Medžugorje – priložnost za nov začetek življenja z Bogom

0

Ali je samo naključje, da se naš največji državni praznik ujema z obletnico začetka Marijinih prikazovanj v Medžugorju? Ko sem o tem pred leti spraševal nekatere duhovnike, so se s tem celo strinjali, kajti zdrav razum sam po sebi ne more prenesti nikakršnih skritih povezav med dnevom D, ko je slovenski parlament sprejel temeljne osamosvojitvene akte, ter dnem, ko je šesterica mladih prebivalcev hercegovske župnije zagledala ženo, za katero so takoj vedeli, da »ni od tega sveta«.

Dogodek v hercegovskih Bijakovićih, nedaleč od tedaj skoraj sveže zgrajene medžugorske cerkve sv. Jakoba, ki je bila za tiste čase za tisto okolje zelo velika, se je zgodil točno deset let pred dnem, ko je slovenski parlament tik pred iztekom šestmesečnega roka po plebiscitu udejanjil voljo ljudstva, republiški organi pa so v naglici »Gospodovega mimohoda« prevzeli efektivno oblast, še preden bi jim to lahko preprečilo kakšno neprijetno presenečenje.

Ob deseti obletnici prikazovanj se je zgodil napad boljševiške armade

Skrivnostna so pota Gospodova, pravi star pregovor. In nikoli ne bomo povsem doumeli, česa vsega smo bili obvarovani pred tridesetimi leti. Hladna vojna z Jugoslovansko ljudsko armado, ki je bila praktično edina sila jugoslovanske enotnosti, a hkrati tudi zadnji ostanek trdega boljševizma v Evropi, je trajala že nekaj časa, zagotovo vsaj od leta 1988, ko so beograjski krogi začeli glasno govoriti o slovenski kontrarevoluciji in napadih na JLA, ki so prihajali iz alternativnega tiska, od Mladine do Nove revije. Leta 1989 je vrh JLA že po spodleteli aferi JBTZ poskrbel za ukinitev dotedanjih armadnih območij, ki so se ujemala z mejami med republikami, ter dotedanjo ljubljansko deveto armado priključil petemu armadnemu območju s sedežem v Zagrebu.

Začele so se priprave na nove čase, saj je KOS JLA začel širiti govorice, da se na Hrvaškem na oblast vračajo ustaši, ki bodo poklali še tisti preostanek Srbov, ki so preživeli genocid NDH. Slovenija sicer ni sodila v t. i. naravno ozemlje po Miloševićevem planu B, vendar je bila vseeno v veliki nevarnosti, saj je bil poveljujoči kader v JLA zagrizen nosilec titoistične ideje o enotni SFRJ.

Zoran Dernovšek – Raketka, vojak, ki je prvi dan vojne za Slovenijo izstrelil raketo na helikopter agresorja in ga sestrelil, tako opozarja na dejstvo, da če bi prišlo do napada na tedanji učni center TO na Igu (kar je bila sekundarna tarča helikopterske desantne enote, ki je bila sicer namenjena reševanju obkoljenih kopenskih enot JLA v okolici ljubljanskega letališča), bi lahko prišlo tudi do množičnih civilnih žrtev na tistem območju. Če bi se to zgodilo, bi prišlo do veliko močnejših odgovorov slovenske strani, vse skupaj bi lahko pripeljalo do krvave vojne, kot sta jo okusili Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Obstajala je možnost, da bi vojna trajala celo več let. Celoten intervju je na voljo TUKAJ.

Čudežni posegi v vojno

Vendar pa se je vojna končala dokaj hitro. Mnogi slovenski kristjani so na grozeče dogodke odgovorili z molitvijo in postom. V Medžugorju je namreč Marija v enem od sporočil rekla, da post lahko ustavi oz. prepreči tudi vojne in naravne nesreče, s tem je potrdila tudi prakso, ki so jo Judje uporabljali v času Stare zaveze, ko so se postili in premagovali sovražnike. Nasploh pa so mnoge molitvene pobude, tudi zelo spontane, spodbudile čudežne dogodke in rešitve v času, ko je kazalo zelo slabo.

Pokojni nadškof Alojz Uran je v intervjuju za Demokracijo marca 2018 (intervju je naredil avtor tega članka) med drugim opisal svojo izkušnjo iz leta 1991, ko je bil šentviški župnik:

»Tam je bila ogromna vojašnica JLA, v njeni neposredni okolici pa so postavili minirane barikade – mestne avtobuse, napolnjene z dinamitom. Bila je velika nevarnost, saj bi bil v primeru napada Šentvid izbrisan z zemlje. Prav v tem času so prebivalci Šentvida spontano prišli k meni in predlagali, naj začnemo z molitvijo. Ustvarile so se verige molitve podnevi in ponoči. Rožni venec so molili ves čas, dokler ni bila dosežena rešitev na Brionih in sklep o odhodu JLA iz Slovenije. In ljudje so dobili izkustvo, da je molitev tista, ki rešuje.

Sam sem kot župnik dal na voljo cerkveni zvonik, da so pripadniki TO lahko opazovali vojašnico, čeprav so s tem veliko tvegali, saj se niso preveč skrivali pred radovednimi pogledi. Za nekaj časa smo se morali celo izseliti, saj je bil pripravljen napad TO na vojašnico. Še danes ne vem, zakaj je bil napad praktično zadnji hip odpovedan.« Intervju je v celoti dostopen TUKAJ.

In navsezadnje, tudi napovedano bombardiranje 30. junija 1991 je bilo na čudežen način ustavljeno.

