevednosti ali hotene manipulacije.

    Najtežje morda, če ti isti obenem s privatizacijo, ki ima gotovo potencial pozitivnih učinkov na ekonomski razvoj, nimajo nič proti, če protipravno, sumljivo ali vsaj moralno sporno pridobljene milijarde nekoč skupnega premoženja bežijo v davčne oaze kot so Luksemburg, Liechtestein, razni Kajmanski in podobni otoki; nastaja vtis kot da je takšnim “liberalcem” cilj, da se v slovenski proračun nateče čim manj denarja in kot da ne bi vedeli, da je s temi mahinacijami tranzicijskih bogatašev dodatno obremenjen srednji sloj in reveži; da ne govorimo o posledični dodatni proračunski luknji in bremenih rastoče zadolženosti države.

    Evo, zato se jaz ne vidim skupaj z njimi.

    p.s. Razlikujem se verjetno od vseh, levih in desnih, tudi po tem, katero državno premoženje prodati. Jaz bi se najprej znebil bank, premogovnikov in termoelektrarn. Deleže v podjetjih, ki prinašajo dobiček in dobre dividende in trenutno ne dosegajo dovolj visokih cen na trgu ( recimo Krka, verjetno tudi Petrol), bi prodajal s temeljitim razmislekom in postopno. Ob tako poceni dostopu do denarja ( z zgodovinsko nizkimi obrestmi) in perspektivah večje konjukture se taki razmisleki kar vsiljujejo.

    • Ok. Saj takšen romantik, ki govori o “nekoč skupnem premoženju” res nima kaj iskati med podpisniki te peticije.
      Ideja o prodaji premogovnikov in termoelektrarn pa res kaže da imaš zelo naiven in otročji pogled na gospodarstvo.
      Petrol je samo trgovina. Trgovina z monopolnim položajem?! Najprej bi bilo treba prodati vsaj pol črpalk! To imaš prav, potem pa se lahko prodajo tudi ostali deleži.
      Čemu naj bo država udeležena v Krki? Kakšen je interes države, razen da poleg davkov jemlje dobiček? S kakšno pravico?

      • Premogovniki so bili pred vojno privatni. Ne vem, v čem je torej naivnost, če ne vidim nič napačnega, če bi bili spet.

        Verjetno je sicer res vprašanje, kdo bi premogovnike in termoelektrarne kupil. S sedanjimi tehnologijami so eni in drugi neperspektivni in samo obremenjujejo državo in okolje. ( Kot je rekel Akrapović, ceneje bi bilo za državo plačevati rudarjem življenje na Sejšelih kot podpirat kopanje in kurjenje našega premoga).

        Thatcherjeva je znala narediti konec državnim podporam neperspektivnim delom ekonomije in če kje, jo ( poleg njene zunanje politike) cenim v tem.

        • Zato ker ravno privatni premogovniki so tipičen primer, socialno gledano, najslabšega položaja za delavce, rudarje. Tu bi država lahko še največ naredila. In ob tem jih je, zaprla. No, pa smo tam.
          Elektrika pa je šele zadnja leta “tržno” orientirana. Doslej je bila povsod monopolna dejavnost, tako da nimam še stališča do privatizacije elektrarn. Samo bojim se, da imaš ti na piki samo termoelektrarne, pa ne vem čisto zakaj.

          • Očitno nimaš pojma, kako je privatnik pred vojno dobro skrbel za socialo, zdravje, izobraževanje itd. svojih zasavskih rudarjev. Zgledno.

          • Termoelektrarne na premog so ob sedanji tehnologiji obsojene na nekonkurenčno proizvodnjo. In najbolj onesnažujejo.

          • Me veseli, če je tako. Ko so v Angliji zapirali rudnike zaradi nerentabilnosti, je bilo zelo grdo videt.

    • IF: “Težko bo spravit moj podpis zraven k pobudi takih, ki jim je orientacija v izrazitem nasprotju s tradicionalnimi krščanskimi vrednotami, recimo glede družine in življenja.”
      ============

      Če vas prav razumem je po vašem mnenju v skladu s krščanskimi vrednotami to, da ima država v svoji lasti večino gospodarstva?

