Donald Trump, ki je 8. novembra lani zmagal na volitvah v ZDA, je 20. januarja prisegel kot 45. ameriški predsednik. (Foto: AP)V Melanijinem rojstnem kraju Sevnica bi moral biti dan inavguracije zakoncev Trump (20.januar) občinski praznik, saj nikoli prej in kasneje ni in ne bo noben prebivalec Sevnice dosegel tako visoke politične pozicije v svetu.
Non cogito, ergo sum
Vsaka 1. generacija revolucionarjev (jakobinci, boljševiki, nacistični fanatiki … ) vstopi v zgodovino drzno, vitalno, nasilno … Zaradi njene energije jo občudujejo celo razumniki in kristjani in mnogi postanejo celo njeni sopotniki (prim. E. Kocbek, ki v Kidriču prepozna »plemenitega žrebca«). Prva generacija revolucionarjev uniči etablirane »meščanske« institucije, stranke, podjetja, zatre privatno pobudo in pobije ugledne politične nasprotnike. Na pogorišču ustvari nove režimske organizacije, sindikate, šolo, vojsko, državna podjetja.
V tej (drugi) fazi se krvavi teror umiri, saj se sami revolucionarji zbojijo čistk in nesramne manire Revolucije, ki tu in tam požre tudi lastnega otroka. Le še Voditelj lahko v tej drugi fazi tu in tam eksemplarično izvrši kakšno drakonsko kazen, s katero ohrani strah med potencialnimi oporečniki v partiji in izven. Ostala oblastna elita, ki jo je odlično opisal Djilas, se medtem zbirokratizira, utrdi na stolčkih, prevzame »buržujski življenjski slog« in se prelevi v lene, prostaške, klečeplazne, zapite in neumne homo sovieticuse[1].
Kaj pa so medtem počeli navadni državljani?
V revolucionarno kontaminiranem okolju je bil spomin na prvi teror zelo prisoten, zato so državljani postali previdni, pohlevni in vedno manj uporabljali svoj razum. Non cogito, ergo sum. Zvestim tej formuli je bilo najlažje preživeti. In še nekaj se je zgodilo: državljani so postajali vedno bolj enaki. Sistem uravnilovke je predstavljal varnost. Vsak, ki je preveč izstopal, pa je predstavljal motnjo, prinašal vznemirjenje in negotovost v samoupravno okolje. In zlahka dobil etiketo biciklista, tehnokrata, individualista, meščanskega reformista … Vrhunski ilustrator Miki Muster mi je pred leti pripovedoval o velikih težavah, ki jih je sam imel z Udbo, ker je bil na Zahodu preveč prepoznan in cenjen. Tudi potem, ko se je na Zahod umaknil, se je pritisk Udbe nadaljeval. Slovensko »delovno ljudstvo« namreč ni preneslo tistih, ki so štrleli iz povprečja.
Revolucionarne šege pomagajo ohranjati stanje absurda
In ta grda hiba je ostala v našem narodu, katerega značaj so se komunisti odločili spremeniti (4. temeljna točka OF), tudi po letu 1991. Grda hiba, ki se kaže na vsakem koraku in vsak dan v nespoštljivosti do uspešnih posameznikov v svetu znanosti, umetnosti, podjetništva, politike … Spomnimo se le na nedavne zaničljive izjave tožilca Kozine, namenjene podjetnikom. Ali pa na neprestano spotikanje in obrekovanje Melanije Knavs, poročene Trump. Vsak drug narod bi bil ponosen, če bi njegova hči zasedla mesto prve dame ZDA, iz naše podalpske povprečnosti pa je vseskozi slišati le brundanje, kritike, faušijo… V Melanijinem rojstnem kraju bi moral biti dan inavguracije zakoncev Trump (20.januar) občinski praznik, saj nikoli prej in kasneje ni in ne bo noben prebivalec Sevnice dosegel tako visoke politične pozicije v svetu. Ne, v Sevnici še vedno praznujejo občinski praznik 12. novembra, ko je komunist Dušan Kveder s pomagačema vdrl v lokalno keho in iz nje odpeljal pet zaprtih aktivistov.
Sevniški občinski praznik je danes le ena izmed mnogih revolucionarnih šeg, eden od neumnih anahronizmov, ki pomagajo ohranjati stanje absurda, kvarijo zdravo pamet in nas ohranjajo v revolucionarnem letu 1945. Morda si bo nova ekipa županov upala očistiti vsaj nekaj te totalitarne navlake …
[1] Prim. Besanson Alain, Zlo stoletja, Družina 2014, 61.
