Dan (drugorazrednih) žena

8

Taboriščnica: »Tridnevno stanje v vodi, striženje na golo, prenašanje težkih skal, ure dolgo klečanje na pesku in soncu, noči brez spanja in počitka, ker so nas zbujali vsake pol ure, prepoved uporabe vode za pitje in umivanje, prepoved medsebojnega pogovora, življenje v podrtih hišah, kjer so nas ponoči napadale in grizle podgane, življenje v smrtnem strahu pred pobojem /…/«

Kar dve akciji z ženskami v zvezi imam ta teden za sabo. Prva je neznatna. Potrudil sem se pobrskati za spletno stranjo Amnesty International Slovenije, da vidim, kaj neki je njihova okupacija glede žensk. Dobesedno piše tole: »V slovenski sekciji se zavzemamo za spolne in reproduktivne pravice žensk, zmanjšanje tveganja umrljivosti pred in med porodom ter se borimo proti nasilju nad ženskami in dekleti.« To je načelna, deklarativna raven. Konkretni akciji v Sloveniji imajo bojda dve: Rome in Izbrisane. Prav. Ni vrag, da bi se tudi pri teh dveh kategorijah ne našla kaka krivica – tudi v ženskem delu populacije.

Seveda sem prekratek, da bi vedel, kaj neki v Sloveniji pomeni zavzemanje za spolne in reproduktivne pravice žensk. Še manj mi je jasno, kaj pomeni zavzemanje za zmanjšanje tveganja umrljivosti v zvezi z rojevanjem. Nismo namreč v afriških pragozdovih, ampak v državi, kjer medicina poskrbi za enega najmanjših odstotkov pri zadevnem tveganju. Tretja stvar, nasilje, je pod zadnjo točko, kot nekaj za utešitev nas, pikolovcev.

V svojo drugo »žensko« akcijo pravzaprav nisem vložil kaj dosti več truda, a se vendar ne morem znebiti prijetnega občutka, da sem napravil veliko delo. To je bilo samó v tem, da sem se odpeljal v Podlesje (Ferdreng) in spoštljivo sledil slovesnosti, s katero se človečnost pokloni velikemu trpljenju. Na tem mestu je namreč, potem ko so iztrebili vas, po vojni stalo delovno taborišče za ženske. Životarile, garale in trpele so v razmerah, ki so opisane v prvih stavkih. Pisati bi bilo mogoče še marsikaj, a če z nekaj senzibilnosti prebereš tiste stavke, čutiš, da je dovolj in preveč.

Slovesnost vsako leto organizira nekdanja taboriščnica ga. Lidija Drobnič. V svoj nagovor je letos vpletla tudi sveže vtise in podatke iz Bele Krajine. »Tam je bilo v treh mesecih leta 1942 zverinsko umorjenih kar 183 prebivalcev, zlasti tudi mnogo žensk. Premislite, tri mesece po dva umora na dan! Ko v knjigi Farne spominske plošče poiščem podatke za župnijo Metlika, res najdem imena mnogih deklet, žena in mater, se vprašam, kaj so storile 12 letna Malka, 15 letna Anica, 16 letna Nežka, koga je ‘izdala’ 21 letna Angela in kaj Marija v starosti dvajsetih let?«

V Podlesju se je v nedeljo zbralo kakih 200 ljudi, večinoma starejših. Vidnim politikom je čast reševala edino Mojca Kucler Dolinar, drugih ni bilo na spregled. Prav tako ni bilo nobenih bork za pravice žensk, nobenih aktivistk. Zato delam malo krivice Amnesty International, ker sem po naključju ravno njih vzel nekoliko pod drobnogled. Po drugi strani pa vemo, da se ta organizacija v svetovnem merilu vendarle zna pojaviti v tem ali onem kriznem žarišču in bi se navsezadnje lahko primerilo, da bi slovenska sekcija nekoliko izstopila iz domačih ideoloških trendov. Izstopijo pa raje iz države in gredo do Srebrenice. Tam slovenska družba že dovoli, da se pokaže nekaj občutka za (po)vojno trpljenje žensk …