      • So res krščanske vrednote:

        skupna lastnina ( ki si jo na koncu vedno nek Juda uzorpira, neka mafija)
        veliko birokratov, ki izkoriščajo delavne ljudi in mlade
        negativna selekcija
        nerazvojnost, neustvarjalnost, manipulacije, mobing, korupcija
        ležerno življenje IZBRANIH fevdalcev “rdeče krvi”
        neodgovorni managerji, lastniki
        vsakih nekaj let nam z davki pokrijejo izgube državnih bank, državnih podjetij
        Monopoli komunale, RTV, energetike, občin, države so PRETIRANO dragi za nas davkoplačevalce in obupno SLABI
        dobro je, če o okolju odloča centralni planer in birokrati, vsi pa se obnašamo neodgovorno

      • Zelo narobe me razumete. Velika večina slovenskega gospodarstva bi morala, če bi bilo po mojem, že davno iz rok države. Recimo tako kot na Poljskem in Češkem. Ali banke na Hrvaškem ( vsaj tega bremena oni nimajo, če ne, bi bili še v večji godlji kot so). Slovaška ali Estonija sta pa šli za moje pojme preveč v neoliberalno skrajnost ( predvsem davčna politika in nizka stopnja javne blaginje).

        • IF: “Zelo narobe me razumete. Velika večina slovenskega gospodarstva bi morala, če bi bilo po mojem, že davno iz rok države.”
          ==============

          Aha, sedaj vas razumem. Bom svoje razumevanje ponazoril s prispodobo:

          Nesreča na morju vas izvrže na samotni otok kjer preživotarite več let in že obupujete, da se boste še kdaj rešili. Pa pride mimo mala jadrnica in lastnik vas želi rešiti. Vi pa ga vprašate: “A ste vi liberalec”. Odgovori vam: “Ja, sem liberalec”.
          In vi mu odgovorite: “Ne hvala, potem bom pa raje kar ostal na otoku, nasvidenje”.

          • Verjetno bi se raje dobro natreniral v maratonskem plavanju, kot se usedel v liberalčevo jadrnico. 🙂

            p.s. Mimogrede, ko sem nekoč davno v SKD deloval ali pa točneje obupaval v njihovi mednarodni komisiji, sem predlagal ( zapisano v članku v Slovencu), da po besnem odstavljanju Peterleta po oglejskih dogovorih ta stranka vztraja s svojim predlogom za zunanjega ministra- in sicer liberalcem dr. Ljubom Sircem. No, stranka je raje pristala na Zorana Thalerja, FDVjevca, ZSMSjevca in člana Panellovih anarho-radikalcev.

            Toliko o moji antiliberalnosti. 😉

          • IF: Bil si visoko v SKD politiki, pa ta stranka ni nikoli nič resnega ponudila na področju prodaje državnih firm in normalizacije gospodarstva.

            Morda je bilo takih kot ti v tej stranki preveč.

            Če bi prebral o Bajuku v knjigi Mića Mrkaića ( pa sem do takrat Bajuka kot ekonomista cenil, ker sem manj vedel od njega), bi videl, da je bil Bajuk proti prodaji NLB in da je leta 2008 trobil v javnosti, da ni nobene svetovne krize – kar pa je že vsak broker ali delniški navdušenec vedel, da je ZDA v globoki finančni krizi od začetka 2007 in da ta kriza že dosega Anglijo in bo pljusknila v gnilo Evropo, ki se še ni pobrala iz krize, medtem, ko se je ZDA v enem letu.

        • Očitno zapisanega ne razumem, ampak če bi večina slovenskega gospodarstva morala biti “iz rok države”, je to glas za privatizacijo.
          V zvezi z davčno politiko dodajam, da v ekonomiji obstajajo izračuni, do katere stopnje je višanje davkov smiselno. Če naši davkarji davkov ne znajo izterjati (gl. Nemce), to ni problem niti davčne politike niti privatizacije, ampak DURS-a.

  3. Imam vtis, da IF nekaj v zvezi s politiko, ekonomijo in gospodarstvom ne razume dobro. Ali pa mi njega ne. Doslej sem se skoraj vedno strinjal z njim, topot pa ne vem, kaj ne štima?