Ni natančno znano, kaj se je dogajalo: v Beograd je tisti dan zjutraj in dopoldne klicalo ogromno ljudi, vključno z dr. Janezom Drnovškom, klical pa naj bi tudi generalni sekretar zveze Nato, češ da si bo severnoatlantsko zavezništvo, ki je bilo sprva zadržano do dogajanj v razpadajoči Jugoslaviji, premislilo in bo ukrepalo s silo, če bo JLA z letali napadla Slovenijo. Kot je mnogo let kasneje razlagal general Andrija Rašeta, eden od operativcev agresije na Slovenijo, so tedaj nameravali z množičnimi napadi ter desanti iz zraka povsem streti Slovenijo in v zaključni fazi tudi ugrabiti člane slovenskega vodstva.

To se ni zgodilo, letala s petih letališč (Zagreb, Pulj, Split, Bihać, morda tudi Cerklje ob Krki, kjer so enote TO sicer blokirale letališče) so se vrnila nazaj. Polkovnik Jovan Miškov iz ljubljanskega korpusa je kasneje trdil, da so v Sloveniji razglasili lažen alarm, na tiskovni konferenci pa mu je tedanji minister za informiranje Jelko Kacin odgovoril: »Vsa letala, ki so poletela, so nosila borbeni tovor.«

Po atentatu na papeža sv. Janeza Pavla II. se je začelo dogajati …

Iz vseh teh dogodkov morda začenjamo razumeti, zakaj sploh prikazovanje v Medžugorju, tako rekoč v osrčju tedanje komunistične Jugoslavije. V zgodovini odrešenja je človeštvo zaradi greha zavrglo Boga, zlasti v tem času, Bog pa je pokazal svoje obilno usmiljenje do grešnega človeštva tudi z opomini po Božji Materi. Prav spomladi 1981, le malo pred začetkom prikazovanj v Medžugorju, je bila na mednarodnem karizmatičnem kongresu v Rimu izrečena prerokba o tem, da bo preganjano Cerkev v Jugoslaviji obiskala Božja Mati.

Izrečena pa je bila tudi prerokba, ki jo je pred nedavnim opisal Marjan Dvornik v reviji Prenova – na kongresu je bil namreč med Slovenci tudi snemalec s kamero, ki je snemal dogajanje. “/Sveti/ Duh je v njem govoril, naj gre na mikrofon in pozove prisotne, da naj pazijo na papeža, ker je v nevarnosti. Pa ni šel, ker notranjemu glasu ni verjel. Naslednji teden smo doživeli atentat na papeža, Jože (snemalec, op. ur.) pa je ves pretresen pripovedoval, kaj se mu je dogodilo,” je zapisal avtor članka (glej TUKAJ).

Atentat na papeža se je zgodil 13. maja 1981, slab mesec in pol kasneje pa se je v Medžugorju začelo dopolnjevati to, kar se je začelo v Fatimi.

Svet se je oddaljil od Boga

Zagotovo se še nikjer doslej ni zgodilo, da bi Marijina prikazovanja na enem kraju trajala tako dolgo in v takšnem obsegu. Je to morda napoved novih velikih epohalnih dogodkov za svet? Medžugorske skrivnosti ter dejstvo, da letos mineva zelo simboličnih štirideset let od prvega prikazovanja, vzbujajo velika pričakovanja. Nekaj pa je gotovo: svet, v katerem živimo, je močno oddaljen od svojega Stvarnika in Odrešenika ter se prepušča v roke »vladarja tega sveta«. Zveličanje mnogih sedaj živečih ljudi je v veliki nevarnosti, saj se, četudi so krščeni, oddaljujejo od Boga in iščejo nove bogove v alternativnih duhovnih praksah.

Marija ne prihaja vedno znova na svet z namenom, da bi nam oznanila nov evangelij – nikakor! Pač pa nam kaže pot, da bi se znova približali Gospodu, da bi ga postavili v središče svojega življenja.

Glavno sporočilo Medžugorja je namreč spreobrnjenje.

Lahko nas sicer pohujša marsikatera stvar, ki jo bomo našli tam, a ključno je, da znamo »videti s srcem«. Marija nas namreč s sporočili opominja na to, naj vso našo duhovno dejavnost – obisk maše, molitev rožnega venca, češčenje, post – opravljamo s srcem. Ničesar nam ne vsiljuje, pač pa nas vabi, naj v družini obnovimo molitev, se udeležimo maše, češčenja, se postimo, beremo Sveto pismo in se spovemo vsaj enkrat mesečno.

Nebesa čakajo na našo hvaležnost

Naj ob koncu dodam tudi svojo osebno izkušnjo. Medžugorje sem prvič obiskal za festival mladih leta 2004. Od tedaj sem v ta kraj začel prihajati večkrat letno. Ob novoletnem romanju sem doživel tudi konkretno telesno ozdravljenje. A najpomembnejše je bilo ozdravljenje srca. Še v času, ko sem imel še nekoliko bolj protestantski duhovni profil, sem v srce prejel povabilo, naj vzljubim Božjo Mater in naj začnem moliti rožni venec. Od tedaj mi je ta nekdaj zoprna in dolgočasna molitev postala domača.

Leta 2015 sem prvič vodil tudi skupino romarjev v Medžugorje, po dolgotrajni prekinitvi zaradi pandemije covida-19 pa bomo, upam, še letos organizirali zahvalno romanje za domovino – za vse Božje blagoslove in varstvo. Navsezadnje že sama beseda evharistija pomeni zahvala, k hvaležnosti pa nas spodbuja tudi sv. Pavel (prim. Kol 3,15). Prav zaradi pomanjkanja hvaležnosti Bogu v naši domovini čutimo pomanjkanje blagoslova. Kot je dejala leta 1994 Kraljica miru očetu Francu Špeliču: »Nebesa čakajo na vašo hvaležnost.« Sprejmimo ta izziv.