Foto: bdnews24


8 KOMENTARJI

  1. Prebrala.
    Zapis bi alhko malo razširil, kajti v SLO je kar nekaj združenj t. i. sufražetk in drugih vnetih bork za ženske pravice, ki se – med drugim- zavzemajo tudi za NE-odstrel medvedov, zlasti tam, kjer le-ti ogrožajo lokalno prebivalstvo, onih v Lj. pa, logično, ne….

  2. Ni čudno, da pravijo zapornice, ki so preživele nemška in socialistična taborišča, da so bila zadnja hujša.

    • Če pogledamo širše, preko slovenskih meja pop vsem širnem komunističnem raju…daleč presegajo vse tovrstne dejavnosti vseh davnih časov skupaj. Komunistični zapori slovijo pred vsemi. Nacistrična so bila samo malo kopčija Stalinovih. Komunizem je humanizmu hinavsko zabodel nož v hrbet in ta rana že danes močno krvavi. Vse izročajmo Usmiljenju in molimo in delajmo, da se kaj takega več ne ponovi. O emnesty pa nebi raje nič. Kdor se zavzema za svobodo odločanja o rojstvu nerojenega, se odloča o zločinu proti človeštvu.

      • Se opravičujem za nekaj neljubih napak. Eno večjo popravljam:” Nacistrična so bila samo kopija Stalinovih.”

    • Tudi nemška koncentracijska taborišča so bila v osnovi SOCIALISTIČNA. Ne pozabi, da so nacisti skrajšano ime za nacionalne socialiste. In da so se obrti kako se odpira in vodi koncentracijska taborišča učili pri Sovjetih oz. internacionalnih socialistih.
      Socialist lahko pride na cilj “svetle prihodnosti” oz. osvoboditvi človeka in ljudstva” edinole s pobijanjem, ropanjem in manipulacijo.

  3. 2012-1941=71
    71 let!!! Dolžina človeškega življenja!

    Eno človeško življenje dolgo poteka na ozemlju Slovenije razčlovečenje človeka. Človek je posameznik, hkrati je tudi družbeno bitje, Ampak ne samo to, je tudi transcendentalno bitje, sprašuje se: “Kdo sem? Od kod prihajam? Kam grem?” In eno človeško življenje se na ozemlju Slovenijo zavestno preganja transcendenco. Posledice morajo biti, navadno so to nasilje, kriminal in gospodarski propad ter preseljevanje ljudi z novo kulturo, ki vodi sproščen pogovor: “Kdo sem? Od kod prihajam? Kam grem?”

    Nam manjka samo še izrazita faza priseljevanja. Torej je še čas, da se pričnemo spraševati: “Kdo sem? Od kod prihajam? Kam grem?” In Prelesje je pravi kraj za to.

  4. Vsak clovek pod soncem je unikat. Vsak individuum je uganka sebi in drugim. Vazno je, da se ne omadezuje. “Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme!” Kaj je tisto kar ga zene, da tako pogosto dela slabo in le redko, dobro? Posebno tisti, ki jim je dana oblast nad zivljenjem in smrtjo v nacisticnih in socialisticnih taboriscih? In likvidatorji v Kocevskem rogu in Teharjah, ki so se slepili, da s krvoprolitji samo ugonabljajo sovraznike, ne omadezujejo pa svojih dus. Divjali so s taksno samomorilsko neclovecnostjo je postalo celo Bogu slabo… Zato jih bo Bog tudi sodil, ce si ne bodo preje sami sodili…

  5. Neki taboriščnik, ki je preživel nacistično in teharsko taborišče je dejal: tam smo bili vsaj številke, tu smo pa bili nič

Comments are closed.