    • Očitno sem rad prosti strelec, muhasti antikolektivist ali če hočeš trouble maker. 🙂

      p.s. Pa ne bojte se, da bom podpisal peticijo Mencingerja in Mesca.

        • Mentalno je podpisan, odkar ga berem tukaj na forumu. Zato mi ne gre v glavo, da se skriva za katolikom oz. da podpira “desno” SDS. Ali je morda SDS še vedno večinsko leva? Takih tipov iz SDS poznam kar mnogo med znanci. Celo sindikalni voditelji so. Pa FDVjevci, pa …

          • Že nekajkrat sem zapisal, da ti svojo inteligenco zelo slabo uporabljaš. Kot da bi z macolo igral po klavirju. Čisto vse oznake do zadnje, ki mi jih hočeš prilepit, so čiv-čiv. ( Tudi ta, da sem bil visoko v SKD ali da imam zveze z SDS.) Najbolj je čiv-čiv, da me zdaj povezuješ že z Lukom Mescem.

            Mogoče nisi niti dobro prebral, kar sem napisal, ampak to te ne odvezuje od povsem zgrešenih ocen. Kažeš se kot zrcalna slika naših radikalnih levičarjev, ki bi vse, kar je desno od njih označevali kot fašistoidno. Izpelji si glede sebe sam naprej…

            p.s. svojo politično orientacijo bom zaenkrat definiral sam, ne drugi. Ti kar sebe definiraj, pavel, mene ne boš. Sicer je skoraj odveč, saj bi bilo tistemu, ki me bere, lahko jasno a vendar – sem zmerno konzervativen katolik, patriot, evropocentrik in amerikanofil, imam se za dediča misli Andreja Gosarja in očetov povojne Evrope, zagovarjam načela solidarnosti, subsidiarnosti in ekosocialnega modela tržne ekonomije. ( Od skupin v evropskem parlamentu je to najbolj skladno z EPP, nekatere stvari pa me povezujejo z Zelenimi.)

  4. Veliko jih ne razume bistva: problem ni toliko v lastništvu države, ampak lobijev, zato je to domnevno državno lastništvo zelo debela laž.

    Toda to ni slovenska posebnost. Tam, kjer je lastnik država, se takoj skoti leglo parazitov.

    Idealna država ni podjetje, ampak raznovrstni in prijazni servis državljanov.

    V slovenskem primeru je lastnik podjetij z državnimi delnicami v bistvu vlada (parlament je le odsev vlade, čeprav bi moralo biti obratno). Od tod dobesedno nenormalbni pritiski prisesancev na proračun in državnih podjetij na vsakokratno vlado. Mediji so kar naenkrat polni obrazov, za katere se normalen človek sprašuje, za kaj pravzaprav gre: Kučan, Mencinger, Luka Mesec (?), Spomenka Hribar …

    Kot smo se že večkrat lahko prepričali, komunisti ne šparajo niti svojih vlad, kadar gre za interese prisesancev. A tudi zamenjave komunističnih vlad so samo taktične finte, katerih edeini namen je zavlačevanje, delanje megle in kazanje na Janšo kot krivca.

    Glas ZA privatizacijo, je v slovenskem primeru v prvi vrsti očiščenje parazitov in podgan, ki so se nezakonito in nepravično prisesale na te joške (kot je duhovito nekdo napisal). Šele v “očiščenem” prostoru (v katerega spada tudi kanalizacija) bo Slovenija lahko normalno zadihala. Ko ne bo več denarja, bodo komunisti pozabili na SFRJ, Tita in partijo. To bo (končno) neke vrste lustracija.

      • Sem naredil napako, Lucijan. Se opravičujem. Prebral sem prvi stavek:

        “Ni problem v lastninštvu države” – pa sploh nisem več od jeze naprej bral, ker sem bil 100% da gre še za eno socialistično latovščino.

        Lastništvo države je VELIK problem.

        Že zelo dolgo komunisti manipulirajo slovenske nacionaliste in malomeščane in kmete s triki:
        ” Noben kmet ne prodaja svojega grunta”

        Država ne sme biti gruntar. Ne lastnik firme.
        Ravno stopnja metastaziranosti države v gospodarstvu kaže stopnjo socializma. Ekstrem tega pa je komunizem.
        In tukaj nam DEmosovci, SKD, SDS, SLS niso niti za ped pomagali, da bi se iz tega komunističnega sranja izvlekli. Prav veselo so tolkli svojo socialistično latovščino o pravičnosti in socialnosti NAPREJ. Folk pa jim je peljal.

        Ko na desnici, sredini ne bo več takih funkcionarjev in politikov kot je IF, bo lahko desnica šele prve korake naredila. Do takrat pa bo stopicala na mestu in roke vila “kako grozni so komunisti”.

  5. Ja, Lucijan, ne bi glih namesto ene romatike ponujal drugo. Dražava ni noben prijazni in raznovrstni servis državljanom. Država je še kako podjetje, podjetje vseh podjetij, saj šele v državi podjetja sploh lahko poslujejo.
    Razpustitev državne lastnine je nujna povsod, kjer država predstavlja nelojalno konkurenco. Mi plačamo davke, država pa potem s tem denarjem manipulira s trgom. Uniči kogar hoče, subvencionira kogar hoče, vpliva na cene kakor se ji zdi. S tem onemogoča trg, konkurenco, kmalu se vse izpridi v smislu parazitov, kot praviš. Normalnega razvoja ni. Vsak dan je vse več ljudi odvisnih od države. To ne more funkcionirat.

    Cesar nikjer ne igra vloge kapitalista, podjetnika. Cesar je vladar najprej in predvsem. Vodi državo tako da se razvija in deluje. To je njegova naloga. To je naloga države.

  6. Mislim, da se tu po nepotrebnem komplicira. Argument za privatizacijo je preprosto stanje, ki ga je Slovenija dosegla v teh 25 letih samostojnosti, ki je seveda porazno. Tako da glede tega je lahko vsakemu, razen seveda globoko indoktriniranim socialistom jasno, da ta model državnega lastništva v Sloveniji ne funkcionira.

    Glede teh stvari je treba ideologijo vedno postaviti na stran in razmišljati racionalno in glede na realno stanje. V Sloveniji preprosto potrebujemo več liberalizacije, več liberalizma, še posebej ekonomskega, ker to je preprosto smer, v katero se obrača ves svet. In če to smer zgrešimo, potem nas bojo vsi prehiteli in bomo reveži. Tako reveži v glavah, kot v denarnicah.

    • Ustvarjalni ljudje so zmeraj plavali proti toku, Lenko. Takim, ki plavajo (plavate) s tokom, ponekod rečejo tudi prilagodljivci in oportunisti. In mimogrede, če ne veš, to v omikanem svetu ne velja za kompliment.

      Mrtve ribe plavajo s tokom. Žive in najvitalnejše ribe silijo navzgor, proti toku. K bistri, žuboreči vodi. K izvirom ( večne modrosti).

    • Lenko Primc: “Argument za privatizacijo je preprosto stanje, ki ga je Slovenija dosegla v teh 25 letih samostojnosti, …”
      ===========

      … na 45 let podlage.

    • Ja, to je bil že predlog med komentarji.
      Vendar vseeno mislim, da bodo te peticije morale postati strankarski projekti, sicer se bodo razblinile. Me kar moti, ko za to peticijo za privatizacijo povedo zraven, da nobena stranka ni zraven. Zakaj ne bi smela biti?

      • Ja po eni strani imaš mogoče prav.
        Po drugi strani pa bi to gibanje moralo biti zametek ene civilne družbe, ki bi v prihodnje dajala podporo ali podpirala konservativno-liberalne koalicije. Tako bi vsaj delno kontrirala levo-komunistični civilni družbi, ki jo oblikujejo inštitucije kot so Rtvslo, Mladina, FDv itd. in ki se medsebojno podpirajo in pronicajo v leve stranke.

  7. Če ne bomo znali spoštovati slovenskega gospodarja potem tudi tale privatizacija s tujci ne bo uspela.
    Gospodarji, tudi tuji, ne bodo sem prišli po svojo dozo prezira.

  8. Spoštuješ tistega, ki ti da pošteno plačilo za pošteno delo. V službo ne hodiš zaradi gospodarja ampak sebe. Preziraš pa tistega, ki te je opeharil, pa je vseeno, če je Janez, Johann ali pa Jovan. No, pri Janezu se ti še najbolj fržmaga.

    • Ne bi se čisto strinjal. Še posebej, ker je pri nas prezir do gospodarjev že del “kulture”. Začenši s tem, ker imajo več denarja… In kaj je hujšega v Sloveniji kot imeti nekaj pod palcem.
      In pošteno plačilo za pošteno delo ne obstaja, mimogrede.

      • “… pošteno plačilo za pošteno delo ne obstaja …” ???

        Ne razumem vaših misli. Lahko to malo obširneje pojasnite?

        • Sem že enkrat prej. Poglej si priliko o delavcih, ki jih je gospodar najel in poslal v vinograd.
          Samo prostovoljni sužnji mislijo, da lahko živijo od tega kar s svojimi rokami naredijo. Delat samo za kruh je tisto čemur se reče sicer tudi “kruhoborstvo”.
          Poteno plačilo za pošteno delo je pravzaprav komunistična parola. Pa smo to že pozabili kot kaže.

          In ja, @mrkislav, treba je delat tudi za gospodarja.

          • Ja kdo pa pravi, da ne. Delavci v vinogradu so dobili kakor so se dogovorili (vsi so šli v nebesa). Gospodar mora dobiti svoje in koliko dobi je njegova stvar, mora pa delavcem dati, kolikor jim je obljubil in toliko, da lahko za polni delovni čas dela dostojno živijo. To ni komunistična parola, tako je krščansko.

          • Ne, hoteli so več kot so se dogovorili in so ukazovali gospodarju. Dobili so točno toliko kot so se dogovorili.

          • Cerkev zadnje čase prihaja ven s pravično plačo. Pravične plače ne poznajo niti duhovniki, tako da tega sploh ne razumem.

          • Če je bila takrat (prilika) plača enaka preživetju delavca potem je jasno zakaj so dobili vsi enako. S čim prihaja cerkev ven ne vem, morala pa bi zadostovati minimalna plača v Sloveniji za preživetje dveh oseb (štiričlanska družina z dvema plačama). Koliko je to ne vem, verjetno okoli 1000 evrov . Problem so gospodarji, ki delavcem ne plačajo ali pa jih plačujejo skrajno minimalno zaradi svojih velikih profitov.

          • To je zanimivo s to priliko o delavcih.
            Mogoče bi mi kdo razložil njen pomen?

            Imam pa še eno vprašanje – ki se dotika katoliškega socialnega nauka:

            Kako razlagate tisti stavek, ki gre nekako takole: “Kdor ima veliko bo ime še več, kdor pa ima malo se mu bo pobralo še to kar ima.” Tega nikoli nisem razumel.

          • Tu je veliko možnih razlag. Ne zato ker bi prilika bila tako dvoumna, ampak ker je tolikokrat uresničena v življenju.
            Kolikokrat revež ostane revež, ker nima, ker bi rad ne vem kaj, in ostane na koncu s še manj kot je imel. Kolikokrat nas pohlep pusti praznih rok. Naredi slabo kupčijo, se slabo pogodi z gospodarjem in ostane praznih rok.
            Seveda se nanaša tudi na duhovno plat, v smislu, če nimaš duha, ostaneš še brez denarja in neumen. Ali starozavezna, kaj bo norcu denar; da si kupi pamet? In potem se spomnim na vse te, ki so plačali cela stanovanja, vnaprej, in ostali brez denarja in brez stanovanja.
            In podobno. Tu dobiš asociacij kolikor hočeš. Dogaja se stalno, vsak dan okoli nas.

          • Kdor pa ima, predvsem modrost, je bo imel še več. Tudi modrosti, kajti kaj ti bo denar brez pameti. Spet ostaneš brez vsega.
            In takop naprej.
            Eden mojih najljubših stavkov.

          • @mrkislav, minimalna plača je zelo slaba rešitev. V Nemčiji se jo je Merklova otepala dokler je zmogla; zadnja koalicija s socialiti je izsilila minimalno plačo. V Švici je pa sploh nimajo. Mislim da tudi v Ameriki ne. Skratka, gre za hudo coklo razvoju. Z minimalno plačo prikuješ 30% ljudi na dno. Izpridiš gospodarje. Dežela se ne pobere več. To je zakoličeno suženjstvo. Najslabši možni gospodarski ukrep.

  9. Potrebujemo fer tržno gospodarski finančni sistem, ki ne bo nagrajeval kapitalske donose brez dela, ampak bo omogočal, da vsak dela voljan človek delo tudi najde, da s polno zaposlitvijo preživi družino in prihrani ustrezno vsoto za starostno zavarovanje.

  10. Za uspešen gospodarski razvoj vsake države, so potrebni opredeljeni nacionalni cilji razvoja in pripadajoča strategija, kako do njih. To naredi povsod politika s pomočjo stroke in javnosti.
    Ob zadnjem nemškem obisku na najvišjem državnem nivoju te dni v Sloveniji je bila zelo aktualna okrogla miza, na ogled vsej javnosti, kjer sta bila tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Nemška podjetnica in predstavnica Bavarske je na vprašanje, kaj je omogočilo razvoj Bavarske, da je iz zelene predvsem kmetijske dežele postala visoko razvita tehnološka dežela najvišjega ranga z razvitim gospodarstvom in podjetji, svetovnimi nosilci razvoja, odgovorila, da so bili najpomembnejši trije temelji.
    Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
    Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
    Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.
    Berem tudi: »Raziskava britanskih ekonomistov Sasche Beckerja, Petra H. Eggerja in Maximiliana von Ehrlicha kaže, da evropska sredstva spodbudijo razvoj le v približno v 30 odstotkih regij. Glavna dejavnika pri tem sta pričakovana učinkovitost vladnega aparata in lokalnih oblasti ter morda nekoliko presenetljivo izobraženost prebivalstva. Nadpovprečna izobraženost lahko prinese večji izkoristek evropskih sredstev in tudi 0,63 odstotne točke višjo rast BDP kot v regijah z manj izobraženim prebivalstvom. V Sloveniji višje rasti BDP ni bilo mogoče opaziti. Odgovor za takšno stanje lahko torej iščemo tudi v neučinkovitosti občin in vlade.«
    Kaj pa če v deželi le ni prave izobrazbe, znanja? Ali so proizvajalci znanja, univerze,visoko šolstvo, inštituti »prodajali« vladam, prebivalstvu neustrezno znanje za razvoj dežele, za dvig dodane vrednosti in BDP-ja? Kaj se lahko nauči Slovenija od Bavarske? Kaj so torej lahko temelji razvoja?
    Da ne bomo krivi za lastno perspektivo!
    Vsi politiki in poslanci, tudi desni, vedo, da je o osnutku ciljev oz. osnutku strategije pametne specializacije Slovenije odprta javna razprava in se čaka na pripombe vse javnosti, stroke in politike! Osnutek strategije je objavljen na spletu. Če politiki ali poslanci tudi tega ne vedo, potem nam bo še dolgo zelo hudo, saj se politiki in stranke izogibajo svojemu osnovnemu delu, to je načrtovati perspektivo Slovenije! Tisti politik, ki se pri tej razpravi o strategiji spreneveda, ne dojema kaj mu je naloga, zakaj ima mandat, saj ga zanima samo njegova perspektiva, ne pa perspektiva Slovenije! Velja tudi za (odgovorno in gospodarno ?) desno politiko, mar ne? Vsak, ki ga zanima kdo bo imel službo v letu 2030 in še marsikaj, naj vendar to vpraša svojo izbrano politično stranko oz. poslanca, da bo naslednjič pravilno volil za pravo perspektivo, ki jo določi vsa politika. Vpraša naj torej zase in za svoje otroke!

  11. V demokraciji in tržnem gospodarstvu nivo kvalitete izdelkov, storitev in politikov določajo in izberejo državljani, ali so zahtevni ali pa ne.
    So razgledani in zahtevni, ali pa so pohlevni in lakomni hitrega udobja?
    Za pridobitev kvalitetnih izdelkov, storitev in tudi politikov, se morajo državljani povsod potruditi.
    Brez truda ni sprememb in nove kvalitete, ni čara!
    Nikjer na svetu!

Comments are closed.